po dveh letih
pred dvema letoma sem zašla na ta forum, ko sva s fantom izgubila najinega sinka. Takrat sem pisala zakaj in kako mi je hudo. Danes je mogoče toliko lažje, da ne začnem takoj jokati, ko se spomnim nanj. Vendar je bolečina še zelo huda. Vsak dan se spomnim nanj in mu zašepetam, da ga imam rada. Moj fantek ima sestrico, staro devet mesecev, ki je naš bonbonček. Presrečna sem, ko jo pogledam in se zavem koliko imam, ker imam njo. Nekoč ji bom lahko razložla, da jo med zvezdicami pazi njen bratec.
Tega foruma se izogibam, ker me, ko vidim, da sta redno kakšna nova mamica in očka, ki ostaneta brez svojega otročka, preveč prizadane. Pa vseeno, včasih pokukam in vedite, da čutim z vami.
Zakaj sem se danes spravila tole pisati? Rada bi vam položila na srce, če se zgodi komu v vaši okolici, da mamica izgubi otročka, poskušajte ji svetovati (na nežen način, mogoče preko retoričnega vprašanja), ali pa očku, naj ob izgubi svojega otročka pogleda, objame, se poslovi od njega. Jaz svojega namreč nisem, takoj ko sem ga rodila, so ga odnesli. In to me še bolj boli, da ga nisem niti objela.
Sicer so me vprašali, ali ga želim, vendar v šoku v katerega sem padla, ko sem izvedela, da je moj mali umrl, nisem hotela tega, čeprav bi se verjetno drugače odločila, če bi mi takrat kdo svetoval, mi namignil naj ga stisnem. Takrat pa sem se bala smrti, bila sem jezna. Danes pa si tako močno želim, da bi ga lahko objela vsaj enkrat. Mojega malega škratka.
Pozdravljena,
vem kako ti je. Tudi jaz se nisem morala odločiti da ga pogledam. Če bi lahko zavrtela čas nazaj… Takrat pač misliš da je to najbolje.
Sem se pa kasnje pozanimala v porodnišnici, ker baje otročke tudi slikajo, če obstaja kaka slikica tudi od mojega sončka. Pa je žal ni, ker je bila oseba, ki to opravlja ravno na letnem dopustu.
Torej, ugotoviš, da je usoda tako hotela in se ne da nič popraviti, v naših srcih pa bodo vedno svetile majhne lučke.
Drži se še naprej!
Sočustvujem s teboj, Mirjana. Izgube otroka ne preboliš najbrž nikoli. Tudi jaz se zdaj znam bolj zadržati in ne planem takoj v jok ob pogledu na dojenčka ali nosečnico. Boli pa še vedno.
Tudi jaz se nisem poslovila od svojega sinčka. Kaj bi dala, da bi imela vsaj slikico. Spoznala pa sem, da se nas veliko tako odloči, a upam, da se bo vedno več staršev poslovilo in da jih bo medicinsko osebje k temu spodbudilo. Ko si v šoku, se ne odločaš ravno najbolje.
Hvala ti za tvoj poziv, napravimo ta svet lepši.
vse dobro tvoji družinici.
Ja tudi meni ježal, da nisem vztrajala, da naj bo moj fantek pri meni do konca – sicer sem ga nakratko popestovala, slikala ga nisva, za kar mi je tudi žal, mož ga je krstil, potem pa so ga odnesli….. Kasneje sem izvedela, da je živel še manj kot pol ure…
Kot je rekla Frida takrat si v šoku, totalno zmeden, osebje bi ti morda res lahko bolj svetovalo…
Boli pa še vedno, po več kot osmih letih ne mine dan, da se ne bi spomnila nanj…
ko berem vse to, se tudi v meni še glasneje oglasi vest…
tudi sama sem v prvem šoku odreagirala tako, da svojih fantkov nisem šla pogledat… ko sta se rodila, sem slišala njun jok… odnesli so jih takoj, ne da bi mi jih pokazali… čeprav je minilo 4 leta, si še danes očitam, da jih nisem vsaj pobožala in pokrižala…
tolaži me dejstvo, da očitno veliko mamic tako reagira…
danes vem, da bi naredila drugače…