NAGOVOR PESNIKA TONETA PAVČKA NA PODELITVI DIPLOMSKIH LISTIN DIPLOMANTOM FILOZOFSKE FAKULTETE
Ljubljana, 19. junij 2009, Cankarjev dom

Spoštovani profesorji, cenjeni starši,
drage lepe mladenke in mladeniči!

Preden vam karkoli rečem, vam z veseljem in iz srca čestitam. Čestitam za vašo mladost in seveda za vse, kar ste doslej dosegli. Naj bo takih zasluženih čestitk v vašem življenju še veliko in naj jih nikoli ne zmanjka.

Ko vas takole gledam, vidim eno samo mladost, ki je v vas. In velik, neizmeren, odprt prostor, ki je pred vami. Ozemlje za rodovitnost, za posev, za klas. Za vami je dežela veselja, mladostnega študentovskega druženja in študijskih naporov, pred vami dežela dela, uspehov, ustvarjanja. Ta prehod iz ene dežele v drugo je od vseh prehodov v življenju najlažji, najlepši , najbolj slovesen. V njem so priznanja in ob njem so pričakovanja. Vsi drugi prehodi iz plenic v otroštvo, od ošpic v puberteto, iz očkanja v ljubezen, iz samstva v partnerstvo, iz samohodstva v družino ali zadnji iz življenja v smrt so težavnejši, a tudi usodnejši. Ta vaš današnji je rožnat: cvetje v gumbnicah, bi rekel Cankar, pomladna sljutnja z vami k nam v deželo gre, bi pel Murn, na svetu ste, da ste kot sonce, vam podkadim jaz s svojim starim verzom.

Gledam vas in v misli mi hodi Župančičeva pesem mladine. Njena zvočnost, vznesenost, zmagovitost, kar vse po stoletju od nastanka ostaja v pesmi, v besedi in v vas mladih. »Mi gremo naprej, mi gremo naprej, mi strelci in pred nami plamen gre skoz noč kot Bog pred Izraelci«. A smisel te pesmi ni le v tej upornosti in hoji v prihodnost, globina te pesmi je skrita v spoznanju o večnem krogotoku življenja, o nepretrganosti rodov: »Ker nepretrgana drži veriga iz zarje v zarjo in od dne do dne«. In kar je poglavitno: iz roda v rod. Podobno sveže je večni kredo umetnika in vsakega človeka, ki hoče in želi priti k sebi, izrazil Boris Pasternak:
»V vsem priti trmasto želim si k praizviru. Pri delu, v odkrivanju poti, v srca nemiru. Priti do bistva bega let, rodov, do prapomena, do koreninja, do osnov in do stržena.«

Na tej nelahki, a zaukazani in nujni poti k sebi, navznoter, vase, je tudi edina možnost za pravo odprtost navzven, k ljudem. In to sta dva izmed mnogih polov življenja. Je temni in je svetli tok, oba tečeta skozi človeka in njegovo življenje, sta zlo in dobrota, je lepo in je hudo. Že stari latinski pesnik je pel, kako je Zevz vsakemu človeku odmeril kot delež veliko hudega. A vi na to ne glejte. Rajši mislite o hudem kot leku za čvrstost, ko o tistem, kar pomaga človeku, da se utrdi, okrepi, naredi in zaživi v sebi polno in odgovorno. Iz hudega je zmeraj možen prehod v dobro, le bolečini se ne smeš pustiti voditi za roko, le navznoter je treba obrniti jadikovko in stopiti iz sence v svetlobo. Res, življenje ni preprosta stvar. Življenje so hribi in so doline, so grbine in ravnine, so vzponi in padci, so zmage in so porazi, a tudi poglavitno: življena kres, ki gre pred vami kot Župančičev plamen skoz noč ali kres od pekla do nebes. In je pesem. Pesem v duru in pesem v molu. Tako kot so kletve in so molitve, tako kot je naše bivanje zmeraj za ene velika, za druge majhna daritev bogu življenja. Res je sicer, da človek, ko hodi od postaje do postaje, od postanka do postanka ali od prehoda do prehoda, neprestano na tej poti izgublja: dni in leta, moč, voljo, sposobnost, vero, celo ideale, izgubi lahko celo zagledanost v cilj, upanje, da ga doseže, a zmeraj se je možno na poti pomladiti, osrčiti, osrečiti. Važno pri vsem tem izgubljanju pa je, da ne izgubiš samega sebe.

