Lepo pozdravljeni,

jaz bi pa prosila za splošen nasvet in sicer g. Izidorja in tudi eno terapevtko, pa seveda tudi ostale obiskovalce, če mi lahko odgovorijo na moje spraševanje (zanimajo me odgovori iz moške in ženske strani):

jaz sem tako naravnana, da se rada o vsem s partnerjem pogovorim – jaz bi se pogovarjala o vsem – v smislu, če čutim, da je nek problem med nama, kaj malce muči mene ali njega, se mi zdi najbolj naravno se o tem pogovoriti. Večkrat pa dobim odziv drugih ljudi, da vsega pa res ni treba izpogovarjati.

In kako je trenutno pri meni: sem še sama, na pragu nove veze – je obojestranska zaljubljenost, a je bilo kar dolgo spoznavanje, ni se še čisto nič zgodilo, ker tako jaz, kot on rabiva čas, lepo počasi… in v vsem tem času se je tudi že zgodilo, da sva se skregala, pa znova pobotala, pa potem sva zopet malo bolj čustveno blizu drug drugemu in malo kakšen korak nazaj, da morda ne bi napravila kaj prehitro… tako malo traja… ampak ni problem v tem – to mi po vsem kar sem dala prej skozi v življenju, kar ustreza in ne bi želela, da nekdo pričakuje kar vstop v odnos – čutim, da bo počasi nastalo kaj lepega in globokega, vsaj tako se čuti, če pa ni namenjeno, pa sva se ob tem veliko naučila in se bova na določeni točki pač razšla.

Zdaj pa moje vprašanje: v tej fazi – spoznavanja, počasnega osvajanja, pogledov, zaenkrat je še brez dotikov… in ko pride do manjšega ali večjega onflikta in se potem en kot drugi znova vrneva drug do drugega z ljubeznijo, ker veva, da si želiva drug drugega in je ob taki vrnitvi potem zopet toplo in vse, jaz še vseeno čutim, da bi se rada o tistem konfliktu pogovorila, hkrati pa čutim njega, kako tega ne rabi, saj se ve, da se imava rada…in ob tem tudi čutim, da čas za take pogovore bi bil, če bi bila res že v odnosu – sedaj, ko pa se tako še bolj osvajava, pa lahko taki pogovori vse skupaj zvodenijo… res čutim, če se le zmorem oprijeti upanja, da je res iz njegove strani vse tako počiščeno, kot z moje, da je znova v srcu ves z mano, potem nimam potrebe, da bi morala nujno tiste stvari iti skoz z besedami… nekako čutim, da bi s tem uničila romanco.

Kaj pa drugi pravite na to – naj se pustim osvajati in naj tudi jaz njega sedaj malce osvajam – sedaj v fazi popolnega sprejemanja, ko si kar vse odpuščava, pogovore pa prihranim na takrat, ko bova že skupaj, ali naj začnem s pogovori že sedaj in na nek način uničim romanco.

Okrog tega se res ne znajdem – mi lahko to malce razložite – hvala vam.

Pa še to me zanima g. Izidor in tudi kakšna terapevtka, če mi obrazložite:
kako je v konkretnem odnosu – se je potrebno in je normalno se o vsem, kar se pojavi, kot manjši ali večji vprašaj, dvom… pogovoriti ali je bolje manjše stvari preskočiti, če se čuti, da se jih je rešilo notranje brez pogovora. No jaz nekako čutim, da se tako dva lahko hitro odtujita, po drugi strani pa se zavedam, da romantike v odnosu tudi ne more biti, če se samo pogovarjaš. Kako je s tem – sem res preveč naravnana na pogovor ali je to nekaj pravega.

hvala vam,

Tara

Spoštovana Tara,

toliko ene čustvenosti, ženstvenosti, mehkobe in lahkotnosti veje iz vašega pisma, da bi človek te besede vedno znova lahko prebiral in se ob tem skorajda umiril. Skorajda, ker je čutiti tudi malce strahu in negotovosti…

“se mi zdi najbolj naravno se o tem pogovoriti”. Podajam vam roko, čestitke za zrelo, zdravo in pogumno razmišljanje. Pogovor je čisto naravna težnja vsakega izmed nas, saj se vse odkrije preko njega. In hkrati je najbolj osnovni način našega medsebojnega sporazumevanja. Ženske smo v odnosih na čustvene vsebine še bolj pozorne, senzitivne in zahtevne.

