Lep pozdrav, sicer nimam navade sodelovati na takšnih forumih, ampak sedaj sem mnenja, da mogoče potrebujem mnenje nekoga oz.da izlijem mojo težavo strokovnjaku.
Sem poročena mati ,32 letna, imava leto dni staro hči, kateri je mesec po rojstvu umrla njena sestrica dvojčica.
Verjetno vem ne potrebujem opisovati šok, ki sva ga preživela.Sicer je moj partner nekako okreval, jaz pa enostavno ne vidim poti ven iz depresije v kateri sem se znašla. Ceprav je od smrti minilo leto, jo vsak dan vidim pred mojimi očmi, vsakič ko se spomnim nanjo, mi oči zalijejo solze. Od poroda sem totalno tudi zgubila veselje do spolnosti, čeprav odnose imava vsake toliko, je to zame bolj muka kot užitek, bolj da ustrežem njemu. Naenkrat se počutim zelo nesrečno, preselila sva se tudi v drugo državo, v bistvo čez mejo že lani, ampak se mi čedalje bolj dozdeva, da to ni zame.In kar je najhjše, da sem izgubila vero vase in ljubezen do partnerja.Obožujem hči, ki ji posvečam dosti časa, vendar je to vse kar imam.Ne grem pogosto ven, trenutno imava tudi finančne težave.Vse me vrže iz tira, vsaka malenkost, resnično se ne poznam.O živahni osebi izpred let ni ne duha ne sluha.Verjetno je to posledica vsega skupaj, kar se je dogajalo lani..ne vem..smili se mi mož, ker me ima rad,jaz pa se počutim kot kup nesreče….
kaj naj storim_??

pozdrav
obupana

Lep pozdrav!

Gospa, smrt otroka je zelo težka izguba. Skrbi me, ker je iz težav in stisk, ki jih doživljate, razbrati kar nekaj znakov depresije: veliko nesrečnega razpoloženja, razdražljivost, usihanje nekdanjih interesov, izguba samozaupanja, zapiranje vase…To, da ta izguba ostaja tako živa in vas vleče navzdol, kaže tudi na to, da ni primernih okoliščin, odnosov, da bi jo izžalovali in šli sčasoma z novim veseljem naprej. Dodatna oteževalna okoliščina je to, da ste v tem času zamenjali tudi svoje življenjsko okolje in tako nimate razen partnerja okrog sebe poznanih ljudi, s katerimi bi se lahko povezali, pogovorili, preživljali čas. Sami opažate tudi, da stiska ob izgubi načenja vajin odnos z možem, zdi se kot da so začele kopičiti še druge težave, skratka potrebno bo nekaj ukreniti, da se dogajajanje obrne v boljšo smer.

Kako priti ven iz depresije in živeti s takšno izgubo?

Ne vem sicer, kako se pomiriti s takšno izgubo. Prav je, da iščete v odnosu z možem povezanost in podporo pri tem prebolevanju, kolikor si jo zmoreta dati. Verjetno se soočata s tem vsak s svojim pristopom in se lahko čutita dostikrat tudi nerazumljena ali zavrnjena drug od drugega. Ob tako bolečih temah je zelo težko sprejemati omejitve partnerja in svoje omejitve. Ne obsojajte se zaradi svojega doživljanja, hkrati pa skušajte prisluhniti tudi temu, kako izgubo doživlja partner. Predvsem pa vztrajno iščite načine, da se o tem pogovarjata. Ni nujno, da vaju nesreča ločuje, lahko vaju še bolj poveže. Nujno pa je, da sta iskrena, in da upoštevata svoje občutke in potrebe. Nikakor se mi ne zdi dobro, da pristajate na spolne odnose, kadar vam ni od njih. Neobhodno je, da se boste ob tem počutili nerazumljeni in izkoriščani od partnerja in mu to nekje v sebi zamerili.

Poleg partnerja pa je potrebno tudi, da si poiščete primeren krog ljudi, ki so doživeli ali preživljajo takšno izgubo, da bi lahko z njimi spregovorili o svojih bolečinah, se čutili razumljene in si vzeli čas za prebolevanje brez hitrih nasvetov, da je potrebno iti naprej. To so lahko samopomočne ali terapevtske skupine za žalovanje ali depresijo. Še bolje je, če se s partnerjem skupaj odločita za eno od teh oblik pomoči. Poiščita kaj podobnega v svojem okolju ali pa se zapeljita tudi kam dlje, če je potrebno.

Če skušam povzeti še nekaj splošnih pristopov za premagovanje depresije: Zelo koristi, da se ukvarjate z dejavnostmi, ki so vam v veselje, tudi služba, ki prinaša smisel in zadovoljstvo je pomembna. Dobra je vsakodnevna zmerna telesna aktivnost: sprehod, tek, aerobika. Najbolje je, če se vključite v kakšno organizirano vadbo, saj je težko zbrati dovolj volje za to, ko si na tleh. Poskušajta z možem čim ugodneje urediti tudi zunanje okoliščine, ki povzročajo dodaten stres- omenjali ste finančne težave. Raje znižajte izdatke, če je to mogoče, da bo manj stresa in zaskrbljenosti. In seveda pojdite med ljudi, do sosedov, poklepetajte vsaj s prodajalko v trgovini. Ko se boste malo potegnili ven iz depresivnega razpoloženja boste lažje prepoznali tudi to ali je bivanje v tujini za vas sprejemljivo ali ne.

Želim vam uspešno iskanje novih poti in veliko zadovoljstva v krogu družine, ki z vami živi naprej.

Lep pozdrav,

Alja Tekalec, zakonska in družinska terapevtka