Pet mitov o sreči
Prvi mit se nanaša na trditev: kritičen razum nas bo osrečil. Ni res. Razvoj čustev je pot do sreče. Sreča je v srcu in ne v razumu.
Kako prebuditi in ozavestiti svoje občutke. Pristna čustva v naši družbi niso zaželena. Biti moramo socializirani in poznati norme obnašanja. Edino v filmih in gledališčih še lahko vidimo in čutimo čustva. Tam je to dovoljeno in zaželeno. Kot majhni otroci lahko izražamo čustva, brž ko zapustimo zgodnje otroštvo, pa se moramo obnašati kot lepo vzgojeni, kar pomeni filtrirati čustva in kazati navzven samo tisto, kar se spodobi. Začnemo igrati in s tem nadaljujemo vse življenje. Oddaljimo se od pristnosti svojega zdravega jedra. Zadušena čustva samo čakajo na ugoden trenutek, da izbruhnejo v vsej svoji silovitosti, in to se običajno zgodi, ko naš kontrolor obnašanja utihne ali ga sami utišamo z najrazličnejšimi drogami.
Ne glede na to, s katero vrsto duhovnega razvoja se ukvarjamo, slej ko prej bomo naleteli na potlačena ali zanikana čustva. Tudi ni pomembno, v katerih duhovnih delavnicah bomo sodelovali, v nas se bodo začela prebujati potlačena čustva. Prav tako ni važno, h kateremu terapevtu se bomo podali, tudi on nam bo prebudil čustva. Zakaj se prebujanja svojih čutenj in čustev ne bi lotili sami?
Drugi mit trdi, da srečo najdemo v novih tehnologijah in tehniki. Ne drži. Sreča je v videnju lepih stvari in uživanju življenja.
Današnja vse večja gospodarska in moralna kriza nas prej vodita v nesrečo kot srečo. Le videnje in doživljanje lepote nas bo osrečilo. Res je, da nam nove tehnologije in tehnični aparati olajšajo življenje ter zagotavljajo večjo možnost izbire in več prostega časa. Ne morejo pa nas osrečiti, ker je sreča radost in lepota življenja. Le če najdemo in vidimo lepoto v sebi in v naravi, si ustvarimo srečno življenje. Pravo lepoto pa bomo videli šele takrat, ko bomo spremenili prehranjevalne navade naše duše. Dokler se bo naše bolečinsko jedro hranilo z jezo, strahom, prisilo in vojnami, bomo imeli zastrt pogled do lepote. Ko pa se začnemo hraniti z lepimi energijami in vibracijami kot so ljubezen in sočutje, ki spodbujajo kreativnost in veselje do življenja, se nam na široko odpre pot do lepote, ki je osnova za grajenje sreče.
Tretji mit se glasi: srečen bi bil, če bi živel v nekem drugem času, imel drugo službo, ženo, otroke, živel v drugi državi. Ni res. Le tu in sedaj smo lahko srečni.
Prava sreča je vedno bila in bo tu in sedaj, saj ne moremo uživati v preteklosti in prihodnosti. Uživamo lahko le v sedanjih okoliščinah, v prostoru in času ter s tem, kar že imamo. Koliko materialnih sredstev pa potrebujemo, da sprejmemo sebe takšnega, kot smo, ali gremo v naravo občudovat njene lepote, rože, travnike, drevesa, jezera. Vse to je čudež narave in uživajmo v njem.
Četrti mit pravi: duhovni asketi in tisti, ki jim ni treba delati, so srečni ljudje. Ni res. Duhovni atleti s svojo aktivnostjo in globljim smislom življenja osrečujejo sebe in druge.
Naš kulturni prostor in čas zahtevata prej duhovnega atleta kot duhovnega asketa. Osnova za razvoj naših sposobnosti in talentov je v aktivnosti, če nismo aktivni jih ne razvijemo. V tem poglavju je predstavljen pomen aktivnosti pri delu, športu, na potovanjih ali pri slovenskem priljubljenem nacionalnem športu hoji v hribe. Si lahko zamislite srečno življenje brez naštetih področij aktivnega udejstvovanja? Nikoli in nikdar. Aktivnost na fizičnem in duhovnem področju nam zagotavlja zdrav stik z realnostjo, v kateri živimo. Zdravo telo in zdrav duh je najboljša osnova za grajenje srečnega življenja.
Peti mit je mit o romantični ljubezni. Čakam princa na belem konju ali princeso iz sanj, ki me bo osrečila. Ni res. Vse vrste druženja, partnerstvo in otroci so naša največja sreča.
Najbrž je to najbolj razširjena zabloda v naši kulturi, ki mnogim prepreči, da se podajo v družinsko življenje. Prevečkrat so usmerjeni v iskanje princa na belem konju ali princese iz sanj. Treba bi se bilo vprašati, s čim lahko jaz osrečim druge, in ne čakati, da bo nekdo drug osrečil mene. V tem poglavju je predstavljen razvoj partnerskih odnosov od prazgodovine do danes. Vse se je začelo z življenjem v skupinah in nadaljevalo z navadnim partnerstvom. Vsi vemo, da je današnje klasično partnerstvo v veliki krizi. Vse več moških in žensk, ki delajo na sebi in duhovni rasti, se odloči za samsko življenje. Predstavitev partnerstva zaključujem z eno od možnih oblik preživetja partnerskih odnosov, to je duhovno partnerstvo.
(Franjo Trojnar: Kaj lahko sami naredimo za svojo srečo)