Po petih mesecih
Pozdravljeni!
Sem mlada mati treh soloobveznih otrok, sportnica z odgovorno sluzbo in ljubecim mozem. Super se bere, kajne? Ampak (jasno, vedno se najde kak “ampak”) sem pijanka. Pila sem ze v srednji soli, vsak konec tedna do konca. Sicer bruhala ali kaj hujsega nisem nikoli, sem pa drug dan vedno trpela za hudim mackom.. Kdaj pa se je zacelo moje vsakodnevno pitje pa sploh ne vem. Kake tri leta nazaj bi rekla. Celodnevni stresi v sluzbi, natrpani in naporni urniki in tako sem vsak vecer spila dve, tri, stiri piva in zivljenje je bilo manj naporno, skrbi pa manjse. Slratka poskrbela sem za sluzbo, otroke, sport, dom, potem pa sem se ga doma sama nacedila, ker je moj moz vecino casa odsoten mojega pitja sploh opazil ni. Vedel je sicer, da rada spijem kako pivo ali dva (za vec itak ni vedel, ker sem postala mojstrica prikrivanja). Dogajalo se je tudi, da sem bila mrtvo pijana, pa sploh opazil ni. Kdaj sem opazila, da imam problem? Ko sem zacela piti tudi cez dan, ko sem se obupno pocutila in je bilo pocutje veliko bolje, ko sem spila pivo in seveda potem se enega in se enega.. Nisem znala nehati. Ce sem se odlocila, da bom spila samo dva, je vedno padel se tretji in cetrti. Zjutraj so se mi tresle roke, moja potrpezljivost in toleranca pa sta bili nicni. Bila sem zabuhla, kar naenkrat pa tudi sport ni bil vec tako pomemben, ker pijan clovek jasno ne more trenitati. Skratka za vse mi je bilo vseeno, samo za pivo ne. Nekoc sem sla pijana na govorilne ure- katastrofa! Se dobro se je izslo. Vcasih sem pijana vozila, tudi otroke. Skratka, sram me je, ko pogledam nazaj. Alkohol te preoblikuje, tudi karakter.
Prisel je dan, ko sem si rekla STOP! Sem se pa obupno bala delirija. Nastudirala sem literaturo (do os zdravnice nisem sla, ker mi itak ne bi verjela. V njenih oceh sem bila mlada, pametna mamica in sportnica. Sram pa me je bilo komurkoli priznati, kako globoko sem v resnici zabredla) in zacela. Bilo je tezko. Tresla sem se, zjutraj sem se potila, bila sem zmedena, slabo sem spala.. Telesno slabo pocutje je minilo sele po kake treh tednih. Sama sebi sem zadala cilj, da bo v 28ih dneh vse minilo. Odstevala sem ure in dneve. In je minilo. Zdaj ne pijem ze pet mesecev in dobila sem nazaj kontrolo nad svojim zivljenjem, nad sabo. Piti ne mislim nikoli vec, jasno mi je namrec, da bi samo z enim pivom pristala nazaj kjer sem bila- v breznu. Moram pa priznati, da me sploh ne zamika. V bistvu se alkohola bojim, ker sem sama obcutila njegove kremplje in primez. Ne, tja pa ne grem vec. Zivljenje je precudovito, ko se clovek zbudi naspan, brez macka in dobre volje, sposoben vsega. Zdaj sem spet srecna, sport je del vsakdana, tudi moz in otroci so zadovoljnejsi. Vcasih me moz povabi na pivo, pa se samo nasmejim in grem na caj ali kavo. Sploh ne ve, kako blizu je bil, da bi me dokoncno izgubil. Tako, prvic sem povedala svojo zgodbo. In prvic povem na glas PIJANKA sem!
Hvala, ker ste brali in upam, da bo tale zgodba komu pomagala stran od alkohola. Vse se da!
Srecno!
Draga Nepijemveč,
danes zjutraj sem se prebudila z mačkom pri prijatelju, s katerim sva včeraj popila ogromne količine alkohola (pivo, žgano pijačo, vino) in v družbi s prijatelji skadila še nekaj trave. Prijatelj je odšel zjutraj delat, jaz pa danes ne delam (saj delam le nekaj ur na teden trenutno), zato sem ostala v postelji, dokaj slabotna in ker nisem bila pri sebi doma, sem imela nekakšno distanco do same sebe ter sem se videla v ‘dejanski’ luči: zadnje tri dni sem bila dvakrat pijana, vmes pa je bilo še nekaj trave.
