pes
Zivjo,
Imam eno vprasanje pa na netu kar ne najdem pravega odgovora vse drugo tega pa ne.
Soseda ima psa mesanca srednje velikega in non stop laja name. Njo ima za glavno mene za tujko, ki vdiram v njen prostor ko pridem na kavico k njej.
In kaj me muci? Kako naj se normalno obnasam da ne bo lajala, kaj bi cezar storil na mojem mestu. Jaz sem umirjena je ne gledam v oci in ignoriram. Soseda ji rece nak utihne pa brez efekta…
Na sprehod ce greva tudi laja name. Kako se obnasati do takih psov kaj specificnega narediti da bo prov.
Ali pa ce srecas podivvjanega potepuskega psa na cesti, kako se takrat obnasas? Se naredis da si kot drevo, stojis pri miru in ne gledas v oci?
Hvala ce kdo to ve.
Uh, temu psu pa ego puca. To bi ga morala gospodarica pošteno vzet v roke – pod nadzorom nekoga, ki se spozna na pasjo vzgojo. Z leti take “muhe” postajajo samo še hujše in zna biti še nevaren. Ne sme kar tako lajat oziroma bi se moral na ukaz umirit. Pa je samo do tebe tak ali še do koga?
Kar lahko narediš ti, glede na to, da pes ni tvoj, je, da mu začneš nositi priboljške. Večina psov se da podkupiti na tak način. Ni nujno, da bo že takoj uspeh, ampak se splača vztrajati.
Moj pes je alergičen na ljudi, ki kadijo in imajo ful vonja po cigaretah, pa če je kdo pijan – to kar renčat začne. Kot prvo, najbrž moti vonj, kot drugo, pa pri pijanih ljudeh še nekoordinirano obnašanje. Kadilcem dam kake priboljške v roko in se pes potem hitro umiri, pijanim ljudem se pa itak izogibam tudi jaz, tako da ravno neki vsakdanji problem to ni.
Bojiš se ga, četudi praviš, da se ga ne, pes to začuti in ne ve razloga, ne, kaj naklepaš, ne zakaj se ga bojiš. Začuti, zavoha tvoj nemir, tvoj odrenalin v krvi in njegova reakcija nate pove meni, da se ga bojiš, ne glede na to, da pišeš, da ne čutiš strahu… Pes zavoha tvoj strah.
Nekoč sem nekoga obiskal, bil je kratek dan in že trdna tema. Iz svetle veže so me napotili čez povsem temno dvorišče v 40 metrov oddaljeno delavnico. Bilo je tema kot v rogu, le od daleč so se svetila majhna okna delavnice. Stopil sem čez dvorišče, kot da sem doma, povsem brez strahu in šel z odločnimi koraki v smeri svetobe oken. Ko sem prišel do vrat in že prijel za kljuko, je nekaj odločno in močno pritisnilo na moje stegno od zadaj in se ni umaknilo. Nihče mi ni povedal, da dvorišče čuva kot zmaj hud nemški ovčar, na dolgi verigi, obešeni na 40 metrov dolgi pletenici, ki poteka od vežnih vrat, preko dvorišča, do delavnice. Začutil sem njegov topli dih, odprt smrček, stisnjene zobe, a ni izpustil nobenega glasu in se ni zagrizel v moje stegno. Nisem se ga niti najmanj ustrašil. Odprl sem vrata in tesno za mano je stopil v svetlobo delavnice, obstal poleg mene in gledal gospodarja in njegovo reakcijo name. Gospodar je bil presenečen, a vesel mojega obiska
Presenečn in začuden je bil nad tem, kako sem uspel priti preko dvorišča do delavnice, saj je pes neznansko hud in na daleč oblaja vsakega, nikar, da bi se mu upal kdo približati. Čuva delavnico in stroje v njej. Povedal sem kar vem o psih, to, da nisem vedel, da je pes tam in da sem šel preko temnega dvorišča brez strahu in da se ga nisem ustrašil niti potem, ko je pritisnil svoj gobec v moje stegno. Pes ni zavohal nobenega strahu. Zato se je med mojim pripovedovanjem usedel poleg mene, začutil je, da sem prijatelj gospodarja in se mi je pustil božati po glavi. Gospodar je nejeverno in presenečeno zmajeval z glavo in govoril neverjetno, neverjetno, to je hud pes, pa niti zalajal ni nate…
To ni bil prvi primer, ko se mi je divja in huda žival pustila božati, čeprav me je videla prvič, ne da bi izpustila en sam glas name. Prišel sem k neki hiši, takrat prvič in hišo je čuval hud, dolgodlaki nemški ovčar, na dolgi verigi, skoraj do vežnih vrat dolgi. Počenil sem mirno na dosegu verige in ga mirno gledal in prišel je do mene, ponudil sem mu roko, povohal mi je roko, pomigal z repom, se ulegel na hrbet, dal vse štiri od sebe in se mi pustil božati pod vratom. To je znak popolnega zaupanja in predanosti. Pes začuti človeka. Nikoli ni izpusti enega samega laježa name in vsakič, ko sem prišel, je zacvilil, pomahal z repom in počakal, da sem ga pobožal. To je bil pes mojega takratnega dekleta. Sosed, ki je bil pri tej hiši vsak dan, je bil deležen njegovega besnega laježa, zaganjanja v verigo, pen iz gobca in se je gibal tesno ob hiši izven dosega verige in videlo se je, da se psa boji, čeprav ni bilo razloga. Pes ga je poznal, vsak dan ga je videl, a kljub temu mu ni zaupal, saj se je gibal tako, kot bi bil tujec, ki se ga boji iz neznanega razloga. Bil je in je boječ moški, ki se boji še svoje sence. Pes to začuti. Začuti šibkost in strah in začuti mir in moč.
