Po 6 letih še vedno boli
Dragi forumci
Danes se vam prvič oglašam.Brala sem vaše prispevke in sem začutila, da vam tudi jaz napišem svojo zgodbo.V četrtek, 11. 10. je minilo natanko 6 let odkar mojega najstarejšega sina ni več. Zjutraj ob 7h je šel v šolo, šel je čez zeleno luč čez cesto, pridrvel je avto in…….
Star je bil 17 let.Še vedno ga čakam in kar mislim, da bo prišel domov iz kakega dolgega potovanja. Boli, boli boli……
Nikar ne mislite, da čas zaceli bolečino, jo ne nikoli.S tem moramo živeti.Začela sem brati knjige o posmrtnem življenju, ipd zadeve.Nisem verna toda jaz kar verjamem, da me vidi in da je vsak dan z mano.
Zato vsi, ki žalujete poiščite si neko stvar ki vam bo pomagala omiliti trpljenje in broditi skozi vaše življenje.
lep pozdrav se še kaj slišimo.
šica
Pozdravljena, šica!
Sočustvujem s tvojo izgubo. Tudi mene je neizmerno strah, da bi se kaj zgodilo mojemu otroku.Mislim, da tega enostavno ne bi preživela.Sama sem pred tremi leti izgubila mamo, leto kasneje pa še očeta. Potrebovala sem približno dve leti, da sem nekako prebolela njuno smrt oz. se naučila živeti brez njiju. Verjamem pa, da izgubiti lastnega otroka ne more pomeniti enako kot izgubiti starše.
Lep pozdrav!
Draga ENA
Tudi sama sem izgubila starša in to:mamo 2leti pred sinom,očeta pa 2 leti po sinu. 4 leta sem imela nore tako da sploh nisem vedela kje imam glavo. Včasih sama sebe občudujem kako sem to morijo sploh preživela. Pa je šlo.Dobro, da imam še dva otroka in da mi dan ob njiju hitro mine in tudi službo imam zelo dinamično.Človek prenese zelo veliko, tako, da smo včasih presenečeni sami nad seboj.Vsekakor je smrt otroka najhuje kar te lahko doleti v življenju.Včasih se mi zdi,da stoji ob meni in se pogovarja z menoj.Mogoče pa se ne vem….
bo dovolj za nocoj.Aha še nekaj:Ne misli na to, da se bo tvojemu otroku kaj zgodilo, bosta oba zelo obremenjena.Oglasi se še kaj Lahko noč.
šica
Pozdravljena šica, popolnoma razumem tvojo bolečino, praznino…Če pogledaš malo nazaj na forum sem enkrat tam že izlila svojo bolečino, tudi jaz sem izgubila najstarejšega sina – starega toliko kot tvoj ….17 rosnih let…..Njegov topel objem pogrešam že dve dollllgi letiiii, boli, boli……
p.s.
če želiš mi napiši mail, pa si boma tako kaj več povedale, kako prestajama dneve, mesece in leta brez najinih sončkov….
Šica!
Občudujem tvojo moč. Imaš prav, človek res marsikaj preživi, ampak,KAKO pa živi naprej po takih izgubah? Veš, sama sem nekako sprejela odhod svojih staršev, kajti nekako tako naj bi potekalo ŽIVLJENJE. Da otroci nekoč ostanejo brez staršev.Toda obratno?? Ne morem in ne znam si predstavljati.
Lep pozdrav!
draga Neni
Hvala ker si se mi oglaasila in da vem, da je še nekdo, ki govori o svoji bolečini javno. Vem, da je veliko staršev, ki so izgubili otroka, a o tem ne govorijo.Kar ni dobro.Ravno danes sem kazala njegovo zadnjo sliko sodelavcem in veliko smo se pogovarjali o odogodkih,ki sva jih doživela skupaj.Tudi nasmejali smo se. Meni to pomaga.Kaj pa ti?Govoriš s prijateljicami o tvojem sinu? POvej mi malo kako se ti tolažiš, kaj si našla za tolažbo?Meil ti bom poslala malo kasneje, ko se bova malo bolj spoznali. Lepo se imej, zaspi ob misli, da je pri tebi.By
šica
ENA
Človek preživi več kot si mislimo. Tudi jaz sem mislila, da se mi bo zmešalo, toda dobila sem kar eno nadnaravno moč. NE znam ti razložiti.
