podeželje
S partnerjem imava eno leto staro hči. Partnerja imam rada in on mene. Po porodu sem se preselila k njemu in sicer – iz mesta na podeželje – na kmetijo k njegovim staršem. In tukaj nastane problem.
Počutim se, kot da je del mene prenehal živeti odkar živim na podeželju.Počutim se kot da ne živim polnega, svojega življenja. Nisem srečna in neznosno me boli v prsih. Nisem človek, ki bi živel na kmetiji. Ni mi všeč, ker vsak dan živim, da bi ugodila njim – (njegovim staršem), nenehno se oziram na njih, kaj bodo rekli, kaj je še za pomagat. Kadar koli kam grem imam spet slabo vest. Dan ne poteka po mojih planih ampak po navodilih drugih.Moj svet se vrti okoli njegovih staršev in kmetije. Zaradi tega je na mojem obrazu le še malokrat nasmeh, saj nisem svobodna, vsaj ne počutim se tako.Partner na kmetiji rad dela in tukaj se najino mišljenje križa. Moje trpljenje partner čuti in zato trpi tudi on. vsak dan se mi strašansko vleče.Če pomislim da bi se razšla se mi zopet para srce zaradi hčere, saj je strašansko srečna, ko smo vsi skupaj in ko pridejo vsi strici in vse tete -in jaz bi ji to vzela. Naj povem da sta partnerjeva starša super človeka in jih ne krivim za svojo nesrečo. Življenje v tem okolju mi ne ugaja.Rada imam veliko miru in samostojnosti. Ravno obratno od trenutnega življenja
Idealna rešitev bi bila če bi šli na svoje, vendar to ni izvedljivo v nobenem primeru, zato vas sprašujem, na kakšen način naj oba s partnerjem rešiva najino zvezo.Sploh je upanje za naju?
Spoštovana ga. Pina!
Ob branju vašega sporočila se da začutiti ogromno krivde, jeze in nemoči, prav ujetosti! Kot da ste ostali sami, odrezani od sveta, v rokah drugih, brez svobode, povsem nemočni… Trudite se na kmetiji, pomagate tastu in tašči, pa ni nikoli dovolj, hčeri želite dati vse kar je v vaši moči,… pa vendar – tisto, kar najbolj potrebuje vaša hči je srečna, odzivna in sproščena mama! Tudi oče, seveda. Vendar preko sebe ne boste mogli iti, ga. Pina! Morali boste začeti pri sebi in pri vašem dobrem počutju, vašem nasmehu, vaši sreči!
Pravite, da partner čuti vašo stisko in zato tudi on trpi. Koliko lahko z njim govorite o vaši stiski? Koliko uspe vaš pratner živeti življenje v svoji družini (z vami in hčerko) in koliko je on še vedno vpet v življenje v svoji primarni družini, s svojima staršema? Ali lahko vaš partner sam planira svoje aktivnosti, delo na kmetiji? Ali se vaš partner lahko, ko določeno delo opravi, počuti dobro in ima potem tudi čas zase in za svojo družino? Ali tudi on čuti nenehno krivdo in potrebo, da dela in da pomaga svojima staršema ves čas ter da jima je tako fizično kot čustveno na razpolagao? V nasprotnem primeru pa se počuti krivega? Kajti to krivdo intenzivno čutite tudi vi! Vendar, ga. Pina, vi vašega partnerja ne boste razrešili krivde, dolžnosti do njegovih staršev, tudi ujetosti in jeze, ki je tako vi kot vaš partner verjetno še ne čutite. Pomembno pa je, da se o teh temah s partnerjem pogovorite! Dobri medsebojni odnosi v razširjeni družini pomenijo tudi jasno opredlejene vloge in zadolžitve, pa seveda tudi ločnice med vašim odnosom s partnerjem in pa odnosom do partnerjevih staršev. Šele ko boste točno vedeli (se boste dogovorili!) kaj se od vas pričakuje, kakšne so vaše zadolžitve, boste lahko po opravljenih dolžnostih občutiti zadovoljstvo, sprostitev ter tudi svobodo, čas zase!
Seveda pa je pomembno, da pričnete po vrsti. Najprej morate poskrbeti za sebe in s tem tudi za vašo hči, za njene potrebe! Ko boste zvesti sebi (To pomeni, da boste zadovoljili svoje potrebe, sledili svojemu telesu, si našli varen odnos kjer boste lahko spregovorili o vašihstiskah in hrepenenjih ter da boste slišani! Pomoč lahko poiščete tudi pri zakonskem in družinskem terapevtu!), boste lažje začutitli tudi potrebe vaše hčere, ter ji boste tako nudili varen dom. S partnerjem boste zgradili trden in varen odnos takrat, ko boste lahko z njim delili svojo stisko, in vas bo on lahko pomiril. Trden in varen odnos pomeni srečo, nasmeh na vašem obrazu ter veselja ter energije polne dneve, ki se vam ne bodo vlekli…
Rada bi poudarila, kot pravite, da nikogar ne krivite za svojo nesrečo in da so parnerjevi starši dobri ljudje. Seveda so! In ne počutite se krive, če pa se zaradi odnosov kakšne imate, zaradi pomanjkanja čustvenih razmejitev ter zaradi neizgovorijenih pričakovanj vi v tem okolju ne počutite srečne! Vaša občutja so realna in so vaš kompas do vas samih, do vaše sreče!
