Meni je umrla mama pred dvema letoma in pol. Ko vklopim možgane in pomislim, da je minilo že tooliikoo časa, se enostavno zgrozim. Včasih se zalotim, da prav preračunavam, če je res toliko, da se nisem mogoče zmotila. Enostavno se mi zdi, kot da se je zgodilo pred kratkim, mogoče kak mesec, dva nazaj. Vse je tako živo, občutki, dogajanja, slike, vse.

Žal, vam ne morem podati pametnega nasveta, kako čim lažje prebiti dan, dneve, tedne, mesece. Kaj pomaga, ne vem. Kajti jaz sem izbrala najslabšo možno varianto od vsega – tlačim vse, nekam… ne vem niti sama kam. Na začetku sem še govorila o tem, predvsem o dogodku, o svojih občutjih ne kaj dosti. No, dogodek oz. mamo občasno omenim še danes, doma jo omenim pogosto, o občutkih sploh ne govorim. Ko sem po določenem času omenila partnerju (ne živiva skupaj), da me to mori in da ne morem prebolet, je rekel, da je čas, da dam to skozi in da naj to sama uredim. Zato sem se zaprla pred njim in ne govorim več o tem. Rezultat tlačenja in občutkov nerazumevanja me je privedel do tega, da sem postala povsem otopela in samo nekako živim iz dneva v dan. Vmes sem si seveda želela tudi, da bi umrla, ker je bilo itak vse brez smisla. Pokonci me je držala le misel, da tega očetu ne privoščim. Ne smrt v smislu samomora, tako pač… ni mi bilo do življenja. Tudi sedaj ne vidim pretiranega smisla, a se nekako prebijam. Taka je moja zgodba.

Draga Boly in ostali, ki preživljate podobno. Ne počnite stvari, kot jaz. Ne tlačite občutkov. Najdite si nekoga za pogovor. Ne vsakega, ne tistega, ob katerem se ne boste mogli sprostit in izraziti vse svoje bolečine, mogoče najbližji niso prav primerni za to. Ker tudi njim ni vseeno. Trpijo tudi oni zaradi samega dogodka, trpijo tudi zaradi vas. No, ne želim reči, da se zaprite pred njimi, le po njihovem odzivu presodite, do kam lahko greste. Včasih se je lažje pogovoriti s kakim tujcem, ki doživlja ali je prestal podobno. Meni je danes žal, da se nisem pridružila kaki skupini žalujočih, Hospicu ali podobno. Prebrala sem mnogo knjig, brskala po internetu, malo je olajšalo, pozdravilo pa ne. Enostavno nisem predelala tega, čeprav vem, da je tako moralo biti.

Težko je. To lahko rečem tudi jaz, ki sem skoraj popolnoma otopela. Ne morem ne naprej in ne nazaj. Ne naredite moje napake. Vzemite si čas zase. Naj bodo dnevi, ko boste samo jokali v samoti in nič drugega, jok pomaga. Naj bodo dnevi, ko boste v družbi, bilo kakšni, samo da ste. Prisilite se. Z vsakim dnem bo lažje.

Zaželim vam lahko le vse dobro! In še enkrat položim na srce, ne zapirajte se vase!

Srečno!

Spoštovana gospa Micka11,
Hvala vam za vaše besede, nasvete in dobre želje, ki ste jih namenili tudi meni.
Zase mislim, da svoje žalosti ne tlačim, ne skrivam bolečine, jok pomaga, vendar jaz velikokrat ne morem jokati. Žal pa je ljudi s katerimi bi se lahko o tem pogovarjal zelo malo. Osebe, ki niso doživele podobne usode, se o tem ne želijo pogovarjat, te ne razumejo …………, pa še tisti, ki so jo, niso vsi za pogovor ………
Sicer pa sem tudi slišala, da ti pri žalovanju drugi ne morejo kaj dosti pomagat. Kdaj in koliko preboliš, če sploh, je odvisno od osebe in pa seveda za kom žaluješ. Jaz izgube moža gotovo ne bom nikoli prebolela, le sčasoma, kot pravijo, se moraš naučit s tem živet………….
Odšel je pred skoraj štirimi meseci, bolečine pa so vedno hujše ………….. zelo, zelo mi je hudo ………
Lepo pozdravljeni.

Ga. Boly, ja, pravijo, da se moraš z bolečino ob izgubi moža naučiti živeti…Je zelo težko priti do tega. Kar se pa tiče pogovorov z drugimi: jaz imam to izkušnjo, da je najboljše, če se z žlahto o teh stvareh ne pogovarjam. Eden je bolj pameten, kot drugi. Potem pa še take pripombe, kako svak ženi nosi kavo v posteljo in saj veste, pa je preveč…. Hvala Bogu, da imam zlate sosede, tako za fizično kot psihično pomoč. Imam namreč tudi kmetijo. Ampak, ne obupujem in tudi vam želim veliko notranje moči in da nikoli ne bi obupali.

Gospa mrkn,

Hvala vam za vse dobre želje. Ja, kot pravite, zelo težko se je naučiti živeti s tako bolečino – Vi to gotovo dobro veste. Jaz sem še zelo, zelo daleč od tega, sedaj mislim, da do tega ne bom nikoli prišla, vendar bom morala ………, znanka mi je rekla: “….živ ne moreš v grob ……..”.
Danes mineva 20 tednov od kar je odšel, pa še vedno ne morem dojeti, da ga res nikoli več ne bo ………… – Ja, o tem se je težko pogovarjat s kom, ki kaj takega ni doživel, in tako kot tudi vi pravite, z žlahto najbolje nič…….. …… ………..
Za vas pa gospa, ja res, hvala Bogu, da imate dobre sosede. Ob tem sem se spomnila, da je naša soseda večkrat rekla – imajo tudi kmetijo – “dober sosed je več vreden kot vsa žlahta”. To je rekla za mojega moža, ki jim je veliko pomagal. Čeprav ni iz kmetije, je tam prijel za vsako delo, tudi s stroji, s traktorjem ……… Celo lani spomladi, predno je izvedel za to strašno diagnozo, je tam sekal in s traktorjem vozil drva. Še danes ga vidim na traktorju, ko pogledam skozi okno (smo zelo bilzu) in vem v kaj je bil oblečen ……………… oh, kako zelo me boli ………………..
Hvala vam in vse dobro!