Pozdravljeni!

Hvaležna bom, če mi boste pomagali razširiti obzorje, saj sem v hudi bolečini in ne vem kako iz nje.

Z možem sva bila teden dni na službenem srečanju. Ko sva se vračala domov,se je zelo »odmaknil« in že med samim taborom se mi je zdel bolj hladen kot po navadi.

Na tabor je bila tudi neka lepa ženska in čutila sem, da je ona vzrok za njegovo odmaknjenost.
Priznal mi je, da je bila res tista ženska…da mu je postala preveč všeč in da se potem ni več družil z njo. Vendar pa kljub temu, da mi je to povedal, sama vem, da je še ves predzadnji dan sedel poleg nje, da je zadnji dan med tem, ko je nekdo od strokovnjakov komentiral njihov projekt, namesto v govorečega neprestano gledal vanjo. Kaj bi dala, da ne bi bila radar za te stvari, da ne bi vedela. Čutila sem vsak pogled, ki ji ga je namenil, vendar sem dopuščala možnost, da sem sama preveč občutljiva. Sedaj vem, da to ni bil navaden pogled in zato čutim, da je šlo za prevaro. Mož pravi, da je to že za njim, za mano pa ni. Čutim se izdano, prevarano, čutim jezo, razbija mi srce, čutim bolečino, …grozno bolečino. Ne vem, kako naj grem čez take stvari, kako naj ponovno zaupam. Vem, da so to občutja, ki sem jih čutila že kot otrok, vendar to ne dela stvari nič lažje. Ne morem se pretvarjati, da je bilo 5 dni na Škotskem v moževih mislih posvečenih drugi ženski in ne meni…čutim se prevarano. Kako naj normalno funkcioniram v novi družbi, če vem, da če bo tam lepa ženska, da je neizogibno, da se mož zaljubil vanjo (to namreč ni prvi primer). Vem, da si ne more pomagati (probleme ima namreč z odvisnostjo od fantaziranja, zaljubljanja v druge ženske), vendar pa to ne spremeni vsaj zame ničesar. Kako naj vedno znova to prenašam. Čutim, da si zaslužim, da bi me imel nekdo rad, da bi se nekdo odločil zame in da se mu ne bi bilo treba umaknit zaradi vsake luštne ženske, ki gre mimo. Opazujem svoje občutke, se tolažim…vendar kljub temu, da vem, da je del moje bolečine iz preteklosti, ne morem čez.

Danes sem spala v svoji sobi…ni mi spati zraven človeka, ki me v mislih vara. Ne vem, kaj naj naredim. Kje je tisto, kar moram sama predelati? Vem, da si moža nisem izbrala po naključju (vse do ločitve sta si oče in mami grozila z odhodom, kar je mene kot otroka zelo prizadelo, poleg tega je oče samo delal in sem po vsej verjetnosti kot otrok doživljala, da mu več kot mi pomeni delo in da se ni nikoli zares odločil za nas) , vendar pa mislim, da si tega ne zaslužim…vem, da si nobeden od naju ne, vendar pa je njemu laže…on je čez te stvari že šel, lahko pozabi to žensko (če je to res?)….jaz pa sem tista,ki jo nosi s sabo. Njegovo miselno prevaro doživljam podobno, kot če bi fizično spal s to osebo.

Ne vem, kaj je v takih situacijah najbolje…potopiti se v bolečino, še naprej razmišljati o teh stvareh ali se zaposliti s čim drugim?

Hvaležna bi vam bila, če mi poveste svoje izkušnje, kako se spopadati z bolečino. Prosim tudi za komentar strokovnjakov.

Spoštovana gospa,

prevara pusti grozno bolečino izdanosti, odvečnosti, nepomembnosti in zavrženosti. Rane se počasi celijo in kdove, če se kdaj do konca zacelijo… Trpi tako tisti, ki vara, kot tudi tisti, ki je prevaran. Spremlja vas ogromno žalosti, nemoči, razočaranja in velikega obupa. Znašli ste se pred velikim prepadom: ne veste, kako naprej, kaj bi bilo najbolje narediti, kako bi vam bilo lažje, ali pozabiti ali se soočiti (sliši se, kot da ste vi naredili napako!). Če boste želeli pozabiti oz. “se zamotiti” z drugimi obveznostmi, bo strah pred tem, kdaj boste znova prevarani, ponižani in osramočeni, še vedno z vami živel, vaš mož pa bo s svojimi dejanji mirno nadaljeval, saj mu še nihče ni jasno pokazal, da niso sprejemljiva. Nekaj, kar se je zgodilo, ni možno izničiti, saj ste prevaro v celoti doživeli in občutili. Občutki, ki vas trenutno navdajajo, polni jeze, besa (kar vi močno tlačite in se tega ne upate izraziti), sramu, največ pa žalosti, obupa in nemoči, so normalni in niste “občutljivi” v slabšalnem smislu, temveč senzitivni kot vsak izmed nas, saj smo čuteča bitja, s čustvi in razumom. Občutek imam, da se moža oz. njegovih dejanj zelo sramujete, še več, tudi krivo se počutite za prevare, ki se vam dogajajo. Čeprav ste moža “zalotili” pri prevari, niste bili tako močni, da bi ga na licu mesta z njo soočili in se o tem z njim pogovorili. Kaj vas je ustavilo? Sram? Strah?