Dojela sem, da imam velik problem z alkoholom in tudi s travo, ki jo kadim, kadar ne pijem. Nikakor nimam vsakdanje potrebe po alkoholu in ne zapadam v neobvladljiva stanja, če mi okoliščine onemogočajo pitje alkohola ali kajenja trave, vendar si po navadi vse okoliščine prikrojim tako, da je nečesa vsaj petkrat na teden ob večerih dovolj: ali trave ali alkohola. Seveda ni bilo vedno tako, saj imam za sabo dosti pozitivnih stvari v moji karieri – vendar to je preteklost. Zadnje 10 let nisem naredila nič kaj dosti zase ali za kariero, sem se pa vedno bolj poglabljala v odvisnosti od alkohola in trave, zato je moje življenje trenutno dokaj obubožano. Okolica in prijatelji včasih malce pojamrajo okoli mojega alkoholizma, vendar je vseeno tako družaben in še ne absolutno očiten, da mi nihče ni še rekel, da imam velik problem z alkoholom. Verjetno pa tudi sami nočejo tega sprejeti kot dejstvo, ker me imajo pač radi in se na koncu koncev tudi ne ukvarjajo toliko z mano. Vedno, ko pijem sem izredno zabavna, zadnje čase pa tudi verbalno agresivna do ljudi, kar je postalo že malo naporno za okolico, vendar se vedno nekako izmotam iz situacije, saj prepričljivo ‘dokažem’ vsem prisotnim, kako sem imela dober razlog za verbalno agresijo nad nekom ne glede na alkohol. Potem nekako ‘normaliziram’ zadevo s pripomno, češ – sem bila pač pijana, pa sem zato na tisto in tisto provokacijo reagirala bolj drastično. In mi ‘oprostijo’…se pa stvar ponavlja že par mesecev.
Počasi prihajam v ‘srednja leta’ in ugotavljam danes čisto razmno in nepristransko, da sem alkoholičarka ter da imam probleme tudi s travo, ne samo z alkoholom.
Pila pa sem vedno preveč – tako kot ti Nepijemveč, sem začela dobesedno isto ‘kariero’ pitja že v srednji šoli, ko sem se ga vsak vikend napila dokaj močno. Ker pa sem bila v šoli neproblematična, to ni bil nikoli prepoznan problem. Tudi na faksu je bilo podobno, stanje se je seveda malo poslabšalo. To se je vleklo vse do sedaj, z občasnimi prekinitvami pitja alkohola, včasih tudi leto dni. Ko pa sem ponovno začela piti, je bil način pitja popolnoma isti. Zadnje dve leti pa sem zdrknila, zadnje pol leta pa je stanje neobvladljivo. Sedaj se ne morem odločiti niti en teden prenehati piti! Vsako nedeljo si rečem: ta teden se ne dotaknem niti alkohola, niti trave..in vedno znova se vse izrodi in ne ostanem zvesta svojim odločitvam. Kot rečeno, se zgodi vmes tudi kakšen teden brez alkohola in trave, vendar redko in če že, zaradi zunanjih dejavnikov, ne po lastni volji.
Ko sem danes zjutraj tako kristalno čisto dojela, da sem resnično zelo problematična, sem si rekla, da grem takoj na internet in raziščem na tem portalu, kaj mi je za narediti. Sicer sem obiskala trikrat že psihiatre in zdravnike zaradi mojega problema, vendar me niso jemali resno in so me takorekoč odslovili. Verjetno sem jih podzavestno zmanipulirala in nisem priznala vse resnice…
Sem nova tukaj in ta post je prvi, ki sem ga prebrala in prvi, katerega sem komentirala in upam, da mi boste kaj svetovali oziroma, da bom postavila še dosti bistvenih vprašanj, na katera potrebujem odgovore, da se nato odločim, kakšno zdravljenje je potrebno in vmesno pri meni. Mislim pa, da si sama ne morem več pomagati, kakor si si ti Nepijemveč, te pa izredno spoštujem in sem ponosna nate, da si to zmogla sama.