S pogovorom lahko izrazimo ne le svoje mišljenje ali stališče o nečem, temveč predvsem svoje občutke in doživljanje, kar je najpomembnejše. Da človek lahko odkrito spregovori o svojih čutenjih (ob nekom), je najbolj zdrava podlaga za sproščene medsebojne odnose in najbolj osnovna pravica. Zakaj? Ker je človek iskren do sebe in do drugih. In to nas pomiri, saj nam prinese varnost in gotovost v odnosih. Do sebe biti iskren v smislu, da si priznaš, kar čutiš in to tudi poveš. Seveda mora biti odnos z drugim toliko varen in sproščen, da je o občutkih možno spregovoriti. Zlasti o najtežjih. Npr. da fantu zmorete povedati svoje najgloblje strahove, recimo glede odnosa z njim, ker ne veste, kako bo, morda vas je strah, da bi bili ponovno prizadeti, ranjeni in razočarani, kot nekoč ipd., ne da bi bili zaradi tega zasmehovani, osramočeni, nerazumljeni ali obsojani in nesprejeti. Ker vsi ti občutki so tam in vas bodo nevede spremljali, dokler o njih ne boste spregovorili oz. dobili odgovore (besede) zanje. To pa je možno le preko pogovora. Da lahko zaupate to, kar doživljate, kar vas dela negotovo, kar pogrešate ali si želite…To tudi obljublja rast odnosu.

S pogovorom boste tudi najbolj spoznavali sebe: kdo ste, kam greste, kaj vas sprosti in kaj vas razjezi, kaj vas plaši in do česa čutite odpor… Marsikaj o sebi boste ugotovili tudi preko fantovih odzivov in mnenj o vas, če jih le boste resno vzeli. Morda ga je zdaj le strah in zato odklanja pogovor oz. daje občutek, da je vse v redu. Morda mu je ta tema nepoznana in se ji je bolj varno izogniti. Oba sta v enem ranljivem obdobju, ko je vse še čisto sveže in občutljivo, ko je vajina vez polna enih občutij, vznemirljivosti in negotovosti in so besede čisto odveč, ker se da vse čutiti… In je že najmanjši konflikt ali jeza lahko grožnja “uničenju romance” ali celo ohranitvi odnosa, tega pa nočete.

Ranljiv pogovor še nikdar ni uničil romance, kvečjemu jo je obogatil in odprl nove razsežnosti vajinega odnosa. Če izrazite svoje občutke do nekoga oz. ob nekom, torej, če poveste, kaj čutite ob fantu, kaj doživljate v različnih situacijah, nenazadnje morda, kaj vam pomeni pogovor z njim in kaj vam bo prinesel, bo vaša ranljivost in iskrenost vajin odnos še bolj poglobila ter vaju še bolj povezala. Vaša iskrenost v vsem, kar občutite in kar premorete kot ženska, bo tudi vašega fanta, morda ne prvič, ampak tretjič ali petič čustveno spodbudila, da se opogumi in spregovori o tem, kaj pa on čuti in kako mu je ob vas. Mogoče ga zelo jezi, pa vam tega v tem času ne upa priznati, morda mu gre na živce, lahko da ga je samo strah, ker pogovorov ni vajen… Odgovore ima on. Občutki so pa vedno obojestranski – če je vas strah, je tudi njega, in je čisto normalno.

“če se čuti, da se jih je rešilo notranje brez pogovora”. Notranje se dvomov in vprašajev ne da rešiti, nikdar ne izzvenijo ali minejo sami od sebe. Dvomi so en strah in negotovost, ki se jih da pomiriti le na način, da poiščete besede zanje. Da ugotovite, kaj jih je sprožilo, kaj vas dela negotovo, ob kom jih čutite. To, kar čutite, je vedno res. Občutke je treba resno vzeti (ne jih odrivati, pozabljati in se slepiti) in o njih odkrito spregovoriti.

