Če vas je strah, neznansko in ves čas strah, je to zato, ker ni ljubezni. Ljubezen je zdravilo, ki zdravi strah. Poglejte vase, v to, koliko ljubezni lahko občutite ta trenutek. Več vrst ljubezni je, ampak ta, ki zdravi veliko strahov, spada v tisto vrsto ljubezni, ki nam jo nameni naša druga polovica. Zato, da smo potem celota in ne več samo en del. Če je druga polovica prazna, naša polovica hrepeni po tem, da bi bila izpolnjena, in čuti praznino, zato strah, ki se pojavlja v tisočerih oblikah. Narejeni smo bili tako, drugače ne bi skrbeli za potomstvo.

Vsak človek od partnerja poleg ljubezni potrebuje zaščito, razumevanje, ramo, na katero se lahko nasloni, sočutje, in če to manjka, se pojavi strah. In potem se človek loti strahu in se ne premakne nikamor. Če pa bi premagal vsaj tisti strah, ki ga ustavlja pri tem, da bi si dovolil spet ljubiti, čeprav je bil v preteklih izkušnjah prevaran in zapuščen, torej ranjen do kosti, potem bi ljubezen pozdravila večino strahov vsega sveta, ne samo naših.

Narejeni smo tako, da iščemo komplementarnega partnerja, dušo dvojčico. Učimo se živeti skozi konflikt, ki je nenehno prisoten, ker smo si ženske in moški različni. Moška energija je akcija, logika, politika, prevladovanje, trgovina, denar. Moška energija se mora nenehno dokazovati. Je skeptična, dvomi in zato je znanost čista moška iznajdba. Treba je dokazati in potem to obvladati. In hvala Bogu, da je tako. Da moški uporablja logiko in razum in je zaščitnik. Ženska energija je sprejemanje, poezija, umetnost, maternica, intuicija. Ženska energija ustvarja.Ustvari dom, otroka, družino, vse to hrani s svojo milo energijo. In hvala Bogu, da je tako, da je ona senzualna, mila, zmedena in čutna. Nasprotja se privlačijo in tu ne bi smelo biti nobenih težav, le da smo si ustvarili največjo. Zamenjali smo vloge. Ženske uporabljajo moško energijo, moški se umikajo v žensko energijo. Toda če ženska uporablja moško energijo, se rani. Če moški uporablja žensko energijo, se rani. Kakšno je vaše razmerje? Ste ženska, ki uporablja moško energijo, in on tudi? Kakšna je vaša zveza, je kaj senzualnosti, je mehkoba, toplina ali morata ves čas dosegati nove cilje? Ste ženska, ki uporablja moško energijo, on pa žensko? Morate voditi, urejati, reševati, imate vse vajeti v rokah, od njega pa ni prav nobene pobude, on samo ždi? Ste ženska, ki uporablja žensko energijo, in on tudi? Se v razmerju sploh kaj dogaja, je občutek varnosti ali vas vsi nadvladujejo, imata sploh kakšen skupen cilj? Ste ženska, ki uporablja žensko energijo, on pa moško? Je toplina, mehkoba, senzualnost, dom, hkrati pa zabava, doseganje ciljev, varnost?

Nasprotja se privlačijo. Iz nasprotij nastaneta konflikt ali izziv. Iz izzivov ali konfliktov pa rastemo. Ali pademo. Odvisno, za katero barvo energije se odločamo, za belo ali za črno. Moški in ženska sta ves čas v konfliktu, drugače sploh ne gre, saj so njune energije popolnoma nasprotne. Iz konfliktov se učita o sebi, se spoznavata, zorita. Ko to počneta, sta vseeno lahko v dobrem razmerju, ob predpostavki, da je med njima ljubezen. Toda vse na svetu je minljivo. Vse se ves čas spreminja, rojeva, umira. Ne samo mi, tudi ljubezen. To je samo ples jina in janga – moške in ženske energije, nasprotij, ki se nenehno privlačijo in odbijajo.