Vi danes mislite, da se se našli. Izbrali ste pot in boste šli, po ravnem in v hrib, čez ovire in pregrade, mimo Scil in Karibd, po poti, ki ne bo ne ravna ne revna, ampak zahtevna, in samo vaša.

Danes je v vas ponos. Na vas so ponosni vaši starši, vaši profesorji, vaši prijatelji, celo ta naša bolj ali manj ravnodušna družba. Ponos je v vas zaradi končanega dela in uspeha, ki je za vami. Pred vami je, da ta ponos neprestano gradite, utrjujete in – tudi če jo kdaj dobite po nosu – opravičujete z novimi podvigi. Kajti tako mnogokrat, ponos ni enkraten dosežek in zgubiš ga mimogrede kakor zavest, voljo, poštenost, pokončnost in si tam, kjer je Cankar bičal svoje rojake s filistri, šentflorjanci, s hlapci. Vendar mi vsi vemo: človek s ponosom ne more biti hlapec. A vemo tudi za staro maksimo: za mlade, za take, kot ste vi, je zmeraj veljalo, da zahtevajo nemogoče in to potem spreminjajo v mogoče ali, kot bi rekel filozof, v bivajoče. Kajti: res je, kar je res in lepa resničnost vašega današnjega dne je taka:

Prihodnost je vaša.
Upanje je vaše.
Vse zarje in zore, vsi sviti in razsviti so vaši.
Vse pomladi in vesne in vigredi so vaše.
Vse možnosti doma, v Evropi in v svetu so vaše.
Vse dobre paše so vaše.
Vse, vse, vse je vaše.

Ali bolj točno rečeno – lahko je vaše. Treba je samo iztegniti dlan, zgrabiti, prijeti, zadržati in obdržati. Med brati, to ni zmeraj lahko, a res je, da je človek na svetu tudi zato, da se hudega ne ustraši, da premaguje težave, ravna grbine in krive reke, spreminja slabo v dobro in hodi iz senčne na sončno stran. Za vas torej ni hoje v temo, ampak vstop v svetlobo.

Vi boste to zmogli. Verjamem v to, kakor verjamem , da boste vi, rojeni na pragu naše državne samostojnosti, postavljeni v osrčje prostosti, storili tisto, česar vaši dedi in očetje še niso zmogli. Da boste presegli slovenske zgodovinske in duhovne razprtije, zbrisali prostor razdora in sovraštva in zaživeli v sožitju in ravnovesju s seboj, s svojimi sodobniki, s svetom in s svojim časom. Ne verujte v moč drugih, velikih, v unifikacijo in globalizacijo, verujte vase, v svojo posebnost in enkratnost. Ne dovolite, da vas karkoli utesnjuje, ne bojte se vedno znova hoditi v sanjani Eldorado, ne molčite, kadar bi morali izreči resnico, kajti molčati pomeni včasih lagati. Tako bosta vaša vest in vaša beseda usklajeni. Tako boste to, kar ste za mnoge danes: radost sredi sveta in v sebi.

A naj vam jaz, vaš stari sodobnik, povem zgodbo iz svoje mladosti. Bilo je pred šestimi desetletji, v Beogradu, na srečanju mladih piscev Jugoslavije. Bilo nas je okrog sto in med njimi jaz, jecljajoči začetnik, ki je mislil, da je biti pesnik ena sama radost. V predsedstvu zborovanja so sedeli častiti, po starosti in ugledu slavni umetniki Andrić, Čopić, Desanka Maksimović, Blaže Koneski, Krleža.

