plan zdravljenja
Pozdravljeni!
tole bo malo daljše pisanje…
sem zelo tuhtajoč, racionalen, introspektiven človek. ure in ure iščem svoje motive, raziskujem svoje misli in čustva, imam dialoge s sabo in namišljenimi sogovorniki. ker vem, da pogovor pomaga na večih ravneh, o vsem tem govorim tudi z 3,5 ljudmi.. recimo, da se poznam malo bolje kot povprečen človek, še vedno pa niti približno ne dovolj.
odkar pomnim, se 2x na leto povlečem vase. I look and feel like piece of sh*t. nato si začrtam neke plane, obrnem nov list in se poberem.
zdaj že leto in pol ne.
ugotovila sem, da sem se potrjevala, identificirala skozi spolnost (spolna zloraba pri 11tih). da se bojim življenja in zato raje pasivno ždim v svojem kokončku, zazrta zgolj v svoj notranji svet. ugotovila sem, da mi je zadnji razhod pustil prepričanje, da “nisem dovolj”. in da zato obsedenost s težo, ker morda pa potem bom. ugotovila sem, da sem control freak – kjer imam lahko nadzor, se ga oklepam za vsako ceno, kjer ga ne morem imeti (kar pomeni skorajda vse življenske situacije) pa se umaknem. vem tudi zakaj. in na smrt se bojim nečesa v sebi, ne vem pa česa.
5x sem bila na psihoanalitični terapiji in 1x pri psihiatru. nad terapijo sem zaenkrat razočarana. ne vidim presežka nad lastnimi samogovori ali pogovori z prijatelji. nobenega feedbacka, niti na direktno vprašanje “je to patološko?” ne. želela bi si, da me opozori na moje slepe pege, da mi na koncu ure v parih stavkih pove, kaj je ugotovil, kaj se mu je zdelo zanimivo itd. nobeno njegovo vprašanje mi ni bilo novo: sem si ga že sama 100x zastavila.
pri psihiatru pa nasprotno: v 60 minutah pogovora mi je zatresel svet! 🙂 ven sem sla nasmejana in olajšana. predstavil mi je diametralno drugačne perspektive kot so moje, dejansko me je poslušal in odgovoril na vse moje ugovore in pomisleke. opozoril me je, da sem izredno pasivna, da se podcenjujem, da si sama mečem polena pod noge, da želim biti pridna deklica in mu ugajati, da sem še vedno v fazi opora in torej še nisem odrasla. 😍 to iščem: ljudi, ki me opozorijo na nekaj, kar sama ne vidim. in – ne vem, kako zaboga mu je to uspelo – ampak pri vprašanju “česa se bojiš” me je ta groza prvič celo oplazila, sem ji bila blizu, sem jo za delček sekunde začutila. pa se sama to sprašujem že 20 let in so odgovori vedno konstrukt racia, začutila pa ga še nikoli nisem.
imam 2 cilja: glava ve, kaj je prav in kje se motim: rabim načine, kako to spraviti v prakso, to živeti ne zgolj misliti. in rada bi se spravila s to grozo v sebi, jo predelala.
bojim se, da bom s tem psihoanalitikom zavrgla čas in denar. ja, seveda bo pomagal, ampak večino poti, kamor me lahko pripeljejo moje besede, vprašanja, sem že prehodila. želela bi si, da bi bil bolj tak kot moj psihiater: o sebi sem v tisti uri z njim zvedela ogrooomno.
torej moje vprašanja:
– je realno pričakovati, da ti psihoterapevt daje tudi feedbacke? da je tudi malo dialoga?
– katero vrsto psihoterapije priporočate? katere dodatne tehnike, metode, da naredim kakšno bližnjico skozi že večkrat prehojeno pot mojega racia (dotik, risanje brainspotting.. najbrž so še kakšne?)
– katere druge načine zdravljenja priporočate? hipnoza, reiki, jasnovidci, psihadeliki na psihoterapiji? ali kaj drugega?
– priporočate kakšno dobro knjigo zame?
– priporočate kakšnega izvajalca zame?
v bistvu rabim nek optimalen plan zdravljenja, ki bi bil narejen specifično prav zame. (recimo kot primer: KVT+hipnoza..)
uh, se opravičujem za ta esej.. res si ne morem privoščiti izbrati neustrezen način zame.. in hvala za vse morebitne nasvete 🙂
Pozdravljeni!
Bom kar odgovoril na vaša vprašanja. Psihoterapevti smo si med seboj različni. Pravzaprav sta si lahko pri delu bolj podobna dva psihoterapevta različne smeri, kot psihoterapevta iste.
Feedbacki so normalni in sestavni del psihoterapije. Naprimer, opisujete izkušnjo pri psihiatru, ko vam je reflektiral svoja opažanja – da ste pasivni, da si mečete polena pod noge, da želite ugajati njemu. To je tudi del psihoanalitične psihoterapije. Tako, da je odgovor na vaše prvo vprašanje – ja. Lahko pričakujete feedback in dialog. Glede tega katero vrste psihoterapije izbrati je vaša odločitev. Jaz opravljam psihoanalitično psihoterapijo in to z razlogom, ker verjamem v njeno učinkovitost. Seveda pa takšna psihoterapija ni nujno primerna za vsakega. Nekdo bo raje izbral kakšne druge oblike pomoči – kot ste tudi omenili – hipnoza, KVT, reiki,…
Racio je velikokrat obramba pred našimi potlačenimi čustvi. Kako priti preko racia do potlačenih čustev pa je umetnost, saj nam prepreko delajo naši obrambni mehanizmi. Ti pa so se vzpostavili, ker kot majhni otroci nismo znali predelati boleča čustva. Nismo pa tudi dobili pomoči, ki smo jo rabili, da bi jih lahko predelali, zato pa smo vzpostavili obrambe, ki nas varujejo. Zato v takšnih primerih racio tudi prevladuje pred čustvi.
Psihoterapija kot jo jaz vidim, je osebno popotovanje vsakega posameznika. Odgovori na racionalna vprašanja niso zares pomembna. Naše osebnostne težave nastanejo zaradi nefunkcionalnih odnosov in samo v odnosu se lahko te težave razrešijo. Tako je pomemben odnos, ki ga vzpostavita psihoterapevt in pacient oz. klient. To ustvarja prostor za zdravljenje naših notranjih ran. Zato ni za pričakovati, da se bo v nas nekaj korenito spremenilo po nekaj urah psihoterapije, ampak je bolj realno, da takšen proces traja tudi nekaj let (srečanje po eno uro enkrat ali še bolje večkrat tedensko).
Sem odgovoril na vaša vprašanja?
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Sem ista, le nov uporabniski racun (kaos z gesli.. :))
Ja hvala, Vas odgovor zelo pomaga. Zdaj vsaj vem, kaj naj pricakujem od prihoterapevta.
Tudi glede racia imate najverjetneje prav: eden mojih dvomov je tudi, ce sploh cutim dovolj…
Morda se tole.. Glede na to, da je moj racio tako mocan, priporocate kaksno posebno tehniko, metodo pri psihoterapevtu, s katero bi ga lazje ukanila?
Ne gre toliko za tehniko kot za osebni proces. Tudi če bi obstajala konkretna tehnika, bi to še vedno pomenilo, da bi ravnali z raciom. 🙂
Lep pozdrav,
Miha Štrukelj