Pozdravljeni.

Stara sem 27 let in se zadnje čase ukvarjam s tem kako popustiti svojim merilom glede tega kdo sem lahko in kako lahko izgledam brez da bi dobila občutek, da sem se vdala, saj sem, odkar živim pod nenehnim pritiskom, da moram izkoristit kar se da vse svoje potenciale, ki so nam dani ( sej vem to je neomejeno ampak pravim da delamo kar je v naši moči). Enostavno ne morem sprejeti tega, da bi se z nečim zadovoljila, če je pa lahko še boljše in če je vse od mene odvisno ali bom nekaj dosegla, npr. en banalen primer ŠE lepšo postavo. Ukvarjam se športom, jem zdravo in raznovrstno hrano, in normalno težo,lepo oblikovano telo, vendar še ni top, kr ne pretiravam s športom in ne želim si odreči nobene hrane da bi imela npr kakšno dieto kr pol bi bla spet pod še dodatnim pritiskom in stresom. enostavno delam tako kot čutim, od vedno nekako poslušam svoje telo, svoje občutke in nikoli nisem marala tiste besede MORAM. takrat potem nisem tega nikoli storila. toda ta MORAM se pojavi pri meni na splošno v zivljenju glede tega tega kar nosimo v sebi in živim celo zivljenje z mislijo da moras dati vse od sebe in da ne smes nikoli odnehat in da moraš težit vedno k boljšemu. način kako te stvari dosegam pa ni prisiljem ampak ko začutim nekaj to nardim oz že kr vse delam od nekdaj kakor čutim. sedaj pa ta problem: zaradi te miselnosti da moraš v zivljenju težit vedno k boljšemu in da ne smeš nikoli odnehat sm pod precejšnjim pritiskom kr mam v sebi da hočem to doseč na vseh področjih v zivljenju…da sem kot celota najbolj uravnovešena oseba kolikor sem pač lahko..spet najboljse kar sem lahko.

zanima me kako bi lahko drugače gledala na te stvari in enostavno rekla: ok zdej pa dovolj in zadihala ampak ne za par minut kakor pri raznih sprostivenih tehnikah mene zanima kok bi lahko živela na lazji način in da se ne ženem toliko, do neke meje ja ampak da skozi težim k še boljšemu četudi VEM da popolnosti ni, gre se samo zato da SKOZI DAJAM VSE OD SEBE tudi če je na koncu rezultat čisto povprečen, problem je v tem da ljudje imamo neskončni potencial in ga ne bomo mogli nikoli izkoristit in to je pol tisto ki mi daje vedet da nimam izgovora da sem povprečna kr potencial imam da sem boljša torej ga nisem izkoristla in pol se bom spet gnala k temu da sem vedno boljša.

res si zelim imeti lažjo glavo in enostavno se mi zdi da je na vsaki točki čas ko moraš pustit da gre mimo tebe neka misel in se ne ozirat na njo..in da se ne ukvarjam tolko s svojo izpopolnjenostjo in da enostavno popustim, da nimam tega v glavi NAJBOLŠE KAR JE MOŽNO.

drugače pa imam to od vzgoje, nisem imela stroge vzgoje, pustili so me dosti svobodno ampak sem celo otroštvo in mladostništvo poslušale te besede od nekoga na katerega sem gledala z zanosom in ponosom in zato sem toliko vpila te besede vase kakor spužva.

če mi lahko mi dejte prosim razložit zakaj narobe mislim, zakaj ni prav da tako mislim, vem da s tem skodujem sebi, zanima me zakaj lahko tudi popustim, zakaj to da bi popustila pri svojih merilih ne pomeni da sem obupala sama nad svojimi sposobnostmi, nad sabo, nad tem kar sem????

NAJLEPŠA HVALA ZA ODGOVOR!