Malce me le skrbi, da nisi tvojih težav delila z možem. Ne vem zakaj me skrbi za nekoga, ki je naredil že toliko, kot ti, vendar se pač nanašam na neko tezo, ki bi naj veljala med alkoholiki, da dokler tega ne priznajo okolici, se niso zares soočili s svojim problemom.
Hvala za pozornost in lep pozdrav
Neodločna
Osebno mislim, da je čisto ok, da prizna vsak sebi in še eni, dvema osebama, ki jima zaupa. Le zakaj bi vsemu svetu morali razlagati, da ste alkoholik. Z namenom, da ubijete svoje ego? Mogoče. Ampak se ga da tudi drugače.
Vsaka oseba bo tako dolgo ponavljala škodljivo početje, dokler ne bo dojela, da so posledice škodljivih dejanj tako velike, da ubijejo vse pozitivno, kar neko dejanje prinaša.
Kot oseba, ki ste nekaj dosegli v življenju, se zavedate potenciala, ki ga imate, točno veste kakšno življenje bi lahko imeli, če vas ne bi zanesla neodločnost in zamegljeno razmišljanje.
Ne vem, kam bi vam priporočila, da greste. Veliko je programov, precej skupin. Brskajte malo po spletnih strani, preberite tudi malo ta forum, je objavljenih nekaj osebnih izpovedi, kako so ljudje uspeli ohraniti treznost en dan, dva, tri, 1 teden, 2 tedna, 1. mesec, prvi dopust, 1. rojstni dan, 1. novo leto, 1 leto, 2 leti, 5 let.
Vsak je začel s prvo uro, prvim dnevom in se vsako jutro odločil, da ne bo tisti dan pil in se preko dneva boril, da se je obljube samemu sebi držal.
Če se ga od včeraj, ko ste to napisali še niste nasekali, vam čestitam in držim pesti za vas, da zdržite do juti.
Morda vam prinese kakšno lepo sporočilo, odpre vrata, pokaže novo pot, ki jo prej niste videli. In je pijani tudi nikoli ne boste.
Nimam rešitve za vas, lahko pa se pogovarjava in vem, da bova našli pot.
[youtube]3mcqUPELHGU[/youtube]
pozdrav vsem trem
najprej naj cestitam prvi za ta korak, verjamem da si sedaj srecna in zadovoljna ker sem sam ze 8 mesecev trezen in je sedaj zivljenje kot v pravljici proti prejsnjemu obdobju mojega pitja
rad bi ti priporocal da obisces skupino AA v tvojem kraju in podelis tvojo iskusnjo z njimi, saj sem sam clan take skupine. vem da se pocutis mocno in kot zmagovalka ampak zivljenje je polno pasti in verjami mi da sem tudi sam bil dolgo suh in sem spet padel ker nisem imel prave podlage za treznost, ki sem jo hvala Bogu dobil pri Anonimnih Alkoholikih
zavedati se moramo da smo pred alkoholom nemocni, da je alkoholizem bolezen in samo kapljica alkohola vrze ves trud v brezno iz katerega je naslednic se tezje priti ven
naj podelim z vami besede tezkega alkoholika ki je skoraj umrl.. Treznost je Bozji dar. Ce das darilo cloveku in ga noce, ga vzames nazaj, mar ne? Ce vrnes darilo Bogu umres
srecno
DAN 3
Pozdravljeni vsi,
Andreja – ‘suha’ sem (popolnoma, niti požirka alkohola) od dne, ko ste mi odgovorili na moj post zgoraj, torej tri dni … kar pa, kakor zgoraj navedeno, ni težko, če se za to odločim. Vendar, tokrat sem prvič zares dojela, da so same odvisnosti tudi soodvisne in da spodbujajo ena drugo: če pijem, kadim tudi več trave; pa ne le tisti dan, ko pijem, temveč tudi drugi in tretji dan, ko imam mogoče alkoholnega mačka in se ‘zdravim’ s travo, ko me alkohol ne privlači tako kot trava, sam ‘maček’ (in odpor do alkohola) pa je lahko tako naporen za psiho, da mi bolj paše skaditi par jointov, kot pa se napiti zvečer.