Ljubezen nikoli ni idealna, če je, je dolgčas in ne ljubezen. Ljubezen je nenehna preizkušnja, vrtinec padcev in vzponov, igra mask, kontrole, prevlade, žrtve. Toda pazite, to, kar sem opisala, ni ljubezen, to je ego. Kdaj in kako se ego vplete v ljubezen tako, da ga sploh ne opazimo? Njegova pota so skrivnostna, zvit je kot presta, vešč kot sam hudič, ta naš ego. In potem smo prepričani, da ljubimo, v resnici pa nas prav v vsem, kar zaznavamo, zavaja ego, naša glava. Zato nas je strah, sodimo, hočemo nadzirati, bežati, najraje bi koga ubili, človek nam gre na živce, sovražimo ga in hkrati nam brez njega ni živeti. To počne ego, in če temu dovolite prosto pot, nikoli ne boste ljubili, potem se samo zavajate, da čutite to najbolj žlahtno čustvo. Partnerja morata vzpostaviti odnos primarne moške in ženske energije, v katerem se on ne bo do partnerice vedel avtoritativno ali pa pasivno, kot da je njegova mati. Pozitiven zgled partnerstva je ljubezen in spoštovanje drugačne energije od tvoje. Potreben je občutek za humor, pestrost, gotovost, pomen in skupno rast. Le tako oba partnerja prispevata tudi otrokom, ki zrasejo v družini, ki je zdravo okolje, in takšno potem ustvarijo tudi sami. Ženske pa danes delamo veliko napako. Bodisi se moškosti podredimo bodisi to energijo posnemamo. Ko posnemamo to energijo, s tem priznavamo nadvlado moškega nad žensko. Torej si v vseh primerih dovolimo biti nadvladane in ne poznamo svoje prave energije, svoje prave vloge. Kaj je ženstvenost, kako se izraža, kako se čuti, kako misli in deluje ženska, ki uporablja samo svojo osnovno energijo? No?

Moški in ženska sta najbolj zapleteni uganki. Uganki, ki ju nikoli ne rešimo. Težava sodobnega časa je, da smo pozabili spoštovati in upoštevati unikatnost nasprotnega spola. Zato nenehno sodimo, se primerjamo, nadvladujemo, zahtevamo, pričakujemo, da bo drugi ravnal tako, kot je v naši glavi. Največja, najhujša, najbolj usodna bolezen našega časa pa je istovetenje z umom, s tem, kar imamo v glavi. Vse predstave, podobe, oznake, sodbe, opredelitve, ki jih ustvari naš um, jemljemo za gotovost, resnico in vse to nam onemogoča, da bi stkali zdrav, čudovit odnos z drugimi in s sabo. Istovetenje z umom je kot pregrada med nami in med ljudmi, stvarmi in naravo. Nikomur ne pride na misel, da bi namesto tega, da bi sodil, primerjal, zahteval in pričakoval nekaj od drugega, vse to raje zamenjal za to, da bi tega človeka sprejel in ljubil. Da bi se osvobodil starih pritiskov biti ženska ali moški in tako našel novo odprtost v intimnih druženjih.

Škoda. Saj če bi, bi se vse na Zemlji v trenutku spremenilo.

Na bolje, ljudje, na bolje.

(Polet, Varja Kališnik)

V bistvu apel, napisan s strani ženske tja, kjer ga bodo moški (morebiti le) prebrali.

Ljubezen ne sme biti zdravilo, niti sredstvo za strah, npr. strah pred osamljenostjo. Biti sam ne pomeni vedno čutiti strah pred komerkoli ali se bati česarkoli.

Ne verjamem v nasprotja, ki se privlačijo. Tega ni. In še tole mislim; če je ljubezen idealna, potem ni nikoli dolgočasja (v pozitivnem smislu;) in ne v nasprotnem primeru; če ljubezen ni idelana, potem ni dolgčas (v negativnem smislu:)

Strinjam pa se z zadnjima dvema odstavkoma, kjer je govora o poistovetenje z umom, o egu. Tu je nakazana rešitev, ki je zaenkrat videti povsem utopična. Sanje so dovoljene, a rešitev ni v sanjati, je v zbuditi se in v zavedanju in življenju teh sanj…

Najprej sem hotela komentirati prvi odstavek v podobnem duhu, kot si se ga lotil ti. Da smo lahko ‘celi’, izpolnjeni tudi takrat, ko nam ni dana ljubezen nekoga, ki bi ga lahko imenovali ‘naša polovica’. O tem, da so ljudje neprimerno bolj prazni takrat, ko sami ne zmorejo več ljubiti – kot takrat, ko imajo občutek, da niso dovolj ljubljeni.