S tega beograjskega literarnega srečanja sem si zapomnil nagovor Iva Andrića, kasnejšega nobelovca. Danes mi hodi ponovno v spomin. Zdi se mi, kot da ga vidim, velikega pisca, ponovno pred seboj, vendar tokrat ne govori nam tedanjim literarnim mladcem, ampak vam tu in zdaj. Njegove besede zvene polno in modro. »Ko vas takole gledam, se mi zdite kot čreda konj, ki so pravkar na štartu. Zdaj zdaj boste stekli in boste tekli proti svojemu cilju. Nekateri med vami se bodo zgodaj upehali, zavili vstran in se pasli, drugi bodo tekli dalje, se ustavili misleč, da so prišli do cilja in uvideli, da so ali zgrešili cilj, ali pa cilj ni več tisto, kar so v željah in sanjah imeli za cilj. Vendar je treba še in še teči. Do muke in do slasti. Do konca.« – Ponovil sem besede velikega pisca za vas, ne da vas podučujem, ampak da vam prenesem naprej sporočilo, kot se je davno zapisalo vame, tako kot se izkušnja prenaša iz roda v rod.
A naj na kraju to besedovanje končam s svojim starim refrenom. Zgodovinsko izročilo sporoča, da je rimski državnik Kato vsak svoj govor končal enako, z besedami: Ceterum censeo: Cartaginem esse delendam! Menim, da je treba Kartagino porušiti. Jaz konce govorov ne namenjam rušenju ampak gradnji. Zmeraj rad govorim o jeziku. Torej še vam, drage mladenke in mladeniči, besedo, dve o jeziku, v katerega smo se narodili, v katerem smo spregovorili svojo prvo besedo, izrazili svoje prvo veselje in prvo žalost. O jeziku, v katerem edinem lahko rečemo: Midva se ljubiva in ne v množini Mi se ljubimo, kot da mora biti še nekdo tretji prisesan na ljubezensko posteljo in na ljubezensko dvojino.

Ta intimna posebnost pa ni edina njegova vrednota. Pred desetimi stoletji so v tem jeziku zapisali v Brižinske spomenike in nam veleli: Glagolite po meni redka slovesa in smo glagolili – govorili dolgih tisoč let slovesa – besede, da je beseda meso postala in da smo v besedi ter zaradi besede ostali. Je že tako, da je jezik dom, v katerem domujemo, v katerem smo. Brez njega nas ni. A glejte: vsevedna znanost nam obljublja, da naša slovenščina ni med tistimi jeziki, ki bodo v prihodnjem stoletju izumrli. Vendar je ta optimistična napoved grdo omejena in iznakažena: slovenščina bo postala jezik v copatih za domačo rabo. Na vas je in na njih, ki bodo prišli za vami, da ne bomo nikoli obuli svojega jezika v copate in ga zaprli v kuhinjo, sami pa se gospodili s tujim jezikovnim perjem. Imeli smo nekoč nekega Dežmana, ki je postal Judež svojemu narodu in jeziku. In en Dežman nam je dovolj za vse večne čase.
Vem in prepričan sem, da vi ne boste hodili po Dežmanovih poteh sramote, vaša pot je pot časti. Zato ne poslušajte jamrarije o majhnosti našega naroda in jezika. Zmeraj smo bili veliki v preseganju svoje majhnosti. Ne poslušajte jadikovke o krizi. V vas, v vašem duhu krize ni in je ne more biti. Vi greste lahko in boste šli preko vsakršnih kriz, ker to znate, ker to zaslužite in ker to zmorete. In jaz vam pri tem želim, da dosežete vse, kar je mogoče in še kaj več.

Torej: Srečno! In veselo na novo pot življenja!