Že okoli pol leta imam težave, za katere se mi zdi, da so vse hujše. Nekako sem popolnoma ravnodušen, nič se mi ne da, vse vzamem kot slabo kar se tiče mene, o ostalih se mi ne da razpravljati, nič me ne zanima. Pogosto se zalotim, da kar nekaj sanjam, bluzim, bluzim….V družbo več ne hodim, ne samo, da se mi ne da, tečno mi je, sama družba mi je tečna. Poleg tega sem na trenutke zelo razdražljiv. Razburi me vsaka malenkost. Ne prenašam, da mi ljudje postavljajo neumna vprašanja. Mislim, oz vem, da v določenem trenutku nekoga nekaj zanima in zato vpraša, a v taki situaciji, me razkuri to, da si je našel ravno mene. Še posebej, če ocenim, da je vprašanje dobesedno “glupo” ali pa da bi se tisti lahko sam pozanimal o odgovoru (npr. vprašanje ali sem ugasnil luč ali zaklenil vrata,…) Seveda sem do tujcev bolj zadržan, največkrat se celo deremo doma.
Sem še študent, za izpit se ne morem skoncentrirat, da bi se naučil snov. Že 7 mesecev nisem naredil nobenega izpita. Res je, da sem se enega lotil (se ga še lotevam), pa sem že 2x padel. To mi jemlje še tisto malo volje, ki je imam, da bi se spravil zraven.
Na drugi strani vem, da s študijem ne bo še dolgo nič. V kratkem grem na civilno služenje, kar spet pomeni, da 7 mesecev ne bom ničesar naredil. Samo bluzil in bluzil…Bil sem tudi na zdr. pregledu pred odhodom na služenje, pa je zdravnik rekel, da ga moje psihične težave ne zanimajo, da za civilno služenje zadostuje delovna sposobnost in ne tako kot pri naboru za vojake in da ministrstvo za obrambo ne plača psih. pregleda. Tako se moram sam naročiti pri psihiatru ali psihologu,…,rekel je naj grem k svojemu zdravniku, če mislim, da ne bom sposoben za civilno. OK, ampak zakaj taka birokracija?? Ker nimam več statusa študenta, me študentski dispanzer ne bo sprejel takoj. Klical sem v zdr. dom, pa so rekli čez 2 meseca…Klical sem par privatnikov, pa so rekli čez 2 meseca, tam nekje septembra. Za boga, kaj pa če bi se mi res vtrgalo, bi tudi moral čakati 2 meseca?? Dobro, bom počakal, ampak kaj pa če, če, če??? Po eni strani bi najrajši celi dan spal, po drugi pa trgal in razbijal. In malo manjka včasih, da ne in se zadržim. Kako dolgo še?
Malo sem razmišljal, če me dajo h kakim otrokom in mi začnejo ti “piti živce” in to skombiniram s tem, da za civilno služenje zadostuje delovna sposobnost…..

Sprašujem: kaj mi je (zelo na grobo)? Kako si lahko sam pomagam? Ali rabim pregled pri psihiatru ali pri psihologu? Rabim zdravila (za to sem najmanj navdušen, ker bom potem še bolj pasiven)? Kaj naj naredim s civilnim služenjem in zakaj me tisti zdravnik ni hotel poslati takoj na natančnejši pregled, da bi vedel pri čem sem?

Spoštovani Egon, ničesar niste napisali o tem ,kako ste bili uspešni prej, v srednji šoli,kako ste se odločili za prav ta študij, ki se vam zdaj otepa in ali za nastanek vaših težav domnevate kakšne sprožilne dejavnike.Kar zadeva obliko služenja, bi vas k psihiatru nemudoma poslali, če bi si izbrali aktivno služenje in bi imeli v zvezi z njim pomisleke,pri civilnem pa so tolerančne zahteve nižje in to ni bilo nujno potrebno.Če vztrajate pri psihiatričnem pregledu vas lahko naj napoti vaš izbrani splošni zdravnik, seveda le ne bo ocenil da gre za manipulativnost. Sicer pa,obstaja celo možnost, da boste civilno služili na takšnem mestu, kjer boste imeli celo dovolj časa za študij , tako boste na en mah opravili dve koristni stvari.

Spoštovani,
rad bi samo dodal, da za srečanje s psihiatrom nihče ne potrebuje napotnice od izbranega zdravnika splošne medicine. Napotnica je dobrodošla le kod sredstvo sporočanja: če zdravnika splošne medicine kaj zanima, če potrebuje kakšno mnenje ali če meni, da je pregled potrebno nujno opraviti. Vem tudi, da v psihiatričnih bolnišnicah pogosto zahtevajo napotnice, vendar bolj zaradi tega da razrahljajo pritisk na svoje sprejemne ambulante. Čakalne vrste so realnost. Če pa gre za nujen pregled (samomorilnost in izguba občutka za realnost), pa je posameznik lahko pogledan takoj ali v nekaj dneh.
Lep pozdrav, Miloš Židanik.