Vem, dolgo ti že nisem pisala, ker sem mislila, da so tudi misli dovolj močne. Glede na zadnja leta in nasploh v mojem življernju, pa mislim, da je res bolje, da ti pišem. Nimam nekih točno opredeljenih materialnih želja, so pa mentalne tako močne, da mi poka duša. Ja, pravi alarm je že. Lani sem skoraj obtičala, obupala in se predala. Nekako životarim, grizem in bijem vsakdanji boj, vendar sem na robu moči. Vse kar si želim, je ljubezen, ne pa sovraštvo, podtikanje in strah za eksistenco. Želim si, da bi me imelo nekaj izbranih ljudi vsaj pol toliko rado, kot jaz njih. Eh, saj so samo trije in moja starša. Ostale imam rada kot ljudi in mi je to dovolj. Želim si, da enkrat v življenju čutim varnost. Prosim daj mi bolje plačano sklužbo, delo pa itak opravljam rada, daj mi ustvarjalni navdih, da nadaljujem v tašni meri, kot zdaj ne upam niti sanjati, daj da ustvarjam, ker takrat odplujem na najlepši prostor pod soncem. Umetnost je zame lepota, kot je lepota in sreča to, da lahko ljubim, ampak prosim te, ne zmorem več te ljubezni nositi v sebi in za to trpetu ponižanj, udarcev, razočaranj. Daj mi zavetje in ljubezen. To je vse. In še majčkena želja – oba moja otroka sta nekaj enkratnega in neponovljivega. Daj jima vse kar jima lahko, daj jima možnost, ker imata potenciale, meni pa modrost in moč, da jima pomagam. Prosim, ne omejuj ju.
Vsem nam prinesi pogum, da spremenimo, kar se spremeniti da in moč, da sprejmemo, česar spremenit ne moremo. In bog nam dej pamet, da bomo vedli, kdaj eno, kdaj pa drugo.

Hvala.

P.s.
Vem da sem prestara za pisma, ampak glede na to, da sem bila v tem času lani skoraj na drugi strani, je letos v meni toliko čustev, da sem tole napisala, v meni pa je mnogo, mnogo več.

Tako lepo pismo si mi napisala, da ti bom vse te želje izpolnil. Veruj še dalje in bodi dobro!
lep pozdrav