Boli še vedno in bolelo me bo dokler bom dihala. Pa vendar so tudi lepi trenutki v življenju in uživajmo saj vteh, pa ćeprav jih je malo.
Lep pozdrav in noćko
šica
Pozdravljena šica,
moram ti povedati, da se rada in dosti pogovarjam o mojem sinu, pa vseeno imam dostikrat občutek, da še premalo oz. da mi enostavno zmanjka poslušalcev.Kako preživljam čas in s čem se tolažim – težko vprašanje, še vedno je vse tako sveže in boleče…Še vedno iščem poti in pomoči, da nekako lažje preživljam dneve…Pa saj ti ni treba govoriti, tudi sama hodiš čez ta pekel. Meni najbolj pomaga in mi daje moči, da grem naprej ,moj mali sonček, moj mali sine.
Tudi jaz sem podobno kot ti zgubila starejšega sina v nesreči, zjutraj sma se poslovila, šla vsak svojo pot, vendar je njegova pot vodila v večnost….Pa samo trije meseci so mu manjkali do njegove “polnoletnosti”, komaj je čakal, jaz pa sem se veselila z njim…To, da je duhovno še vedno z nami, da živi naprej v naših srcih – to me drži pokonci, ko mi je pa posebaj hudo pa se potolažim z mislijo, da bomo nekoč spet vsi skupaj – ko bo prišel tisti čas…Takrat ga bom stisnila k sebi…Oh, solze kar same tečejo po licih…
Tudi tebi želim mirno noč, najina angelčka pa naj pazita na nas….
Šica in Neni
Moja znanka je izgubila starše, brate, moža in sina. Nekoč je rekla, da vse ostale izgube nekako prebrodiš in pozabiš, samo otrokove nikdar. Končala je s stavkom: Mož pride skozi vrata, otrok skozi srce.
In jaz to popolnoma verjamem. Verjamem, da se žalovanje nas, ki smo izgubile starše, ne more primerjati z vama.
Kakorkoli smo že imeli starše radi, je dejstvo, da starši MORAJO umreti pred nami. Brez staršev življenje gre naprej – brez otroka pa verjamem, da težko. Si sploh ne predstavljam, kako bi živela dalje, či bi bila na vajinem mestu.
Torej,z vsem spošovanjem do vaju in vajinih izgub – držita se !
draga NENI
Nič se ne oglasiš.Kako si kaj? Jaz sem malo potrta, saj prihajajo prazniki, ki jih ne maram. Pa ti? Danes sem srečala sošolca od sina in sva šla na kavo.Zopet se mi je odvrtel film od dneva nesreče. Spet sem tulila in sem žalostna.Pa še zdele sem sama doma. Obup.Ne maram biti sama.
Oglasi se kaj
LP šica
Draga Šica,
v mislih sem dostikrat s tabo, tudi jaz nimam rada praznikov, prav nobenih – od takrat ko je odšel moj sin…komaj čakam, da minejo. Pa vseeno mi je bilo pri srcu toplo, ko sem šla zvečer na praznik pogledat še enkrat na grob. Grob je bil poln lučk, z vsako lučko, ki je bila prižgana na grobu sem vedela, da se je nekdo spomnil nanj, da ni in ne bo pozabljen….da še vedno živi v naših srcih in v naših mislih….
V torek pa bo njegov 20. rojstni dan….
Lep pozdrav in topel stisk roke
Nenči
Predragi Nenči in Šica.
Veliko mislim na vaju.
Nekako skušam preživeti zgodnjo smrt moža, kako mi uspeva je za vsakega od nas zgodba zase, po kateri bi lahko pisali romane. Bojim se za svoja otroka, tako bojim da imata najbrž več svobode ko kateri drug otrok. Če sta onedva vesela je meni lažje, kajti če danes odideta, sta se tu do neke starosti naužila negega zemeljskega veselja, ……..
Kako smo si različni. Na pokopališeč pa jaz tako tako težko hodim. Šele včeraj se mi je nekako uspelo sestaviti, oba otroka sta bila doma, in smo šli skupaj na grob,…
samo tam jaz ne čutim moža, tam je le ena posoda in polno polno rož pa sveč,….. samo njega pa ni, on je v nas, sedaj po treh letih ne jokam več čisto čisto vsak dan, ampak imam tudi kakšen teden “prosto”.