Zakaj moža in njegovo nezvestobo prenašate v nedogled, najbolj veste sami. Zagotovo pa imate razloge, zakaj ostajate z njim, zanikate resnico ter navidezno sprejemate njegovo bližino in njega kot človeka. V vajinem odnosu žal ni nobenega spoštovanja niti zaupanja. Tako, kot se vaš mož ne ceni, tako ne ceni niti vas niti drugih žensk. S prevarami se ženskam bolj kot ne maščuje in jih prezira, žal tudi vas. Že iz preteklosti ste navajeni prenašati ponižanja drugih, ki so zelo lepo očem skrita.

“Kaj bi dala, da ne bi bila radar za te stvari, da ne bi vedela”. Želeli ste povedati: če ne bi vedela, me ne bi bolelo. Res je. Verjemite pa, da se prevara v odnosu občuti, čeprav ničesar ne vidite. Tako, kot ste kot otrok občutili vso grozo in strah pred tem, da vas bosta starša zapustila in nenadoma odšla (to je bilo do vas krivično, nihče vam tega ni ovrednotil), tako se zdaj bojite, da bi vas mož zapustil. Kot otrok ste nemočno prenašali grožnjo odhoda staršev, danes se srečujete s podobno bolečino: strah, da bi mož odšel. Ker je ta strah v vas še vedno zelo močan, ste pripravljeni “sprejeti” vsa nemogoča in nespoštljiva dejanja vašega moža in za to plačati visoko ceno: lastno vrednost in samospoštovanje. Ko ste bili otrok, niste mogli ničesar narediti, danes pa lahko, ker ste odrasla ženska. In tudi vaš mož si lahko poišče pomoč, a verjetno tega trenutno ne čuti. Če želite sedanji način življenja spremeniti, se boste morali najprej odločiti, da to res želite (ne glede na vse) in moža postaviti pred dejstvo. Vi boste morali zase poskrbeti v smislu, da si povrnete občutek lastne vrednosti, se razrešite sramu, predvsem pa krivde, ki jo nosite še iz otroštva. To breme so vam starši krivično naložili. Vaš mož pa bo moral sprejeti odgovornost za svoje prevare in vedenje. Ko boste sebi verjeli, da si zaslužite lepše in boljše, se bodo odnosi z drugimi spremenili na bolje. Če bo mož vaš ultimat sprejemal in delal na sebi, je upanje na bolje, sicer bo njegovo življenje teklo dalje po starih tirih. Razmislite o udeležbi v zakonski terapiji, kjer bosta oba poskušala najti izvore težav v vajinem odnosu. Če mož ni za to, kar pomeni, da ni pripravljen narediti nič za vajin odnos oz. se odpovedati dosedanjemu življenju, lahko poskrbite le sami. V tem primeru se bojim, da ni več možnosti rasti odnosa.

Želim vam veliko poguma in vztrajnosti. In še enkrat: oba si zaslužita vse spoštovanje, kljub vsemu. Srečno.

Pozdravljeni!

Hvala za odgovor.

Sprašujete,kaj me je ustavilo, da nisem ukrepala že na licu mesta.

Že mnogokrat se mi je zgodilo, da se v mojih mislih, brez posebnega razloga, začnejo pojavljati prizori prejšnjih prevar. Vem, da takrat prihaja na dan tudi bolečina in jeza iz mojega otroštva in sedaj se že znam pomiriti in se potolažiti na način, da izkažem sočutje svojemu notranjemu otroku. Na taboru sem sama sebe prepričevala in zaupala, da se zna sedaj moj mož s temi stvarmi že spopasti, saj hodiva na terapijo. Poleg tega bi bilo preveč hudo reševati te stvari tam…in če pogledam še globlje….sama sebi sem lagala in se izogibala resnici, ki tako zelo boli.

Vendar pa sem sedaj dojela, da bi to mogla storiti….moje telo namreč zelo dobro čuti, kaj se dogaja.

Pismo sem vam napisala v stiski, saj nisem mogla čakati do terapije. Pomagalo mi je stvari razumeti na način, ki ga do danes nisem….hvala!

Terapija je moje edino upanje. Moj partner dela na tem, da bi se osvobodil tega vedenja. Zaupala sem, da se je to že zgodilo. Pravi, da mu že veliko bolj uspeva kot v preteklosti, vendar da si ne more pomagati. Ko se kaj takega zgodi, pa me prepričuje, da bi zdrava ženska to čisto razumela, da kar dela ni prav, vendar da jaz čutim vse skupaj kot prevaro zato, ker sem bila prizadeta kot otrok…in da moje počutje ni njegova odgovornost. In da to, kar počne ni prevara.

