Pozdravljeni,

pišem, ker bi želela kakšno mnenje glede stanja, ki se mi dogaja.
Takole je: Ko sem doma in s svojimi najboljšimi prijatelji ( ne s kolegi-ker to so lahko tudi sodelavci, znanci) se počutim “dobro v svoji koži”. To zame pomeni, da se ne počutim utesnjeno in da imam občutek, da dobro zgledam in sem si všeč takšna kot sem. In potem nastopi tudi preobrat: Velikokrat, ko grem skozi mesto, se sprehajam opazujem ljudi, njihov način vedenja oz. način kako me obravnavajo, kakšna naj bi bila v nj. očeh. Sicer so to lahko zgolj moja predvidevanja, vendar včasih se motim, včasih pa tudi ne. In vse lepo in prav. No, in potem srečam človeka, ki že s samo držo kaže “češ poglej me, jaz zelo dobro zgledam, ti pa si tam nekje mala mravljica”. In to mi mojo samozavest dotolče. Čeprav verjetno tega ne kažem navzven, pa se v sebi počutim ob takih dogotkih “majhno”, nič več tako zadovoljno kot takrat ko sem sama in v svoji prijetni družbi. Moje mnenje glede takih ljudi je takšno: Zame ne glede na finančno stanje človeka(videno po oblačilih) še ne pomeni, da je zame vreden več kot jaz oz. tak njegov pristop si mislim, da je “puhle glave”, ker obstajajo tudi ljudej, ki imajo dovolj financ pa so kljub temu ostali takšni kot so vedno bili-normalni v obnašanju, ne pa da dajo videz, obnašanja, da je zato nekdo vreden več, drug pa manj. Ne glede na moje mnenje, si nikakor ne morem dopovedati, da naj neham s tem. Ker sicer sem simpatična(po mnenju prijateljev in same sebe), sem izobražena, veliko berem, veliko se ukvarjam s športom in postavna sem prav tako(bi lahko komu konkurirala). Vendar jaz enostavno nisem tak tip človeka! Seveda se rada lepo oblečem, ker se tako dobro počutim, vendar ne glede na to kakšno znamko nosim, nimam nikoli takega občutka, da bi s zato do drugih tako obnašala. Sem takšna kot sem vedno, morda se samo še bolje počutim v svoji koži! Pa sem sicer samozavestna, dovolj odgovorna. Sem se pa že potrudila, da bi si sma rekla, dabom takšna do takih ljudi tudi jaz(no, morda se bo kdo sebe zavedal v istem položaju v kakšni bolj prestižni trgovini, kjer te že same trgovke “ocenjujejo ali si primeren zanje ali ne”).
Verjetno ste za kaj takega slišali, vendar kako se rešiti tega? Kako sami sebi dopovedati, ko pa je to najlažje reči, zelo težko pa storiti oz. se prepričati?
Kot bi imela kompleks, ki se ga ne morem rešiti.
Za odgovor se Vam najlepše zahvaljujem!

Lep dan prav vsem!

Biba

Spoštovana Biba,
hudo je, če mora človek vse tako “popredalčkati”. Saj vam komaj kaj časa ostane za dobro voljo in sprostitev ! Poskušajte se z ljudmi več pogovarjati, pa ne le s tistimi, ob katerih se počutite ” dobro v svoji koži” to je s prijatelji in bližnjimi znanci, ampak izmenjanjte kakšno besedo z ljudmi iz okolja kjer se vsak dan gibljete, poštarjem, prodajalci,voznikom avtobusa in podobno.poskusite z njimi izmenjati nekaj stavkov.Ugotovili boste da ljudje nasploh niso le vzvišeno puhli , kakršne opisujete, ampak so lahko celo prijazni , da pa predvsem znajo svoje delo in osebnost ceniti in da se na prijaznost radi odzivajo s prijaznostjo.Če vam bo uspelo doseči vsaj malo dobrega počutja, se morate pohvaliti sami, sprejeti pa tudi vse odkritosrčne komplimente drugih.Skratka, pribljižati se morate ljudem, da bpste lahko ob njih pristno zaživeli in postopno okrepili tudi svoje samospoštovanje.

Iskreno se Vam zahvaljujem za odgovor. Bi pa samo nekaj pripomnila: Običajno sem ravno jaz tista, ki daje pogovoru “besedo”, velikokrat se pogovorjam kar tako z nekom, tudi se komu kdaj nasmehnem na cesti kar tako, ker sicer takšne stvari tudi meni polepšajo vsaj tisti del dneva. Zame bi ljudje prej dejali, da zelo rada govorim in da z navezovanjem stikov nimam problemov.Jih pa očitno imam drugjeJ
Vse ljudi ne “dajem v en koš”, zame je veliko ljudi preprostih in dovolj prijaznih in čisto vsakdanjih. Poleg vseh teh se tu in tam najde posameznik, ki s svojim načinom želi izstopati v takšnem smislu kot sem Vam pisala in se mi zdi, da morda še komu “zagreni” tisti trenutek, ko zagleda takšno osebnost.
Ne glede na vse, se sama trudim, da bi uspela še to svojo zadrego odpraviti.
Dajem Vam pa prav to ko pravite, da je vse “popredalčkano”. Priznam, da sem preveč perfekcionistka. Pa saj bi želela ven iz tega, pa ne gre tako zlahka. Včasih so drobne stvari tiste, ki me preveč otežujejo. Morda je res tudi to, da bi želela več časa preživeti s svojimi priajtelji, čeprav vedno to ni mogoče. To je po moje najlažja rešitev, ker dobra družba običajno človeku še bolje dene, kajne?!