Niti ne bom naštevala vsebin, pri katerih prihaja pri nama do problemov in prepirov. Teh pa se je nabralo že veliko, čeprav sploh nisva dolgo poročena.
Jaz sem prebrala precej literature, poslušala, se pogovarjala o medsebojnih odnosih tudi na globinski ravni. Tako, da mi je bilo teoretično poznano srečanje otroških ran, neizpolnjenih potreb, ki jih partnerja kasneje boleče pričakujeta drug od drugega. In da je pomemeben iskren pogovor. Ko sva midva hodila, se mi je zdel najin pogovor precej kvaliteten, sedaj pa se sprašujem, ali sem zaznavala prav.
Bom omenila primer: že poročena sva brala to tematiko in se pogovarjala o ranah iz otroštva. Jaz sem povedala svoje, on … nič. On nima ran iz otoštva, nima nerazrešenih občutij, ni se mogel spomniti nič, kar bi ga v življenju bolelo, motilo. Tako, da ta možnost, ki jo vedno svetujete – iskren pogovor o bolečih občutjih, pri nama sploh ne pride v poštev, ker jih on nima. Iz tega sledi, da sem za vse težave, ki jih imava kot par, kriva jaz, ker sem taka in taka. Nekaj časa sem še prostodušno priznavala, ker sem v tem videla napredek, zdaj pa sem se že tudi jaz začela braniti. In vsak ima svoj glasen prav. Poskušam mu postaviti ogledalo njegovih dejanj, vendar se vse odbije, navadno zaključi: “tvoji argumenti ne zdržijo.” Zadnji čas mi prihaja na misel, da je njegova rana:
– videz, da ne bi imel ran (mačo)
– dejstvo, da bi priznal neizpolnjene potrebe iz otroštva, bi zanj pomenila kritika staršev, ki bi bila bolj globinska , kot le “mama ali pa oče sta bila pa danes sitna,” in mislim, da je ne bi zdržal oz. bi se počutil umazanega, nehvaležnega. Ali morda iz tega izhaja tudi ostra kritika mene in mojih staršev?
Svoje potrebe v življenju zagovarja v smislu, da so splošne in da takšne potrebe in želje imajo vsi. In tukaj se ustavi. Naprej ne gre. Čudna sem jaz, ki jih ne izpolnim. Jaz pa ga vedno težje čutim. Pa bi rada vedela, zakaj, kaj ga vleče, morda hromi,… dobim odgovor – manj kompliciraj.
Morda ni slučaj, da ima pa več zdravstvenih težav.

Skratka, kako ravnati v takem primeru? Globinski iskren pogovor na tem nivoju trenutno ni možen. Verjamem, da se še sam ne zaveda, da so to morda njegovi obrambni mehanizmi. Kako ga prebuditi? Kaj konkretnega?

Hvala za vsak nasvet!

Želite si, da bi se lahko iskreno pogovorila z vašim partnerjem, ki bi vam pokazal tudi svojo ranljivost, podelil svoje občutke, pa ugotavljate, da to trenutno ni mogoče. Še vedno pa imate moč in upanje, saj si želite odnosa z njim, vendar potrebujete nekaj več – njega, ki se vam ne upa približati, zaradi česar se čutite osamljeno, zavrženo, ponižano, krivo.

Kako vam je živeti s partnerjem, ki vam iskreno ne zaupa svojih resničnih občutij, poleg tega pa na vas zvrača vso krivdo, stisko, osamljenost, ponižanje?Tako ste vi oseba, ki nosi tudi vsa njegova čutenja, saj ga je strah, da bi prišel v stik z njimi, ker bi preveč bolela. Res je, da njegove “rane” izvirajo iz njegove preteklosti, vendar ga to ne opravičuje njegovih dejanj in vedenja, saj je odrasel moški.

Od kje že poznate občutja osamljenosti, zavrženost, manjvrednosti, krivde, ponižanja, ki se vam prebujajo ob njem? V čem je podoben vašemu očetu?

Dokler vaš partner ne bo dovolj intezivno začutil, zakaj bi z vami delil svojo ranljivost, je tudi žal ne bo. Verjetno se tudi ne bo odločil za terapevtsko pomoč, ki bi mu/vama koristila. Zakaj bi torej z vami delil svojo ranljivost, oziroma kaj je posledica, če je ne bo? Kaj boste storila in kdaj?

Želim vam še veliko moči in odločnosti!