Ločitev, selitev, umik so rešitve za umik iz okolja, kjer nam je težko. Niso pa te rešitve najboljše takrat, ko jih naredimo »na silo«, z ogromno krivde in strahu. Pomembno pa je, da si v družini in v okolju kjer bivamo uredimo svoj čustveni prostor, kjer pa smo lahko zvesti sebi, se počutimo varne in ljubljene in predvsem, kjer se ne odrekamo sebi, da bi zadostili drugim! Tak prostor si zaslužite in edino vi ste tista, ki si ga lahko ustvarite (neodvisno od tega kje boste živeli)!
Srečno!
Zakaj selitev na svoje nikakor ne pride v poštev? Sta oba brezposelna?
Se ti srce ob misli na ločitev res para samo zaradi hčere, ki se v tem okolju dobro počuti? Če se ti ne para tudi zato, ker bi šla od partnerja, potem razloga za svoje slabo počutje ne išči v okolju.
Pa še nekaj ti bom povedala: ko imaš otroke, se to izključuje z “imeti veliko miru in samostojnosti”. Nisi več sama, hočeš nočeš moraš svoje življenje prilagoditi otroku in adijo samostojnost! Vsaj v takem smislu, kot si mislim, da si jo predstavljaš ti. Ker samostojna na splošni si pa lahko tudi pod tujo streho, res ne vidim neke ovire za to. Zdi se mi, da moraš pri sebi poleg čustev do partnerja razčistiti tudi svojo novo, materinsko vlogo. Verjemi, da v mestu ne bi bila kaj dosti bolj “samostojna” kot si zdaj. Tako to pač je.
Pina
Dva začneta živeti skupaj in postaneta eno. Ni več jaz in ti, temveč midva. Vsak prinese v odnos svoje stiske, travme, … skratka prtljago nepredelane preteklosti. To naredi en kup nesnage, recimo v dnevni sobi. Vsak dan se prida nekaj novega in ta kup raste, zmanjšuje prostor, utesnjuje, onemogoča. Tla pod težo popustijo in zazija velika luknja iz katere zaveje glas, recimo naša notranjost, ali pa če hočete naša svobodna volja, ki ponudi ; – nadaljevanje bednega življenja ob tej grozni, zlovešči luknji, – začetek soočanja, prepoznavanja in pravega naslavljanja vajinih stisk, ali – odhod. Pri odhodu pa se ve, da je to le beg pred odgovornostjo in potrebno je s seboj vzeti vso prtljago.
Jaz mislim, da je tu poglavitni vzrok strah pred nekimi novimi vzorci ki jih niste vajeni in to vas utesnjuje. Slišanost, varnost, pogovor, svoboda … so pa osnovne potrebe katerih verjetno niste bili deležni v otroštvu, ta program se ni izdelal, pa sedaj to težje začutite.
Poskusite najti v sebi tisto majhno, ranjeno, neslišano deklico kateri so venomer vceplali občutke krivde , jo zaščititi s tem, da se postavite sami zase, pa ne preko sebe ampak z eno prijaznostjo, pozitivizmom, da je življenje lepo, vaše počutje odvisno le in samo od vas, da ste vi kreator vsega in da kar delate je lepo, prijazno, koristno, dobro , da ne delate da bi ugodili drugim ampak za dobrobit sebe. Pač eno prijazno, odgovorno nežnost do sebe.
Srečno
Vašo situacijo vidim tako, da ste naenkrat doživela dve veliki spremembi – selitev iz znanega mestnega okolja v neznano podeželsko in druga – postala ste mamica (kar je tudi ena velika selitev iz znanega načina življenja v čisto nepoznane načine). To morje sprememb, ki se jim morate naenkrat prilagajati vas moćno obremenjuje, zato vas kar v prsih stiska.
Če si želite veliko miru in samostojnosti, potem bo treba delati na tem. Samostojnost pomeni imeti lastni vir preživljanja (delo, službo) in svoje stanovanje – to je v fizičnem, materialnem pogledu, mogoče je to lažji del. Lahko si uredite svoje stanovanje z lastnim vhodom.
V psihičnem pogledu pa si morate začeti bolj zaupati, bolj verjeti svojim občutkom in odločitvam. Bolj spoznati svoje potrebe in ustvarjati čas in prostor, da jih zadovoljite. Čaka vas veliko dela z občutki krivde – najti izvor, od kod prihajajo in se soočati z njimi, jih počasi zdraviti in pozabljati nanje. Na kmetih ni treba živeti nič drugače kot v mestu, saj je vse delo mehanizirano in se ga veliko hitreje opravi kot nekoč. Lahko imate svoj prosti čas in svoje dejavnosti brez slabe vesti. Normalno je, da imate mladi drugačen življenski slog kot starši. Ni se treba tako zelo prilagajati, predvsem pa ne nasedati moževim staršem, ki morda nehote v vas prebudijo občutke slabe vesti. Saj veste, na kmetih se vedno jamra, koliko je dela in tudi delajo cele dni, v resnici bi se pa dalo marsikaj hitreje in lažje opraviti, izločiti opravke z malo učinka in bi bili lahko tudi bolj prosti. Ampak tega dejansko ne znajo in jim bolj paše živeti po starem in jamrati, kako težko je na kmetih.