Te tri dni sem bila sicer enkrat v družbi na krajšem obisku in sem v skadila nekaj trave, vendar si je nisem kupila ‘za domov’ in nisem imela niti potrebe po tem – niti je nimam danes – zaključiti dneva z jointom. Čutim, da je nekaj v meni prišlo do jasnega sklepa.
Sicer pa resno razmišljam o vključitvi v AA, saj sem njihovo filizofijo proučevala že pred dvajsetimi leti in sem bila nad njo zelo navdušena iz mnogih razlogov. Kasneje sem proučevala tudi dr. Ruglja, ki ga globoko spoštujem (čeprav mu je v zadnjih letih pred smrtjo njegov ego malo ‘ponagajal’ in je dal marsikatero nepremišljeno izjavo v javnost, ki je bila deloma absolutno v nasprotju z njegovimi ‘nauki’ in terapevtskim pristopom, ki ga je zagovarjal in prakticiral – kvantitativno oz. procentualno najbolj uspešno v Sloveniji, po mojih podatkih), kljub temu pa nisem nikoli do sedaj čutila tako resno potrebo po zdravljenju in pomoči skupine.
V slovensko terapijo imam tako malo zaupanja, da se bojim, da bi mi samo že to dejstvo samo – in da imam tako malo zaupanja v uradno medicino na sploh – preprečevalo resno napredovanje v procesu zdravljenja.
Kakorkoli že, odločila sem se, da bom ‘suha’ tudi do takrat, dokler se ne bo zame popolnoma jasno izkristalizirala ideja, kako nameravam začrtati moje zdravljenje od alkohola in trave ter ne bom spila niti kapljice alkohola, travo pa si ne bom kupovala ‘za sproti’; v kolikor pa bom imela abstinenčno krizo in bom v precepu, si bom raje nabavila nekaj trave, kot pa da zapadem v alkohol. Dejstvo je namreč, da če ne pijem, sem sposobna dokaj dobro kontrolirati moje življenje brez trave, če pa pijem, je kontrola skoraj nemogoča.
Če pa ne bom zmogla abstinirati od alkohola drugače, kot da kadim travo vsak dan, potem imam pa problem… vendar, dokler tega problema nimam, ne bom o njem razpravljala – če pa ga bom imela, pa bom o tem tudi spregovorila in…res pa bi me veselilo, če bi kdo končno napisal nekaj o podobnih izkušnjah…ali kakršnihkoli izkušnjah o zdravljenju kombinirane odvisnosti alkohola in trave.
Hvala za pozornost in lep pozdrav
(že-malo-manj-)Neodločna
PS.: sicer se pa abstinenca od alkohola in trave že po treh dneh izkaže za profitabilno (časovno, finančno in ‘energetsko’ – imam več energije), saj ni obiskov gostilne, ni kupovanja nepotrebnega alkohola in trave, pa tudi ni zapravljanja denarja za ‘zaloge’ katerekoli od teh dveh drog… sicer moje misli niso še čisto bistre, vendar tudi trije dnevi abstinence in vednost, da moraš negovati odločitev (ki se s časom začne negovati v mislih tudi sama) mi dajejo – vsaj sedaj, na začetku – neko oporo in zaupanje vase, s katerim sem bila te dni sposobna reči ‘NE, odločila sem se in odločitev želim spoštovati in se zato ne dam zapeljati na stranske tire, niti sama sebi niti drugim.’
To je krasna novica in odličen začetek.
Več bo časa, denarja, občutkov, misli, prostega časa in tudi tistih nezaželenih posledic, kot so slabe misli, obžalovanje, jeza, pomanjkanje motivacije, obup. Vse to je sestavni del vsake spremembe, še posebno pa tako velike.
Ti veš, da to lahko pričakuješ in ti to ne bo vzelo odločnosti. Vanjo bomo nežno pihali, da bo njen plamen vse močnejši.
V teh dneh se lahko pojavi tudi telesna kriza. Tvoje telo – tako kot vsako, je vajeno določenih substanc. Ko jih ne boš vnašala, bo začelo klicati po njih. Uvedi nov obred, ki ti bo kao nadomestil ta del. Recimo da začneš piti domače čaje in si skuhaj skodelico in ga pocrkljaj.