Bil sem z nekom na morju, šla sva po pesku na obali in tam je neka ženska sprehajala psa. Pes je videl jakno na roki osebe poleg mene, se strgal s povodca sprehajalki in se zagnal v tisto jakno, ovito okrog roke in se zagrizel vanjo in visel na njej. Rekel sem osebi poleg mene, ne boj se in nič ne bo hudega, pes misli, da ga želiš trenirati na grizenje v roke, kot v šoli za pse. V šoli za pse imajo na rokah ščitnike in trenirajo psa, da zagrize v to in ne izpusti, dokler ne dobi povelja. Rekel sem psu, pusti! in prostor! Spustil je ugriz in se vrni k lastnici in sedel poleg nje. Oseba poleg mene je okamenela in se ni premikala od strahu, pes je bil šolan in je razumel povelje, lastnica pa se je opravičeval in opravičevala. Lahko bi jo ugriznil drugam, a je bil šolan in je zagrizel v jakno na roki. Vedno je potrebno ohraniti povsem mirno kri in ne spustizi čisto nič adrenalina v kri zaradi strahu, če se le da. Ne se bati ničesar v življenju, niti psov.
Imam psa, velikega, močnega, hudega, kraškega ovčarja, vrhunskega legla, močnih kosti, šap, kratkega gobca in v pleča močnega kot majhen bizon, ki se ne boji volkov, niti medveda, starega šest let. Ko je bil star 4 tedne, sem ga prinesel domov in spal poleg njegove košarice en teden, deset dni v sobi, da ni jokal in cvilil in da se je privadil. Igral sem se z njim in spletla se je vez, ki bo ostala za vedno. Ubijal bi zame. Čuva mi trop. Nekoč je pet ljudi nekaj prišlo delat zame in pes je skakal dva metra visoko v pesjaku in besno in gromko lajal nanje. Pomiril ga je moj glas in priporočil sem jim, naj ne hodijo pesjaku blizu in se delajo, kot da psa ne opazijo, potem je bil miren, a vedno na preži. Med malico se mu je počasi in mirno približal eden od delavcev, bil je miren in tih fant. Počenil je k ograji pesjaka in nekaj tiho govoril psu. Pes se je ulegel poleg ograje, se prevrnil na hrbet in se mu pustil božati. Če sem bil žalosten, sem mnogokrat počenil k njemu, stisnil se je sede k meni in bil žalosten z mano. Če sem potiho jokal, je dvignil glavo in zajokal zraven. Pes začuti človeka v njegovi globini… To začuti mnogo bolj, kot lahko začuti to človek. Zato začuti tudi strah in slabe naklepe, na kar reagira z obrambo teritorija.
Pes začuti človeka v njegovih globinah, zavoha njegov strah, zavoha adrenalin v krvi, sprevidi iz hitrosti gibov, iz umirjenosti, iz nervoze, iz moči človekovih gibov, iz reakcij človeka na njega ali se ga človek boji ali se ga ne. Če človek živi v sožitju z naravo, potem pozna živali in njihove reakcije, živali spoštuje, se jih ne boji in živali se ne bojijo njega in mu zaupajo, govorim tukaj o psih. Človek naj se obnaša do psa kot da je človek vodja tropa, kot tisti, ki ima moč in se čuti vodja, a istočasno kot tisti, ki zaupa živali, se je ne boji in jo spoštuje in jo ima rad. Ne bi verjeli, reakcija živali na nekoga, ki se tako ravna, ki se giblje umirjeno, mehko, ki z vsem gibanjem jasno okaže, da se živali ne boji, da je ne ogroža, ki pokaže, da nima slabih namenov, a hkrati žival spoštuje, ne sili vanjo in ji pusti čas, da žival to začuti, doseže to, da ga žival sprejme v svoj trop in mu prepusti vodstvo, se mu podredi, uleže se poleg, se mu pusti pobožati in mu povsem zaupa. Kako vse to izveš, kako lahko tako ravnaš? tako, da živiš v sožitju z naravo, z živalmi, da si del tega, da naravo čutiš, da živali čutiš, poznaš, plešeš z volkovi in si malo… marinec.
Ja res je, točno tako bi moj bivši povedal… mene je skoz grajal, da sem premehka s psi, posledično me je njegov pes podmuklo gledal, sprva je renčal, potem sem se mu menda smilila in je bil nekje med toleriranjem in skrbjo zame, enkat sva šla sama na sprehod in je bil on moj vodič…
marinecpikasi hvala za tvoj literarni prispevek..spet ne bom mogla spati…
[code]"Nekoč bo lepo,
ko blazni bomo ob ognjih čepeli
in bomo odprte rane imeli-
takrat bo lepo..."[/i][/code]