Da se zavedaš svojih potencialov, predvsem pa še tolikih neizkoriščenih možnosti, je dobro gonilo, da iščeš vedno nove izzive in preko njih potrditve lastne vrednosti. Obenem si lep primer, kako oblikuje lastno samopodobno tisto, kar je slišano v otroštvu – upam, da si človeku, ki ti je bil vzor, to uspela povedati.

Ko pa pride obdobje, ko te skozi perfekcionizem začne glodati črv nezadovoljstva, je morda čas, da ozavestiš nemir, nehaš s silo, z doslednostjo, z nepopustljivostjo iskati lastne limite. Da si blag in prijazen do sebe, da se prepustiš življenju oz. dovoliš novim izkušnjam, da ti pokažejo, v čem je (v resnici) tvoja posebnost in tvoje poslanstvo. To ne pomeni pasivnosti, prinaša pa modrost, mir in zadovoljstvo znotraj tebe.

Želim ti, da bi našla tisto, kar iščeš.

hvala za nasvet.

sej lih to je…kr sm že zdavnaj spoznala v čem je moj smisel življenja, kaj bi rada počela v življenju. in učim se skozi življenje modrosti, da bi lahko premagovala ovire v življenju z razumom in dosegla mir v sebi. in čutim da bi rada to posredovala naprej drugim, tistim ki so v stiski in ki potrebujejo nekoga za pogovor, ki bi se jih dotaknu s pravimi besedami, modrostjo in jim pomagal tudi v najtežjih obdobjih oz tistim ki so že razvili določene motnje, saj se vse motnje skrivajo v nepredelanih travmah, ki so se vcepile v podzavest. in ker se zavedam da moram biti za to, da nekomu lahko pomagam premagati te probleme in izboljšati njihovo kvaliteto življenja, 100% ( oz kolikor se le da) sama uravnovešena, me to včasih izčrpava oz.kar vsak dan. kdaj si bi želela da ne bi razmišljala toliko in skozi analizirala vse kakšen je resničen pomen nečesa, ampak to skozi delam in razmišljam kaj je prav kaj je narobe in kako nekaj dosec da bi lahko resnično pokazalo pomen nečesa. toliko sem v temu, preko vseh teh analiz je psihologija postala moje življenje in resnično uživam ko to počnem samo rada bi našla neko ravnovesje kr če čutim toliko pritiska že ne more bit ravno vredu. ne znam spustit.
četudi mi kdo reče da to ni pravi poklic zame, to nima pomena kr jaz bom to še naprej počela ker TO PAČ SEM in tu se počutim živa in bolj kot vse na svetu si želim da bi ljudem pomagali PREMAGATI stisko, motnjo in ne samo da bi z njo lazje shajali.

zavedam se kolko dela me še čaka na meni da sem jst v sebi popolnoma umirjena in da imam jst vse razčiščeno zato da se lahko potem posvetim drugim. lih zato kr hočem pri sebi doseč harmonijo na vseh področjih v svojem življenju, da s pravim načinom razmišljanja lahko MIRNO grem čez tudi najhujšo situacijo, bodisi bolezen in podobno, zaradi tega perfekcionizma sem nemirna v sebi ampak čutim da če hočem drugim pomagat, manj niti si ne smem dovolit da bi pričakovala od sebe kr pol ne bom mogla bit zares uspešna pri temu da bi nekomu pomagala. ALI NI TAKO???