Poleg tega se bo začel proces razstrupljanja. Vsi mi imajo zasvinjana telesa, tvoje je ob uživanju THC-ja in alhohola še malo bolj. Pij veliko velikoooo vode. Če imaš možnost, da kje dobiš izvirsko, toliko bolje. Če iz vodovoda jo pa podrži malo v roki in se ji zahvali, da te bo očistila.
Zdaj delaj veliko obrednega, da svojemu telesu daš ljubezen, pokažeš da misliš resno in da si pripravljena. S tem boš dobila potrebno moč za naprej.
Strupi naj gredo ven.
Pojdi vsak dan vsaj za eno uro v gozd, ali pa vsaj nekam, kje je veliko dreves. Tam je tudi ve kisika, poleg tega drevje pozitivno vpliva na človekovo počutje.
Ne vem, koliko poznaš svet energij ljudi, ampak vse, kar delaš na telesnem, se pozna na energetskem nivoju človeka. In vse kar delaš na energetskem, se tudi na telesnem. Tako da lahko pogovor s seboj na tak način prinese revolucionarne premike.
Če ne zmoreš sama, piši kaj ti manjka, na katerem področju je najtežje, bomo našli rešitev. Nisi sama. Ne več!
Draga Nepijemveč!
Ko sem brala tvojo zgodbo, je bilo kot bi brala lastno. Skoraj do pike. S to izjemo, da sem sama pila raje žgano in da sem svoj problem obelodanila svojemu zdravniku. Nisem upala sama, strah me je bilo posledic (kot tebe) prenehanja. Vedela sem da sem močno zasvojena. Po dveh, treh mesecih abstinence sem nekako nalahko mislila da je vse ok in zdrsnila momentalno na isto. Takoj nazaj k zdravniku, priznala in… prenehala piti.
Ja, kako lepo je živeti brez!
Sedaj ne pijem več leto in pol. Zavedam se, da sem v tem življenju svoje popila.Tudi jaz se na smrt bojim spet istega, nikdar več nočem tja, tudi jaz ne! Kako neskončno lepše mi je tako!!
Pozdravljena Tudi jaz ne!
To je bilo pa prav spodbudno prebrati 🙂
Ja življenje brez alkohola je res lepše. Tega se zavem prav vsak dan posebaj. Tudi tvoj stavek, da se zavedaš, da si v svojem življenju popila svoje, mi je privabil nasmeh na ustnice. Tak občutek imam tudi sama. Alkohol me sploh ne mika in upam, da za vedno tako tudi ostane. Ko sem svoji prijateljici povedala, da ne pijem več (šli sva na pijačo in je kar debelo pogledala, ko sem naročila čaj- saj kdo bi ji zameril, tega še nikoli ni doživela, hehe), me je vprašala “A za vedno?” Ko sem odgovorila pritrdilno, pa je navrgla še vprašanje, če me ta “vedno” nič ne navdaja z grozo. Po kratkem razmisleku sem odgovorila: “Ne, seveda me ne!” In me res ne. Resnično si nikoli več ne želim piti, trmasta sem pa tudi dovolj, vkolikor bi bila primorana svojo trmo sploh uporabiti.
Lp in srečno!
Alkohol je trda droga in dlje kot ga uživaš bolj se spreminjaš. V brezčutnega egoista.
Vse, da bi utopil praznino v sebi. Okoli tebe pa nastajajo brezna in se samo poglabljajo, a sam tega egoistično niti ne opaziš.
Kdor je zmožen zabremzati pravočasno, si zasluži vse pohvale.
Žal moja mama ni znala.
Upam, da tukaj prisotnim uspe, sploh če ste matere in partnerke.
Glede strokovne pomoči je pa tako, da svoje težave moramo vedno sami rešiti. Je pa res, da naše težave niso edinstvene, kot si mislimo, ampak so copy-paste parih likov. In zakaj bi sami izumljali vodo, če se lahko učimo od uspešnih primerov? Vzameš tri dobre izkušnje tu, pa eno tam, pa si narediš svoj miks. Če pa ti ni všeč, pa ne vzameš nič, ampak iščeš dalje.
