sem mama 2,5 letnika in ne vem več kaj naj si mislim oz. kaj lahko še storim. se mi zdi, da se vrtim v nekem začarenem krogu, v katerem ne vem kako naj se vedem, da bi bilo kaj drugače. Mali je izredno navezan na očeta (kar se mi sicer zdi fajn, oz. sem vedno pozdravljala to, da se partner posveča otroku in aktivno sodeluje pri vsem). Ampak vedno bolj se počutim, da me ne potrebujeta več, da sta sama sebi dovolj… sin je “zadovoljen” z mano edino, če očka ni v bližini, s tem, da vedno sprašuje kje je moj očka?, če ga ni zraven. ko smo vsi doma, sem jaz kot da me ni. enostavno me ne potrebujeta. včeraj se mi je ponovno zgodilo, da je šel s teto ven in, ko je prišel domov je pritekel proti vratom, ker je pričakoval očka med vrati, ko je zagledal mene se je začel jokati in govoriti ne maram tebe, kje je očka…. in sem se prvič zlomila zaradi tega (do sedaj sem to dokaj dobro prenašala, tolažeč se, da je samo faza, da je fino da sta taka prijatelja…) in sem padla v jok in še danes ne morem priti k sebi, prav stiska me, ko pomislim na to. ne vem kaj naj storim, menim da ni dobro, da se začnem obnašati drugače, zato da bi ga “kupila” (čeprav se včasih zalotim, da bi mu kaj dovolila, ker mu sicer nebi, ker me je strah, da me bo še bolj odrinil od sebe). sama ne znam najti razloga zakaj je tako, nisem veliko odsotna (imam 8 urni delovnik), ukvarjam se z njim po svojih najboljših močeh… sedaj sem sama pri sebi začela kriviti za to tudi partnerja in mu očitam, da je on kriv za to, ker sina vzpodbuja k temu, da se tako obnaša (čeprav verjetno v svoji stiski to tako dojemam, čeprav ni tako), tako da se tudi partnerska veza počasi krha zaradi tega. naj povem, da je bila pri nas prva beseda očka in je že od nekdaj tako, da je očka “car”, sem se morala tudi že soočiti s tem, da sem prišla po njega v vrtec in je začel točiti krokodilje solze, ker ni prišel očka.
se opravičujem, ker sem svojo “zgodbo” napisala brez repa in glave in precej na dolgo, ampak če ne drugega sem potrebovala vse to izliti na papir.
vesela bom vsakršnega mnenja, pripombe, nasveta, izkušnje.

Spoštovana »wweter«,
v vašem sporočilu sem prepoznala predvsem veliko veliko žalosti in nemoči.
Verjamem, da se tako počutite. Tako kot mama in kot partnerka; nemočna, žalostna, obupana in potisnjena na stran.

Kot mama čutite, da vas sinček odriva, da z vami ni zadovoljen, da vas ne mara. Tako vam tudi reče. Da otrok na tak način izraža svojo stisko, da »zavrača« mamo je tudi za njega velika krivica in tudi bolečina. Vsa ta teža ne sodi v odnos med mamo in otrokom. Med vama je prostor za nežnost, ljubezen, toplino, radost, igro, sproščenost… (pa verjamem, da je tudi tega ogromno).

Vendar zakaj ni samo tako? Vse to otrokovo početje, izražanje razumem sledeče: da pridejo trenutki velike stiske, ko na njegovem dosegu rok ali oči ni njegovega očeta. Kot velik strah in nemir ob tem, da morda ne bo več videl očka, kje je, ga je zapustil…? Ne vem, kaj ta vprašanja pomenijo za vas, predvsem pa za vaju s partnerjem.

Pri odgovoru ne morem izhajati iz otroka, saj verjamem, da je on čisto ok, kljub njegovim odzivom. Verjamem, da ste tudi vi dobra mama. Morda ob teh odzivih v to le še stežka verjamete. Vendar ste! Razumem pa, da so, taki odzivi otroka na vas, za vas izredno boleči.

Pravite da sta od vsega začetka oče in sin povezana. Vedno ste pozdravljali tak odnos med očetom in otrokom, vendar vas po drugi strani to vse bolj prizadene in boli. Ob tem so se v vas vse bolj prebujala najtežja občutja – odvečnosti, nepotrebnosti, nezadostnosti, zapuščenosti. V vaš odnos z otrokom so se naselila najtežja čutenja, oz. vam jih otrok s svojim vedenjem zbuja v vas.

Otrok je v družini vedno najšibkejši člen verige in zazna vse, kar se okoli njega dogaja. Tudi tiste stvari, občutja, vprašanja, vzdušja, za katere partnerji in starši niti ne vemo, da so, ali si ne upamo pogledati vanje. Tudi tista čutenja, katera niso nikoli zares izgovorjena, ovrednotena, razrešena.
Ponudila bi vam vprašanja v razmislek: kaj ta otrokov strah, nemir, govori o vama, o vas? Koliko je strahu med vama kot partnerjema? Kaj si lahko odgovorite, ko se vprašate »Me je bilo kdaj strah, da me bo zapustil? Me je bilo strah, kakšen oče bo? Me je strah koliko je zares z mano? Me je strah ali sem mu jaz dovolj, kot žena ali šele kot mati? Kako se počutim v najinem odnosu?«

Želela bi vam pa reči naslednje: kljub temu, da se vi tako slabo počutite (in verjamem, da se), vam otrok ne želi sporočiti, da vas ne rabi. V naravi je, da ima otrok nadvse rad svoje starše, ne glede na karkoli in te ljubezni se ne da meriti ali ima enega starša bolj rad, drugega pa manj. Karkoli otrok reče ali naredi vas ne more zavreči in nikoli niste odveč! Vi ste mama in ste v otrokovem življenju nenadomestljiva in neprecenljiva oseba. Noben drug vas ne more zamenjati, biti boljši. Niti oče ne, kakor vi ne morete zamenjati njega v njegovem očetovstvu.