Ne rabiš imet stroge vzgoje (karkoli že to zate pomeni), da bi bila drugačna. Itak ne more nihče za nikogar vedet točno kakšen bi bil če bi bila njegova vzgoja drugačna tako, da nad tem obupovat nima smisla. Starši (skoraj) vedno želijo za svojega otroka le najboljše in to “najboljše” mu nudijo kakor pač vejo in znajo, a žal se te “dobre” stvari potem v resnici pokažejo kot slabe…. :/
Tvoje obnašanje kaže na to, da skozi vzgojo nisi razvila samospoštovanja. Ker so ti vse dopuščali, niso bili dosledni v svojih zahtevah do tebe se ti sedaj dozdeva, da ni nič dovolj dobro zate, niti lastno telo. To samospoštovanje otrok dobi s tem, ko “premaga” neko oviro, ko naredi kako dobro delo in po naporu sledi neko zadovoljstvo za katero je tudi pohvaljen s strani staršev, ki mu s tem dajo potrditev, vrednost. Tebe so starši v svoji nevednosti, naivnosti kako ti bodo prihranili “muke”, da ti bo lažje, oropali te izkušnje, občutkov. Sedaj boš morala skozi svojo zavest nadomestit manjko na način, da ne boš podlegala vzorcem iz otroštva, če je očitno, da ti škodijo, da ne počneš stvari za katere ni nobene realne osnove, da bi jih počela.

sem želela kaj pametnega napisati, pa sem se pri tvojem drugem postu kar malo izgubila:) Če prav razumem, si perfekcionistka, nikoli zadovoljna sama s sabo in vedno težiš k popolnosti, istočasno pa se zavedaš, da tega ni. Potem pa praviš, da želiš biti psiholog in pomagati drugim.

Zdaj bom napisala neko floskulo, ki je mogoče daleč od resnice, ampak ko sem bila v OŠ in SŠ, se mi je zdelo, da so psihologi ali se odločili za ta študij samo tisti, ki so imeli veliko problemov sami s sabo. Ali je to res ali samo predsodek, ne bi vedela, se mi pa zdi, da se pri tebi dogaja to. Pravzaprav pa niti ne razumem, ali si psiholog ali študiraš to smer ali imaš samo željo pomagati ljudem, dejansko pa si po poklicu nekaj drugega…

Najprej odgovor na perfekcionizem iz lastnih izkušenj:) To te lahko potegne res daleč in nato postaneš nor kontrol frik in nisi zadovoljen z ničemer in hja, težko furaš z drugimi ljudmi. Dobro je, da se tega zavedaš. Zakaj pri tebi prihaja do tega? Mogoče zato, ker nikoli nisi dobila te potrditve, da so ljudje zadovoljni s tabo, in se tudi sama ne ceniš dovolj in vedno dvomiš vase in želiš najbolje. To je seveda OK, da človek ne zaspi, ampak ni pa dobro, pa se nikoli ne ustavi in reče, da to pač ni toliko pomembno kot nekaj drugega. Npr zakaj bi bila na dieti, če ti je sedaj bolj pomembno in te bolj mika košček torte. Boš bolj zadovoljna, ko boš na dieti, ali ko boš pojedla tisti košček? Je zunanjost res tako pomembna, sploh če je notranjost zlomljena? Ali ni bistvo, da delamo na sebi znotraj in ne zunaj?

Dokler se ne boš sprejela, kakršna si, s svojimi plusi in napakami, dokler ne boš znala priznati, da nisi perfektna, a kljub temu delaš najbolje, dokler ne boš priznala, da pehanje za uspehom na vsakem koraku ni nujno cilj, ki te osrečuje, boš težko našla svoj notranji mir. Za to bo treba kar nekaj dela, in vmesni postanki znajo biti tudi neprijetni. V bistvu bi morala ugotoviti vzrok, zakaj si takšna – ne zaradi človeka, ki je to govoril, temveč najbrž zato, ker ti nikoli ni dal vedeti, da te ima rad ne glede na to, kakšna si, ker te nikoli ni pohvalil, ker si se ob tem vedno počutila nezadostno, manjvredno…. Ne bodi pa nestrpna, stvari se ne zgodijo z danes na jutri. Ne moreš zdaj samo reči, da hočeš biti umirjena, pa se bo to zgodilo, bo treba iti dlje, globlje in počakati, da pride. Potrpljenje je tudi velik znak zrelosti:)

Mogoče ne bi bilo slabo, da si sama poiščeš neko terapijo, najbrž boš tam laže prišla do zaključkov.