Kaj pa peta možnost, da gresta na neko obliko terapije oz, da tudi on dojame, da tako ne bo šlo več naprej, da je ujetnik napačnih vzorcev, da ozavesti napake?[/quote]
Ta peti ni možen, če pa on misli, da nima nobenega problema (beri: noče iti).

Torej predlagam, da se vsedeta dol kak dan, ko bosta imela oba čas, ko bosta dobro razpoložena in ga spomniš na njegove obljube. Poveš, da tako bi še šlo, drugače pač ne več. Priznati bi mu morala tudi svoje napake, to je predsem, da si vse požirala in bila tiho, čeprav te je motilo, da odslej ne boš več tiho, ter da boš postala zoprna žena, v kolikor obljub ne bo izpolnil. Ampak, da zoprna ne boš dolgo, pač pa, da si v sili tudi pripravljena odditi svojo pot. Po pogovoru se morata odločiti ali bosta šla naprej skupaj kot par ali pa sploh ne nadaljujeta. Če praviš, da te ima za preveč samoumevno, potem si pač spoštovanje moraš pridobiti nazaj. To ne pride samo od sebe.

Peto možnost sem že uporabila. Na kolenih sem ga prosila, da gre z mano…ma je rekel samo, da imam jaz problem, zakaj bi potem oh hodil. Rekla sem mu, da tako ne morem več živet ter da mora z mano. Ni šel, ker je pač preponosen. Jaz sem sicer vseeno hodila, terapevt se je nekaj časa še trudil z mano, potem mi je pa jasno povedal, da sama pač ne morem nič rešit. Takrat sem tudi potem protestirala tako, da sem šla z otroci stran za par dni.

Marko: da, tako sem mislila to izvesti.

Ah, ne, bom še komentirala v to temo, ker mi je zanimivo, kako se odvija 🙂

Najbolje, da se gresta igrati igrico protestiranja in lepo upaš, da boš starega konja spreobrnila. Če prvič ni uspelo, bo morda v drugo ali v tretje ali v deseto.

Če ti do zdaj po vsem tem ni že kristalno jasno, da se tipu ne da sodelovati v gospodinjenju in družinskem življenju, potem pa tudi ne vem… Ampak on ti je pred leti nekaj obljubil. Ja, ja, gremo se tega držat in zdaj izsilit, da se bo obljube držal. Še ne veš, da v življenju ne štejejo neke besedne obljube, pač pa dejanja, ki jih človek naredi in to brez besed?

O ljubezni pa niti besede.
Mogoče sem pa narobe razumela in gre tebi predvsem za to, da se bolj angažira v gospodinjstvu in pri otrocih.

Lectovka: ljubezen ima bolj opravit s tem, kot si misliva… Kako naj ljubezen preživi, če te nihče ne ceni, nič ne daje, mu je vse samoumevno, z dejanji kaže, da mu je mar zate, nič ne daje? On pravi, da me ljubi, jaz pa pravim da so to samo besede, ker pokazat tega ne zna oziroma se mu ne ljubi. Mislim, da te besede izgovarja zato, ker mu je v takem položaju preveč udobno, da bi me izgubil. Ogromno krat sem mu povedala, da mi je hudo ker se tako obnaša, da mi s tem daje občutek, da me nima več rad. Da s tem, kar počne, mene spravlja v položaj tečne babe. Te dni sem vse bolj prepričana, da to zares ni pristna zveza, da to ni več prava ljubezen in da je napočil čas za akcijo. Zaslužim si sopotnika, ki mi bo vračal ljubezen in mi pokazal z dejanji in besedami, da me ima rad.

Pa ga vprašaj, s čim ti pokaže, da te ljubi, nato mu ti povej, katera so ta dejanja, s katerimi ti to moški lahko pokaže. Potem pa lahko naredita presek množic in vidita, če je kaj padlo noter. :))

Kaj pa peta možnost, da gresta na neko obliko terapije oz, da tudi on dojame, da tako ne bo šlo več naprej, da je ujetnik napačnih vzorcev, da ozavesti napake?[/quote]
Ta peti ni možen, če pa on misli, da nima nobenega problema (beri: noče iti).[/quote]

Če mu nezadovoljna partnerica ni problem potem res ni nobene uporabne rešitve za ta par.

Ne razumem zakaj ti je problem sitna bit in ga bolj na trdo prijet. Jaz bi zagotovo to poizkusila preden bi pakirala in begala otroke s selitvijo, no takoj za tem, ko bi poizkusila na lep način dopovedat, kar naenkrat ne bi imel več čistih gat in kuhanih obrokov. Še žemljice bi samo zase in otroke kupila, naj dvigne rit s kavča in sam poskrbi vsaj zase, če že za podmladek ni sposoben.
Zakaj bi se sedaj trudil, če se mu ni treba, saj vse ti opraviš namesto njega, še nergaš ne. Ampak se mi skrb za gospodinjstvo in otroke sploh ne zdi glavna težava, prej vajin odnos kot tak.
Do neke mere v tej zgodbi najdem svojega moža, sicer ni nedonošen nazadnjak, je pa zelo rad komot in ga nikoli nič ne moti.
Tako, da se počutim, da za najin odnos bolj skrbim jaz kot on, ker je vedno problem na moji strani, on ga nima nikoli. Včasih se zaradi tega počutim kot, da mu je čisto vseeno in je z vsem zadovoljen, kar me blazno moti, ker moram vedno dajat iniciativo, če si želim več pogovora, več skupnega časa, več intime,…
Če sem tiho sploh ne ve, da mi kaj manjka čeprav se mi na obrazu vidi, da nekaj ne štima, če lepo omenim včasih vzame v ozir, v skrajni sili konkretno zaropotam in tako pride do pozitivnih sprememb.
Nisem prepričana, da je to prava pot, se mi pa vsekakor zdi bolj smiselna kot prosit človeka, ki ne reagira ali protestno odhajanje, ki samo bega otroke, niti prejšnič ni oborodilo sadov.