Premislite, kam sicer sodijo čutenja odvečnosti, nepotrebnosti, nezadostnosti, zapuščenosti in strahu, ki sicer sedaj vladajo vašemu stiku z otrokom. Ne sodijo sem! Če jih otrok prebuja v vas, tam zagotovo so. Prav je, da si daste možnost, da jih razrešite, vendar v odnosu s partnerjem. Medtem tudi čutite, da se v partnerstvu krha. Razumeti je, da ste na partnerja jezni. Tako vas otrok na nek način potiska v razreševanje vaših notranjih stisk, kar je tudi priložnost za nov stik s partnerjem.

Svetujem vam, da razmislite o zgoraj nastavljenih vprašanjih…dodajte si svoje. Predvsem pa, da se s partnerjem pogovorite o vaših občutkih in predvsem o občutkih med vama. Kaj je tisto, kar vaju povezuje, kje sta zdaj vidva, kako se drug ob drugemu počutita, kaj drug pri drugemu občudujeta, pogrešata?
Morda je čas, da ponovno ovrednotita vajino vezo, si dasta priznanje. Ob vama je otrok, »sad ljubezni« kot radi rečemo. Naj ta vajin sad ne postane jabolko spora.
Ovrednotita to vajino pot, ki je zdaj, ko je tu otrok, spremenjena. Sprostita se in ovrednotita vajino starševstvo. Oba sta starša, kar je nekaj čisto novega in posebnega. Vsak od vaju je starš na svoj način in vsak način je poseben.

Predvsem pa se ob otroku sprostite in zaupajte v svoje materinske danosti!

Vse dobro Vam želim!

Melita Kramar, specialistka zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut Novo mesto
[email protected]
031 489 309 / 07 33 21 133 / http://www.zdi-nm.si

Pozdravljena,

čisto te razumem, kako grozno se počutiš ob tem, da ima tvoj otrok najrajše očeta. Popolnoma se strinjam s tem kar je zapisala družinska svetovalka, vendar bi ti podala še svoje predloge. Tudi jaz sem imela podobne težave ampak zaradi tega, ker sem bila veliko služeno odsotna se je najin odnos popolnoma spremenil. Sin star še ne leto me je začel zavračati, na vsako njegovo potrebo je zahteval očeta, drugače je bil grozen jok. In potem sem se zelo zamislila, kaj je privedlo mojega sina, da reagira tako. Nisem znala sprejeti, da ima sin “rajši” očeta kot mene in to je v meni povzročalo določene frustracije, strahove. Vedno ko sem imela čas, sem v mislih razmišljala, kaj bi počela, da bi se tudi pri meni počutil tako veselo. Vendar se ni nič spremenilo, dokler se nisem jaz. Moj nasvet:
Sprejmi to dejstvo, da ima tako rad očeta z odprtimi rokami, ne počuti se da bi morala biti ti tista, katero venomer zahteva. Samo imej ga rada, razumi ga, tudi ko grozno joka, ker ni prišel oče ponj, samo mirno odgovori, kje je oče in da ga ima neznansko rad. Vendar pa mu reči, da bi bila sedaj zelo vesela, če se lahko sedaj vidva skupaj odideta domov. Med potjo domov odidita v naravo, na igrala, na sok … Sprejmi otrokove občutke takšni kot so in nič ga ne obsojaj. Pa še en nasvet, najdita si eno ali dve skupni stvari, ki jo bosta počela samo vidva (npr. midva si narediva glasbo in ga vzamem v naročje ter pleševa. Sin neznansko uživa in to hoče, da vedno počneva skupaj. V primeru, da greva na sprehod sama, navadno zavijeva do bližnjega bifeja in skupaj spijeva sok ali čaj. To mu neznansko ugaja). Hočem reči, najdita si nekaj skupnega kar bo povezovalo samo vaju in postopoma se bo začel navezovati tudi na vas. Pri meni je uspelo. Prej sem mislila, da se nikoli ne bova ujela. Sedaj pa komaj čakam trenutek, da ob koncu službe grem v vrtec in ga stisnem k sebi

Zdravo,

Sicer nisem starš, ampak sem ob prebiranju vaše zgodbe vseeno dobil idejo, da bi bilo mogoče dobro, če bi kakšno stvar počeli tudi skupaj z otrokom, da bi bili vsi trije skupaj, vi, oče in sin. Na ta način bi mogoče začutil, da ste tudi vi “zraven”… da nista z očetom ločena. Mogoče ima sedaj tak občutek in podzavestno ločuje mamo in očeta.
Naj vas vaš partner “spusti zraven” pri stvareh, ki jih počneta skupaj z sinom. Enostavno gre za to, da bi otrok začutil še vas, da bi dobil občutek družine, skupnosti, da sta mama in oče skupaj, da je to ena celota oz. da ste celota vsi trije skupaj. Mogoče sedaj tega občutka nima in ker mu je z očetom lepše (morda zato, ker skupaj počneta stvari, ki so mu všeč in vam ostanejo samo tiste za otroka “grde”) vas nekako zavrača, čeprav sem prepričan, da ste zelo odgovorna in super mama… 🙂
Glede na to, da nisem starš, vzemite moj predlog z malo rezerve, a bi morda vseeno veljalo poskusit.
Srečno.

LP, Mel