Rekla bi, da pogovori so tisti, ki lahko pripeljejo do romantike v odnosu. Sama si predstavljam, da je odnos najbolj romantičen, kadar je sproščen, kadar se človek lahko v polnosti izrazi, v vsem, kar je, kadar brez zadržkov lahko drugemu pove, kaj čuti in pogreša ali si želi, kadar je iz pogledov moč razbrati naklonjenost, povezanost in bližino… Kadar je človek lahko pristen in sproščen, je najbolj romantičen. Kadar je občutek tak, da presega človeka, da je veliko zadovoljstva v odnosu.

Želim vam čimveč sproščenosti. In vedno sledite temu, kar čutite, saj vas bo vodilo v življenju. Za vztrajnost pri pogovorih pa vam že zdaj vnovič podajam roko. In srečno!

Tara

Težko je kaj dosti pametnega dodati k temu, kar je tako lepo napisala Barbara. Globoko v sebi moški in ženske pogrešamo zelo podobne stvari, je pa res, da do njih dostikrat poskušamo priti na različne načine.

Napisal bom, kar se mi je vedno znova prebujalo ob vašem vprašanju in tudi Barbarinem odgovoru. Resnični intimni odnos ni romanca. Večino časa je celo vse prej kot romantičen. Romantični oziroma resnično intimni in prijetni trenutki med dvema so kot prijeten ogenj, h kateremu se par pride pogret in si v objemu nabrat novih moči za vedno novo iskanje po včasih zelo temačnih in mrzlih hodnikih. Vsak od nas jih ima vsaj nekaj v sebi in če želimo polno zaživeti, se moramo enkrat opogumiti in stopiti vanje. Če imamo pri tem ob sebi nekoga, ki mu zaupamo in se nanj zanesemo ter se nanj lahko opremo, na teh hodnikih ne bomo tako osamljeni in prestrašeni. Poleg tega nam partner, ki je do nas odkrit in iskren, hote ali nehote pokaže naše temačne sobane in hodnike in tudi vhode vanje. Res verjamem, da je ravno to tisto, kar močno poveže par – skupno premagovanje strahov ter medsebojna podpora pri osvetljevanju temačnih labirintov in iskanju izhodov iz njih. Romantični trenutki so kot smetana na torti, nagrada za vztrajanje, spoštovanje in podporo v manj prijetnih trenutkih, iz česar se romantika dobesedno napaja. Če ni onega prvega, morda na videz manj prijetnega, enostavno zmanjka goriva, ki bi prižgalo topel ogenj med dvema. Zato se tisti, ki v odnosu iščejo in hlastajo samo za lepimi stvarmi (romantiko), odrivajo pa vse “slabo”, slej ko prej najdejo v hladu in praznini. Namesto resničnega odnosa se par znajde v praznini sredi ruševin sesutih iluzij.

Tara, ste na začetku odnosa, ki ga poganja privlačnost in v marsičem hranijo iluzije. Če bosta s partnerjem želela to nadaljevati in iz tega narediti trden, močan, pristen in iskren odnos, lahko to storita predvsem na en način: da se pogovarjata. O čem? O vsem, o čemer si želi pogovarjati vsaj eden od vaju. To ne pomeni, da je treba biti na silo iskren in partnerja zasipati z vsemi detajli. Treba pa je biti iskren v tem, kar čutimo, kar nas vznemirja. Vaš partner ima očitno določene slabe izkušnje s pogovori ali pa je samo odrasel v okolju, kjer takih pogovorov ni bilo. Zato bo z vaše strani potreboval veliko tolerance, strpnosti in razumevanja, da bo postopoma začutil dovolj varnosti, da se bo odprl in upal povedati stvari, zaradi katerih ga je zdaj strah, da vas bo izgubil. Kot je njegova naloga, da iskrene in odprte pogovore neha dojemati kot ogrožujoče, je vaša naloga, da se naučite bolj zdržati s svojimi neprijetnimi občutki, ki vas kar ženejo v vašo “naravnanost na pogovor”. Včasih je v tišini med dvema precej več komunikacije, kot pa v intenzivnem govorjenju. Uživajta prijetne trenutke osvajanja in romantičnosti, vendar pa se ob tem ne izogibajta razgovorom o tudi manj prijetnih zadevah.

Lep pozdrav