Lepo pozdravljeni!
Imam vprašanje glede mojega 10 mesečnega sina, ki je bil rojen kot drugi otrok, s carskim rezom, 16 dni pred rokom zaradi razpoka mehurja, s pt 2740 g in v. 48 cm. Apgar 9,9, poporodni potek bp.
V prvi posvetovalnici naju je pediatrinja napotila na PEK zaradi slišanega šuma na srčku in tahipneje. Po 4 dnevnem spremljanju na monitorju, večkratnem EKG-ju in UZ srca sva bila odpuščena z diagnozo Perodično dihanje, Paroksizmi supraventikularne tahikardije, UZ srca pa ni pokazal kakšne anomamlije ali motnje srca, šum naj bi deček prerastel.
Ves čas je otrok normalno napredoval po teži in rasti, ker pa pri 3 mesecih še vedno ni držal glavice, sva začela obiskovati fizioterapijo, ki jo obiskujeva še danes, saj je njegov motorični razvoj zelo počasen. Sedeti je sicer začel pri pribl. 7 mesecih, vendar se v sedeči položaj ne more dvigniti sam, pri legi na trebuhu lahko glavo dvigne samo toliko, da jo obrne z ene strani na drugo. Tudi kakšne želje po plazenju še ni pokazal, niti sam ne poskuša. pri kotaljenju mu uspe obrat na oba boka, na trebuh pa gre težje in tudi v obratno smer mu le redko uspe. Navadno začne prej jokati in zahteva, da mu pomagam.
Na UZ kolkov je bilo ugotovljeno, da še nima oblikovanih jedrc, zato mu ves čas dodajam vit.D, sledi nama še ena ko v juniju.
Pri 9 mesecih sva bila tudi v razvojni ambulanti, kjer je specialistka postavila dg Hypotonija in Abnormalno neurološko simptomatiko, zaradi česar sva napotena na PEK v Ljubljani k nevrologu.
Zanima me vaše mnenje glede sina, se vam zdi da je samo počasen ali je kaj narobe z njim? Kaj naju čaka pri nevrologu ( napisali so da bo potrebna hospitalizacija)? Kljub temu, da fizioterapevtka pravi, da so vzorci gibanja pravilni, me vseeno skrbi, kako to da je pri tej starosti še vedno popolnoma nemobilen.
Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem in vas lepo pozdravljam!

Vaš pikec je odlično “obdelan”, kot to rečemo, vaš zdravnik in vsi sodelavci skrbijo, da se pravočasno ugotovi kakšno odstopanje in pravočasno ukrepa. Vemo, da zgodnja nevrološka obdelava (zgodnja fizioterapija, vodenje pri razvojnem pediatru) marsikaj popravi, kar bi se sicer kazalo kot razvojni zaostanek, neroden otrok, in podobno.
Ne skrbite, če so njegovi gibalni vzorci sicer pravilni, razvoj pa le upočasnjen, bo otroček sicer pri poznih glede hoje ali drugega gibanja, bo pa prav gotovo vse osvojil.
Tudi to, da se priporoča obdelava pri nevrologu in krajša hospitalizacija, je v redu. Dojenčke je dosti varneje in hitreje v nekaj dneh pregledati v bolnišnici, kot pa 1-2 meseca hoditi naokoli, danes na to preiskavo, čez 10 dni na drugo, potlej spet k nevrologu, pa spet kaj drugega in tako teče dragocen čas, ko bi otroku morda z intenzivno fizioterapijo veliko pomagali.
Ne bojte se, tam ga bo pregledal nevrolog, odredil potrebne preiskave, ki bodo opravljene v najkrajšem možnem času (saj veste, čakalne dobe so vseeno, čeprav pri otrocih dosti krajše) in tudi navodila za naprej boste dobili. Saj, če človek vsaj ve, pri čem je, že deluje pomirjujoče.
Če se slučajno še dojita, ste hospitalizirani skupaj s fantkom, če je prostor.
lp
Tanč

Draga Tanč,
super ste, samo na to bi spomnila, kar zdravniki preradi pozabljate: kjer je prostor za otroka je prostor tudi za mamo. PO konvenicji o otrokovih pravicah (Slovenija je podpisnica!) otrok zaradi svoje bolezni (ali česarkoli drugega) ne sme biti prikrajšan do stikov z mamo. To pomeni, da mama sicer res nima pravice biti pri otroku vedno in povsod, ampak otrok pa ima pravico, da je mama ves čas ob njem. Prostorska stiska ni opravičilo, samo pomislite na begunske kampe. Slej ko prej bodo tudi do nas dospeli standardi zahopdnih držav, ko so starši lahko tudi v operacijskih sobah z otorki, dokler otrok ne zaspi in so spet takoj ob njem, ko se prebuja.
Tudi če bi z zakonom prepovedali stike med materjo in otrokom, bi bila ta določba zaradi Konvenciije nična. Konvencija je nad zakoni.
lep pozdrav in uspešno delo še naprej!

Se strinjam z vami.
Samo s to razliko, da prostorska stiska pač je delno opravičilo. Če nimate kam, potem pač ni druge.
V drugem se pa popolnoma strinjam in upam, da bo na novi pediatriji bolje. Nesporno je, da doječe matere morajo biti pri svojem otročičku, mislim pa, da bi vsaj do 1. leta MORALE imeti brezplačno sobivanje pri otroku v bolnišnici VSE matere.
K sreči se zadeve urejajo in vsi se strinjajo in strinjamo, da tako mora biti. Če povprašate, kako je to izgledlo pred 15 in več leti, bi se zgrozili. Obiski celo vsak dan niso bili dovoljeni, pa samo ob določenih urah, včasih (pa ne tako zelo nazaj) pa so jim jih samo pokazali čez predelna stekla. Grozljivo!