Ne vem, če ste vedeli, da je pogosto vsaka druga generacija alkoholična, vsaka druga pa ne? Da nekako nosimo to naprej skozi generacije, čeprav ni očitno na prvi pogled? mene je to presenetilo, to je vzporec tudi naše družine. Če smo v taki družini, pa to slišimo na neki skupini, se lahko začnemo počutit bolj ”normalno”, gre breme iz nas, da smo ”drugačni”, ”čudni”, ni več krivde, ampak se lahko polotimo pravih zadev reševati. In predvsem prekiniti ta krog upijanjanja.
Najbolje je iskati izvor, pa tam zdraviti zadeve. Je boleče, a trajno koristi!
Veliko poguma vsem!
Ja reakcije na to da ne piješ več so na začetku res nekja boljšega… Ne vem sicer zakaj, ampak prav vsem je tako nepredstavljivo da ne piješ več, prav nič več.
Smo res taka družba, ki ji je alkohol tako globoko vkoreninjen da si prav poseben ko si abstinent.
Jaz sem si to po nasvetu zdravnica malo poenostavila in si izmislila bolezen zaradi katere pač ne smem, sem na tabletah… :-))) To je bilo sprejemljivo vsem. Ko sem en časa ponavljala sem še sebe skoraj prepričala. In mi je bilo lažje. Čeprav potem, ko sem dosegla svoj limit, ko sem videla pogled od zdravnika, mi sploh ni bilo težko. Kar nekako oddahnila sem si, ker mi ni bilo več “treba” pit, pa skrivat pa zapravljat denar za to. In ko sem ozavestila pri sebi da ne pijem več, konec, je bilo lahko zaradi mene okoli mene hektolitre vsega, lahko je bilo novo leto, ali okrogle obletnice… Meni je bilo zares vseeno. Še celo, kako bi rekla, važna sem ker sem abstinentka. 🙂 Da ne govorim o mojih sladkih jutrih, ko imajo po veseljaški noči nekateri mačka, jaz pa polna elana… phahaha hihihihi 🙂
Čez čas sem pravzaprav pozabila, da se da natočit tudi alkohol, zame ga ni. Še na ta forum mislim, da sem pokukala menda prvič od takrat ko sem prenehala in sem rabila podporo.
Zame grupno reševanje težav ni bilo sprejemljivo. To sem morala opraviti sama, če se je le dalo z minimalno ali sploh nobeno stigmo. Nočem da kdo ve, samo jaz pa zdravnik veva.
“Nikoli” je pravzraprav res dolga doba, ampak če ne razmišljaš o tem, ni več tako dolgo. Postane nepomembno. Ker ti odvisnost postane nepomembna.
Srečno nam vsem!
kot da berem svojo zgodbo 🙁
sem v srednjih letih, dva osnovnošolska otroka – pridna , brez težav. imam dokaj dobro službo, mož na vodilnem mestu, nedolgo nazaj smo kupili hišo (ki sva si jo želela leta in leta)…. skratka, nič nam ne manjka. če se spomnim nazaj, sem občasno pila že v srednji šoli, po rojstvu drugega otroka pa vse pogosteje. zadnjih nekaj let sem se trudila ukvarjati se s športom, da sem vsaj na videz bila “fajn, pridna, sposobna”. resnica pa je , da sem npr. med vikendi hodila tečt zgodaj zjutraj, da sem potem lahko cel dan po malem pila 🙁 . zadnje čase je zadeva še hujša…. tudi šport sem opustila. ker pa smo se preselili v novo hišo, imamo vseskozi veliko obiskov in seveda razlog za pitje. ponavadi je najbolj kriza med vikendi in se je že nekajkrat zgodilo, da v ponedeljek nisem bila sposobna iti v službo. da pa bi bilo vse skupaj še slabše, tudi mož veliko pije in se mu najino popivanje ne zdi čisto nič narobe. boli me, ko naju otroka gledata iz dneva v dan s polnim kozarcem 🙁 . sicer nikdar nisem (oz. nisva) tako pijana,da ne bi mogla opraviti vsega kar se družine tiče. do sedaj sem se tolažila, da še ni kriza, dokler imam vse v nulo urejeno doma, dokler sem sposobna rihtat otroke , jih razvažat okrog, dokler je okrog hiše vse tip top…. ne, vidim, da ni tako! to se mora nehat!!!!!! kje naj zberem moč????? rada bi ,da mi uspe kot je vam.
hvala da ste me brali.
