patricije ni več
Pozdravljena!
Iskreno sožalje!
Komaj danes sem prebrala to temo, in ker sem tvojo punčko poznala, saj je hodila v isti vrtec kot moj sin, mi je še toliko bolj hudo.
Res bi ti rada pomagala, te tolažila, vendar je res, da starši obnemimo, ko zvemo za tako tragedijo. V bistvu ne najdemo besed, s katero bi ti vsaj malo omilili bolečino.
Midve osebno se ne poznava, vendar sem ti pripravljena ponuditi ramo in če si tega želiš, bom naredila vse, da pridem v stik s tabo.
Za Patricijo- angelčka med nami!
Bodi srečna, tam kjer si.
Predraga Sablov
Najti moč v sebi po izgubi hčerke je težaško, umazano, boleče delo.To je “služba” polna trnja, ostrih kamnov, tu pa tam te bo morda morda enkrat pobožal kakšen vetrič, pa boš verjela, da je že boljše, v naslednji sekundi, pa boš zopet tako padla na tla,kot že dolgo ne.
Vedno se boš pobirala, sama ne vem ali bom sploh kdaj nehala padati in potem sledi boleče pobiranje. Ko boš vsa razbolela, ti bo nekdo v upanju za dobro sicer napisal:
Umetnost v življenju je v pobiranju in ne v tem, da štejemo padce,…
Ja hvala.
Po svoji izgubi, ki je ali pa ni primerljiva s teboj, sama v svoji žalosti išćem kako so se drugi znašli, jih sprašujem za njihov rešitve. Kako so prenašali ali preboleli trpkost, ki jo čutim vsak dan v svojem jedru? Nakako živim. V ogledalo se ne gledam več, ker tam ne najdem nič vzpodbudnega.
Vedno, ampak res vedno pa “znorim” ko slišim, da je za nekaj že dobra prerana, tragićna smrt. In to ponavadi stresajo tisti, ki jim sicer ni vedno bilo z vsem popolnoma prizanešeno, ampak smrti tako ljube tako drage osebe pa še niso doživeli.
v mislih te objemam in jokam
Ana
Draga Sablov, najprej iskreno sožalje, ker sem tudi sama izgubila otroka, vem, da ti besede v teh trenutkih kaj malo pomenijo. Vendar vedi, da nisi sama (pa čeprav se to še tako banalno sliši), naši angelčki so skupaj – verjami, kajti tudi jaz verjamem, da so v boljšem svetu in tam nas bodo počakali….do takrat pa živijo v naših lepih mislih, v naših spominih in v naših srcih
V mislih sem s tabo
Težko najdem besede, saj je to prav gotovo najhujša bolečina, ki se ti lahko zgodi. Sama trdno verjamem v življenje po življenju in da se je njena duša odločila za takšno izkušnjo. Zavedam se, da je v teh trenutkih to slaba, skoraj neprimerna tolažba, a tako rada bi ti na nek način pomagala.Čutim s teboj in želim ti, da bo nekoč tvoja bolečina izgubila ostrino. Bodi močna!