Vem, da je bil tudi sam kot otrok prizadet in čutim sočutje do njega. Najbolj na tem svetu si želi, da bo mu zaupala in ga spoštovala, vendar dela vse, da mu ne bi mogla.

Vem, da moram tudi sama delati na sebi…si povrniti spoštovanje….delam na tem in počnem stvari, ki jih rada počnem, hodim na terapijo in spoznavam, kam segajo korenine tega, da si vedno znova izbiram moške, ki mi ne morejo dati temeljnih stvari, pomembnih za odnos…in morda tudi jaz ne njim.

Danes je moje bolečina že nekoliko manjša, vendar ostaja.

Še enkrat hvala za odgovor.

Pozdravljena srna23,
oprosti ampak mislim, da malo pretiravas in delas celo dramo, ker je gledal drugo zensko… alo alo… vsi mamo fantazije (pazite GOVORIM O FANTAZIJAH) ne mi rect da si zmeraj gledala samo svojega moza in je bil on alfa in omega samec za tebe. Zakaj pol ljudje ala Brad Pitt in Antonio Banderas in vsi ti lepi fantje uspejo…. ce ne zaradi dobrih genov in nasih fantazij. Moti te ker si bila zraven iin te je zbodlo ljubosumje in nic drugega. Zakaj nisi takrat na licu mesta povedala in se postavila zase… mu reces… decko ce ne nehast lahko spis dans ponoc drugje, gledas lahko kolk hoces samo jedel bos pa doma. Ti delas dramo s tega in primerjas to s pravo fizicno prevaro… ce je tako .. pol ne poznas resne bolecine izdaje, prevare in unicenih zivljenj… malo se zamisli.
Zdaj mu delas sceno doma in se mu umikas ker si seveda po eni strani prizadeta in namesto odkritega pogovora doma, ker ves da te zenske nikoli vec nebo videl… ali morda na naslednjem srecanju cez veliko casa … si se zaprla v drugo sobo in kuhas mulo ko kak otrok… saj si takoj zraven pripisala da se pocutis kot takrat ko si bila mala in sta se starsa kregala.
Ves kolko hujsih stvari se lahko zgodi, ljudje umirajo, tudi zakonci, mozje pretepajo zenske, so odvisniki, so nesocialni emocionalni revezi… ti pa ….
Saj se ni porocil s tabo brez razloga … rada se mata a to nic ne steje … da je cepec obcasno ves sama samo daj, pogovor se z njim povej mu kar si nam povedala, da te obremenjuje, da ti manjsa samozavest, da se pocutis izdano… konstruktivno in iskreno.. bo najbolj pomagalo verjemi.
Vso sreco..

Saj vse prevarane do zdaj so pretiravale, imele privide in prisluhe in in nevem kaj še vse seveda z vidika prevaranta!

Ženska se počuti prevarano in tega občutka ni dobila kar tako, iz dolgčasa ampak zaradi obnašanja njenega moža. Ki kot pravi,ni prvič takšno.

Za prvo prevaro je kriv moški, za vsako naslednjo žena sama.
Ker ga še ni zapustila.

Spoštovani,

veseli me, da sta se odločila za korak dela na vajinem odnosu. Predvsem pa, da na terapijah vztrajata.

V vašem pismu čutim preveč izolacije in osamljenosti. “Preveč” v smislu, da dajete občutek, da je prevara Vaš problem, ki ga morate rešiti, da se spopadate s tem sami, delate na sebi, sočustvujete… Pogrešam Vaju, dvojino, odnos in vajino povezanost. Kot da sta še vedno vsak na svojem bregu. Kot da vaš mož še ni sprejel odgovornosti za prevaro (“vendar si ne more pomagati”). Po njegovem mnenju je sploh ni bilo, čeprav je sam omen ravno nasprotno, “da mu je (tista ženska) postala preveč všeč”. Za prevaro je izključno sam odgovoren, nihče drug.

Vajin odnos se bo izboljšal, če se bosta v tej smeri trudila, kar pomeni, da se bo tudi vaš mož za to odločil. Dober pokazatelj tega bo, da bodo odnosi z drugimi ženskami zanj postali nepomembni, manj opazni, odnos z vami pa pomemben.

Vse lepo vam želim.

Na kratko, imam podobno zgodbo za sabo; tip je bil nemočen za ženske ponudbe na strokovnih ekskurzijah, koncertnih turnejah itd. …….Vendar – imaš radar- tudi jaz sem ga imela. Ravnaj se po njem!!!˙
Menila sem, da se je mož umiril po prvem otroku. Nehoteno dobljene informacije so me postavile pred dejstvo, da to ne drži.
Obstajajo moški, ki potrebujejo dosti več svobode kot drugi, o čemer ne govorijo na prvih zmenkih, zato so neodkriti in škodljivi