Zdravo!

Po vsej kalvariji, sem se odločila obrniti na ljudi. Na vas. Prosim za vsakršen nasvet.
Trpim praktično že od rojstva. Oče in mamasta bila alkoholika. V vasi smo bili zaznamovani iz tega in iz drugih razlogov. Ko sem bila stara 10 je nekdo zastrupil mojega najboljšega prijatelja- mojega psa. Gledala sem, kako je umrl v mukah. 3 leta kasneje je moj oče dobil raka. Umrl je doma, kjer sem gledala kako je umrl v mukah. Starejša sestra in mama sta se skregali in nista govoriliene 5 let. Mama je vmes samo! jokala in pila. Tri leta po očetovi smrti je umrla babica. Dve leti zatem je umrl dedek, ki sem ga imela neznansko rada. Vmes sem zbolela – dobesedno sem mislila, da imam v glavi vesoljce, moja koža je bila POSUTA s turi, tehtala sem 40 kg, izgubila sem vse zobe, no, in še kaj. Nihče vsega tega ni opazil. Vmes sem TRPELA za izgubljeno ljubeznijo, še zdaj ga pogrešam. Pogovoriti se nisem imela s kom. Hodila sem naokrog po poljih sama injokala, kot jokam zdajle. Jedla nisem, pila vode nisem, pogovarjala sem se s svojim Bogom in sama s sabo. Tojee bila depresija. Nato sem dobila panično motnjo. Nato sem zbolela za OCD. No končno sem bila dovolj stara, da sem sama zaprosila zdravnico naj me da k psihiatru. Doma še vedel ni noben, da sem šla. Ni jih zanimalo pa imam dve sestri in mamo. Sama sem prišla na polikliniko , sedla in jokala. In razmišljala ali je bolje da sem tu ali naj se raje ubijem. Hvala Bogu je ravno takrat prišla zdravnica, ki jo imam še zdaj 20 let kasneje in je edini človek. Nimam nikogar. Sestre pravijo, da se bodo ukvarjale s svojimživljenjem. Z možem sva predločitvijo. Nimam nobenega denarja zato sem ravno prodala avto, da plačam kar sem imela dolgov. Mamopokličem samo, ko mi je resssss hudo in pravi, da se z mojimi težavami ne boukvarjala in položi slušalko. Imam dobro službo, ki mi je všeč, plača je 600 eur, to pa je tudi vse, kar imam. Če se ločim, ne bom imela kam iti saj doma pri mami hoče sestra delati hišo zase. Vmes kupim kake tiste rdeče noske, ker jokam vsakič ko vidim trpeče otroke. In pa zato, ker očitno nekaj ne štima z mojo karmo. Čudež je, da sem še živa. Jemljem zdravila za depresijo že20 let. poskusili smo tudi z drugimi. no , še vedno jokam. stara bom 40 pa še nisem živela. Dejansko me od samomora drži samo dejstvo, da je to greh. Pa vse kar sem kdaj želela , je bila družina. Zdaj čakam, kaj me še čaka. Morda bom okrog še kake30 let in razmišljam ponoči, kaj vse se mi bo še zgodilo v teh 30 letih. Aja pozabila sem na splav. Ptri vsem tem sem vsakomur pomagala kolikor sem mogla. Vozila sestrineotroke iz vrtca, mamo k zdravniku, mlajšo sestro kamor je bilo treba, delala doma kar je bilo treba, pogovarjala se z mami ko ji je bilo hudo (pri tem je govorila samo ona seveda). Nihče od njih me ne obišče, jaz pa jih pogrešam in jih imamrada.
Sigurno je bilo vmes še marsikaj, lahko napišem cel roman….ampak, dovolj sem vas morila. Prosim, kam se naj obrnem? (vse organizacije za pomoč sem že dala skozi). HVala vam, res, B.