Pošiljam vama dotik toplote,
Ana
Draga Nenči in mama ana
Danes vama bom nekaj napisala, kar še nisem.Kot sem že omenila nisem verna in ne verujem v nekaj kar ne vidim.Toda ne vem, ali imata tudi vedve takšne izkušnje napišita mi preberita:
Odkar je šel moj sin iz fizičnega sveta se mi včasih dogajajo čudne stvari.Npr: Ko sem šla po 1 mesecu po smrti v knjižnico sem se ustavila pri policah(prej nikoli) z duhovno in filozofsko vsebino.Sklonila sem se in v oči mi je padla debela knjiga svetlomodre barve.Vzela sem jo in odprla nekje na sredini.Ko sem prebrala naslov na tej strani me je skoraj kap.KAKO ŽALOVATI ZA SINOM.Mislila sem da se mi sanja toda bilo je res.To je samo ena taka prigoda.Imam jih še kar nekaj toda je preveč za pisati.Oglasita se še kaj do takrat pa živita naprej saj so tudi lepi trenutki na tem svetu.
šica
Pozdravljena šica,
z zanimanjem sem prebrala tvoje pisanje, prav mravljince sem čutila po telesu, veš tudi meni se po odhodu mojega sina s tega sveta dogajajo prav čudne stvari, ki si jih je težko razložiti.Vendar o tem ne morem pisati tukaj…Največ takšnih nerazložljivih stvari se mi je dogajalo prvo leto po njegovem fizičnem odhodu, tako, da verjamem (občutila sem na svoji koži), da obstaja onstran nekaj, nekaj…kar si ne vemo razlagati. Vendar to duhovno prisotnost lahko čutimo, vidimo in slišimo…
Danes moj sine praznuje 20. rojstni dan…Vsako leto po njegovem fizičnem odhodu mu za rojstni dan odnesem na grob bele povoskane vrnice…toliko vrtnic koliko let bi štel, če bi ostal na tem svetu. Potem mu z mlajšim sinom zapojema …prav po tiho….VSE NAJBOLJŠE ZA TE…..
Neni
Tudi jaz odnesem sinu za rojstni toliko belih vrtnic kolikor je star.Julija jih bo imel 24. Izgleda, da sva si kar sorodni duši saj mnogo stvari čutiva enako. Te smem vprašati koliko je star tvoj drugi sin?Moj jih bo 14.Glede čudnih dogodkov, ki se mi dogajajo, sem pa vesela, da se tudi tebi in da sedaj vem da to ni moja domišljija.Veš kaj mi je sedaj padlo v glavo? Zelo rada bi prišla v stik s tabo pa ne bi dajala mojega maila na forum.Rada bi malo poklepetala ob kakšni kavici, saj nimam nobene prijateljice s takšno usodo kot jo imava midve. Razmisli in mi sporoči.Do pisanja lp.
šica
Pozdravljena šica
tako, prav vesela sem, da je dan pri kraju, bil je zelo natrpan z delovnimi obveznostmi, po službi sem imela govorilno uro za mlajšega sina, ki je star 7 let in hodi v drugi razred osnovne šole.Potem smo se odpravili na grob, tja položili bele vrtnice, vendar nisma zapela, ker so v tem trenutku prišli kolegi, starši od sinovega sošolca, s katerim si je bil velik prijatelj…skupaj smo prižgali svečke in šli domov na toplo…dobila sem tudi dve sporočili na mobilni telefon od prijateljic mojega starejšega sina…zelo sem jih bila vesela, vesela, da sta se spomnili, da ima danes rojstni dan.
Glede kave pa ni problema, jaz sem doma iz SV dela Slovenije, blizu Murske Sobote. Pa ti? Če hočeš napišem jaz svoj mail – ni problema, tako bi si lahko kaj več napisale. Kot čutiš tudi sama, sva si res sorodni duši, duši, ki ju je združila kruta usoda – prerana izguba ljubih otrok.Tudi jaz nimam nikoga, ki bi mi bil res blizu, da bi mu lahko zaupala skrivnosti moje duše, da bi me razumel kako mi je pri srcu in duši.
Mirno noč in topel objem
neni