Potem pa sem v drugem odstavku našla poudarek:
“Vsak človek od partnerja poleg ljubezni potrebuje zaščito, razumevanje, ramo, na katero se lahko nasloni, sočutje, in če to manjka, se pojavi strah. In potem se človek loti strahu in se ne premakne nikamor. Če pa bi premagal vsaj tisti strah, ki ga ustavlja pri tem, da bi si dovolil spet ljubiti, čeprav je bil v preteklih izkušnjah prevaran in zapuščen, torej ranjen do kosti, potem bi ljubezen pozdravila večino strahov vsega sveta, ne samo naših.”

Pa si rekla: “Napisati moram eno opombo, da temo flikne na vrh in da še kdo prebere tisto, kar pa se lahko dobrega najde v tem tekstu.” In evo, uspelo je. 🙂

Najprej sem hotela komentirati prvi odstavek v podobnem duhu, kot si se ga lotil ti. Da smo lahko ‘celi’, izpolnjeni tudi takrat, ko nam ni dana ljubezen nekoga, ki bi ga lahko imenovali ‘naša polovica’. O tem, da so ljudje neprimerno bolj prazni takrat, ko sami ne zmorejo več ljubiti – kot takrat, ko imajo občutek, da niso dovolj ljubljeni.

Potem pa sem v drugem odstavku našla poudarek:
“Vsak človek od partnerja poleg ljubezni potrebuje zaščito, razumevanje, ramo, na katero se lahko nasloni, sočutje, in če to manjka, se pojavi strah. In potem se človek loti strahu in se ne premakne nikamor. Če pa bi premagal vsaj tisti strah, ki ga ustavlja pri tem, da bi si dovolil spet ljubiti, čeprav je bil v preteklih izkušnjah prevaran in zapuščen, torej ranjen do kosti, potem bi ljubezen pozdravila večino strahov vsega sveta, ne samo naših.”

Pa si rekla: “Napisati moram eno opombo, da temo flikne na vrh in da še kdo prebere tisto, kar pa se lahko dobrega najde v tem tekstu.” In evo, uspelo je. :)[/quote]

Hmmm, zanima me, od kje sklep, da je sestklattli fantek in ne puncka? 🙂

Najprej sem hotela komentirati prvi odstavek v podobnem duhu, kot si se ga lotil ti. Da smo lahko ‘celi’, izpolnjeni tudi takrat, ko nam ni dana ljubezen nekoga, ki bi ga lahko imenovali ‘naša polovica’. O tem, da so ljudje neprimerno bolj prazni takrat, ko sami ne zmorejo več ljubiti – kot takrat, ko imajo občutek, da niso dovolj ljubljeni.

Potem pa sem v drugem odstavku našla poudarek:
“Vsak človek od partnerja poleg ljubezni potrebuje zaščito, razumevanje, ramo, na katero se lahko nasloni, sočutje, in če to manjka, se pojavi strah. In potem se človek loti strahu in se ne premakne nikamor. Če pa bi premagal vsaj tisti strah, ki ga ustavlja pri tem, da bi si dovolil spet ljubiti, čeprav je bil v preteklih izkušnjah prevaran in zapuščen, torej ranjen do kosti, potem bi ljubezen pozdravila večino strahov vsega sveta, ne samo naših.”

Pa si rekla: “Napisati moram eno opombo, da temo flikne na vrh in da še kdo prebere tisto, kar pa se lahko dobrega najde v tem tekstu.” In evo, uspelo je. :)[/quote]

Hmmm, zanima me, od kje sklep, da je sestklattli fantek in ne puncka? :)[/quote]

Bolje, kot da nizam in morda koga utrujam s kombinacijami verjetnih razlag, je, da napišem samo: “Coprnija!” 🙂