plavalni tečaj
se strinjam, da je to res velik problem za otroke s posebnimi potrebami. mi smo iz maribora. sin ima spekter avtističnih motenj, star je 13 let. ves čas si prizadevamo za čim boljše razvijanje socializacije, komunikacije, za njegovo družabno življenje. to je obupno težko. vsi športi so naravnani k rezultatom in tekmovalnosti, organizirane rekreacije za otroke pa ni, kaj šele za otroke s posebnimi potrebami. in spet smo starši tudi na tem področju ostali sami. ne vem, če sem se pravilno izrazila, zapisala. pač želim najbolje svojemu otroku, tako kot vsak izmed nas. zanima me, kakšne izkušnje imate drugi na tem področju vključevanja oz. integriranja vaših otrok v družbo, k čim večji samostojnosti? se vam zdi, da družba, strokovnjaki s tega področja naredijo dovolj? morda se motim, ampak moji občutki so žal pač takšni. pa nikogar ne obsojam, samo se mi zdi, da naša družba še ni dovolj zrela za sprejemanje drugačnosti.
lep pozdrav !
Pozdravljeni!
Draga yxyxy, se zelo strinjam z vami – starši smo pri vključevanju otrok v svet “normalnih” popolnoma sami. Ne samo kar se tiče rekreracije, glede vsega – če ne pokažeš lastne iniciative, iznajdljivosti in malo poguma, ni prav nobene možnosti. Pa še tako …
Žal je kar res, ta družba je polna lepih besed, ko je treba kaj storiti, pa se vse konča. Ampak, oprostite, samo s frazami si pač ne moremo pomagati.
Lansko leto je bilo leto enakih možnosti in kaj se je zgodilo – samo, ko se je bilo treba malo postaviti, so privlekli kakega “posebneža” in se malo poslikali. In nič. Vsekakor zamujena dobra priložnost!
Mogoče smo starši v vsej svoji skrbi za naše otroke preveč pasivni, mogoče bi morali kje včasih tudi udariti po mizi in kaj zahtevati. In konec koncev, tudi društva bi morala, po mojem mnenju, storiti kaj več. Saj je lepo in prav, da organiziraš določene aktivnosti za “svojo” populacijo, ampak potrebno bi bilo pogledati tudi čez plot. Se pokazati, izvesti akcije tudi navzven, pa ne mislim, da bi morali naše otroke kar razstaviti kot na sejmu, ampak morali bi kdaj povabiti “normalne” v naš svet.
Začne se že pri vzgoji otrok – ali kje kakšna “normalna” šola sodeluje s “posebno”? Pa ne govorim o enkratnih akcijah, ki se morda zgodijo, govorim o stalni povezavi, da bi otroci sploh imeli možnost spoznati drugačnost in da ni to nikakršen bavbav, ampak samo drugačnost. Ne, ne, ne, za to v naših hudo dobrih šolah ni časa. In prav gotovo bi se našel celo kakšen straš, ki bi temu celo nasprotoval!?
Konec koncev bodo naši otroci tako ali drugače le morali nekako preživeti v svetu “normalnih”. In tu nam vse organizacije in institucije žal ne zanjo pomagati. Ne, se bojim, da naša družba res ni zrela za sprejemanje drugačnosti in se bojim, da še dolgo ne bo (če sploh).
Torej je le na nas, da storimo kaj za naše otroke. Kako? Večina staršev, ki jih poznam, se mi zdi tako apatična in zafrustrirana ali pa morda samo prehudo utrujena in razočarana, tako da se bojim, da tudi s te strani ni pričakovati pomoči. In tako smo spet in vsak sam v svojem “peskovniku”…
Mogoče se pa le kje on kdaj najdemo pravi, ki se nam še da boriti!?
Uf, sem malo preveč “filozofirala”? Še konkretno – odgovor za LH. Ne vem, za kakšne posebne potrebe gre pri vašem otroku, ampak mogoče vam bo koristilo. Ravno pred par dnevi smo od Sožitja (ljubljansko društvo) dobili razpis, kjer je omenjen tudi plavalni tečaj oz. plavanje za člane Sožitja. Mogoče bo zanimivo tudi za vašega fantička – poskusite. Za kaj “normalnega” pa žal ne vem. Kar se tiče druge vadbe, pa smo zaenkrat zelo zadovoljni z GIB-om iz Šiške.
Srečno vsem…
Katruša