Mama sodi k otroku in otrok sodi k mami, še zlasti in še posebej, ko je bolan. Ne vem, kako je pri vas, verjetno pa ni dosti drugače. Pri nas, pa imajo otroci zelo dober odnos z očetom, ko pa so bolni, je zanje samo mama. Nedopustno se mi zdi, da bolnega otroka, ki se želi samo stiskati z mamico, ločiš, postaviš pred popolne neznance in potem še pričakuješ, da bo “sodeloval” (pri pregledu, ne bo jokal pri odvzemu krvi in podobno).

Starši lahko v civilnih institucijah ogromno naredite, da se zadeve še hitreje premaknejo, saj je vedno tako, da je glas UPORABNIKA tisti, ki šteje. Mi dohtarji na to samo opozarjamo in dodamo svoj strokovni glas, pobuda in “teženje” pa mora biti iz laične strani.
Tako da, starši, kar glasno in vedno opozarjajte!

lp
Tanč

Lep pozdrav! Premišljujem kaj bi dodala na temo bivanja z otrokom v bolnišnici in bi predvsem apelirala na starše, naj se ne pustijo na hitro odgnati, češ da bodo že sestre poskrbele za malčka. Nihče mu ne more v tujem okolju nadomestiti mame in to sem sama izkusila že 3x po en teden, ko sem bila s svojima otrokoma v bolnišnici. Saj se sestre trudijo, ampak da bi jih prav preveč skrbelo, če se kdo joka, pa nisem opazila. Moja starejša hči je zelo v redu prenesla zdravljenje, vendar z ogromno potrpežljivosti in razlaganja vseh postopkov, ki so bili pri zdravljenju potrebni. O bivanju samem ne bi zgubljala besed- tisti ki ste bili tam, veste kako je, drugim pa upam da ne bo treba nikoli poskusiti. Starši- poskusite se znajti po svoje, ne čakajte na osebje da vam bo pomagalo. Že navadna spalna vreča in blazina pričarata veliko boljše spanje kot na lesenem stolu, čeprav ste pod mizo. Lepa beseda sestri pa vam lahko prinese celo tuširanje! Govorim iz svojih izkušenj, zato me samega bivanja tam ni strah, rada bi samo vprašala, koliko časa navadno traja snemanje EEG in CT in zakaj je potrebno, da je otrok po opravljenih preiskavah še hospitaliziran.
Hvala za odgovor!

Pozdravljeni, Tina,
za take preiskave običajno hospitaliziramo za 1 dan.
To pa je potrebno zato, ker je otroka med takimi preiskavami, pri katerih je potrebno popolno mirovanje, potrebno uspavati. Po anesteziji ali po zaužitju sirupa, po katerem lepo zaspijo, pa se je potrebno tudi popolnoma zbuditi, da se izognemo nekaterim zapletom v zvezi z zaspanostjo po teh sredstvih (npr. bruhanje med spanjem in možna aspiracija izbruhanine, možne alergijske reakcije, če gre za kontrastna sredstva, in podobno).

Kar se tiče hospitalizacije mamice z otrokom SE STRINJAM IN VAS PODPIRAM.
Začnite akcijo,
lp
Tanč

Še enkrat lep pozdrav!
Pregled pri nevrologu je mimo, vprašanj pa očitno še več. No takole je bilo:
Po fizičnem pregledu nevrologinja ugotavlja upočasnjen razvoj na področju grobe motorike- sledi UZ glave in odvzem krvi in urina. Izvid UZ je bp, Pri analizah pa so ugotovili povišano vrednost laktatov v krvi, in še neke druge povišane vrednosti, ki naj bi bile s tem v povezavi, zato imava predpisan sirup Pikovit in B komplex, češ da naj bi z vitamini zadevo pozdravili. Na analizi so tudi mišični encimi, izvidi pa še sledijo.
Zanima me, kakšen vpliv imajo vitamini B kompleksa na motoriko in ali mu lahko še kako pomagam, npr. s kakšno posebno dieto oz. prehrano. Na forumu otroci s posebnimi potrebami omenjajo tudi kot možno posledico duševno prizadetost. Kakšno je vaše mnenje o tem? Zakaj in kako do te motnje sploh pride?

Hvala za odgovor in vse pohvale forumu!

Draga Tina, šele danes sem opazila, da vam nisem odgovorila. Saj vidite, da so te teme že daleč nazaj in je treba kar pobrskati.

Vitamini skupine B (Bkompleks) in ostali vitamini so pomembni pri razvoju živčevja, zato so vam ga za ta čas, ko bo vse jasno, predpisali.
Zaenkrat, ko še ni vse jasno, ne ukrepajte drugače, mislim s kakšno posebno dieto. Dajte mu mešano, pestro otroško hrano.

Ne razmišljajte o duševni prizadetosti, draga Tina. Počasi in vsak dan sprejemajte, kako napreduje vaš malček, pogumno. Saj še nič določenega ne vemo, zato res take misli hitro stran. Saj veste, šele takrat, ko je potrjena kakšna grda diagnoza, šele takrat se je treba začeti spraševati. Za zdaj pa raje nič. Tako je bolje. Čeprav, seveda, jasno je, da vas skrbi.

lp
Tanč