Vsekakor pa bo treba tu veliko sodelovanja, pogovorov z vašim možem, da skupaj ustvarita možnosti za življenje, ki bo všeč obema. To je vajin skupni projekt.
Pozdravljeni!
Tudi jaz sem s podeželja. Moja se je k meni priselila s podeželja. Imava otroka. A se vede, kot bi bila v bloku. Redkokdaj pride ven s otrokom, nikoli še ni pometla po dvorišču, jabolka kupi v trgovini, na vrtu pa gnijejo. Vpije name za vsako malenkost. Verjetno je zanjo velika stvar. Poslušam jo, ji povem svoje mnenje, a jo s tem še bolj prizadanem. Potem sem tiho. To jo še bolj ubija pravi. Pospravljam, pomivam, kuham, perem, sušim. Rezultat?
Vpije.
Mislil sem že, da bi tistih par krav kar jih imamo prodal, saj se vanje tudi spotika. A ne bo nič bolje. Razlogov za to, da je slabe volje in jezna na ves svet ima ona vedno dovolj. Stalno mi grozi o odhodu. Tega ne želim. Njej bi bilo edino to lepo, da ne bi nihče nikoli nikamor šel (niti v službo), da otrok ne bi nič popacal in, da bi bili stalno v stanovanju..
Težko živim zaradi tega. Če hočem z otrokom ven pravi, da nočeva biti pri njej… Začaran krog.
Hvala za mnenje
Spoštovani g. Jabolčnik!
Iz vašega pisma se da razbrati eno veliko bolečino, razočaranje, strah in ogromno žalosti. Trudite se, prilagajate, nase prevzemate vso odgovornost za razpoloženje vaše žene (partnerke) in za celotno čustveno klimo v družini. Pa ne gre in ne gre! Ampak povejte, lahko naredite še več? Lahko sploh naredite karkoli, da vaše gospe ne bi prizadeli?
Kaj doživljate ob njenem »vpitju«? Ste jezni? Vas je strah in se samo potuhnete? Postanete zmedeni in ne veste kje poiskati »zasilni izhod«? Poglobite se vase in v svoje doživljanje ob situacijah, ko je vaša gospa glasna. Glede na vaše doživljanje boste najbolje vedeli kaj storiti! Istočasno pa VEDITE, da niste nebogljeni otrok, ki lahko ob vpitju dobi še kako zaušnico, ki lahko ostane sam zaradi napake, ki jo je naredil, ki bo kaznovan, zavržen, zasmehovan,… Vi ste odrasel moški, oče, ki se trudi in prevzema odgovornost za svoje vedenje in ki lahko sam poskrbi zase in za vajinega otroka! Ne morete pa spremeniti vaše gospe! Lahko pa spremenite svoje vedenje in doživljanje ob njej! Kaj bi se zgodilo, če se ob njej ne bi umaknili, se ne bi zagovarjali, bi ostali tam ob njej in zdržali? Da bi s tem tudi njej sporočili, da ni pošast, ki ji je treba ustreči oz. pred njo zbežati? Da jo imate radi in ji stojite ob strani, da pa NE PRENAŠATE njenega vedenja, vpitja, groženj z odhodom! Bi lahko spregovorili o njenem vedenju, o njeni bolečini in o tem, kaj vam želi sporočiti? Ne skušajte ji ustreči, soočite gospo s posledicami njenega vedenja.
Verjetno nosi tudi vaša gospa v sebi eno veliko stisko, se počuti sama, je njo strah da bo zapuščena in zavržena (ne želi, da greste z otrokom ven iz stanovanja, bi želela, da ste ves čas ob njej,…)… In koliko njeno vpitje lahko pomeni prav klic nebogljene punčke na pomoč! Kako zelo si tudi vaša gospa lahko želi biti slišana, razumljena! Vendar – gospa ni več otrok, ki z jokom, vpitjem kliče po ljubezni. Zato bo morala uporabiti besede. Da se boste lahko z njo pogovorili, dogovorili,… Če od nje bežite, ostajate s stisko sami, tako vi kot vaša gospa!
Tudi zavračanje podeželja (iz katerega tudi sama prihaja) verjetno pove bolj malo o podeželju, lahko pa pove veliko o ljudeh, načinu življenja in čustveni klimi ki je je bila gospa deležna še preden vas je spoznala. Ampak vseeno, vso svojo stisko bo morala ubesediti in jo deliti z vami, če želite ohraniti odnos. Lahko si pomagate tudi s strokovnjakom (zakonskim in družinskim terapevtom).
Gospod Jabolčnik, pogumno! Zmorete poskrbeti za druge, sedaj je čas, da poskrbite tudi zase! Srečno!
