Poleg vseh travm iz otroštva, od nasilja do alkoholizma v družini, do psihične zlorabe in trpljenja v letih, ki bi mi mogla biti najlepša leta mojega življenja, sem še v zrelih letih doživela polom iz katerga se večem vem in enostvano ne zmorem več. ne zmorem več tega trpljenja, ne zmorem več te bolečine, ukreniti pa ne morem nilč in tudi ne najdem energije in volje, da bi karkoli ukrenila. se mi zdi da sem se enostavno vdala v usodo in se mi enostvano ne da več, ne zmorem več. enostavno je vse prehudo da bi se za karkoli več borila, ne najdem smisla… enostavno bi kar odnehala in odšla nekam.

V najboljših letih se mi je življenje zrupilo, pristala sem na samem dnu. Ta agonija traja že nekaj let in bolj ko se poskušam ven zbezljati, manj volje za vse imam. Vse kar sem gradila je šlo. Še enkrat od začetka…. zakaj že? A je res potrebno toliko trpljenja v življenju…..

Vse bolj kot se trudim narediti korak naprej, manj se mi vse skupaj zdi mogoče in smiselno. Ne vem, zakaj me tako vrže nazaj, zakaj ne morem iti naprej, od kod vsi ti strahovi in izgovori, Cel kup razlogov in izgovorov zakaj ne bi nekaj šlo in se z izšlo, zakaj nekaj ni mogoče in izvedljivo. Razlogov za, pa ni ali pa jih je zelo malo. Vsakič, ko dobim kanček volje in upanja da nekaj naredim, me vrže nazaj in spet nič ne naredim…. in ta pasivnost me ubija. Kar naprej se potem žrem in obtožujem, zakaj ne naredim že nekaj, kar naprej se sprašujem v čem je problem da sem tako pasivna, če se res tako sovražim da se ne potrudim iti na boljše.

Odogovor na to in rešitev je v tvojih rokah. Ne glede na vse, moraš ti poiskati smisel in se odločiti, ali boš začela koratkati spet naprej, pa tudi če boš sprejela pomoč. Razlogov zakaj še naprej je tisoče, le v tem trenutku jih ne vidiš ali morda celo ne želiš videti, ker se počutiš tako zelo utrujeno, izdano, brezvoljno. Tudi če ti jih naštevamo enega za drugim to ne bo nič spremenilo, ker moraš svoje razloge najti v sebi.

Lahko nadaljuješ tako ali še nižje ali pa se nekako prisiliš, da korakaš naprej, vsak dan vsaj malo, dokler se ne začne ta megla razkajat. Morda bi bilo dobro, da poiščeš tudi strokovno pomoč, pa ne zato, ker bi bilo s teboj kaj hudo narobe ali da bi bila zmešana ali kaj takega, gre zato da lahko dolga leta stresa, grdih stvari, ki jih doživimo tako zelo razruši naše fizično telo, da začnemo to čutiti tudi na psihi. KOt depresijo ali kakšnega od simtomov post travmatskega stresa. In takrat svet doživljamo precej drugače, kot bi ga, če bi se nam ne bi vsi ti procesi odvijali po telesu. Včasih se od vsega hudega dobesedno sesuja kemično – hormonsko ravnotežje v nas in potrebujemo zdravila. Tudi huda vnetja telesa bomo težko pozdravili brez antibiotokov in tako je včasih treba tudi kakšne antidepresive ali kaj drugega, kar nam predpiše strokovnjak, da naše kemično ravnotežje v telesu spet postavi v dovolj velik balans, da se lahko spopadamo z življenjem. Včasih pa potrebuješ zgolj takšnega strokovnjaka, skupino ali prijatelje, ki nas znajo izplesti iz naših notranjih labirintov. Vendar brez našega aktivnega sodleovanja pri tem ne gre.

Tudi sam se lahko iz tega ven zvlečeš,vendar traja dlje in je običajno bolj zapleteno , s precej več nihanji in padci.Pri tem zna biti v pomoč tudi eft ( tehnika čustvene osvoboditve) ki jo lahko izvajaš tudi sam, je preprosta in deluje. Najdeš v knjižnicah in na you tube, lahko greš pa tudi na 4 urni začetni tečaj ( po mojih izkušnjah najboljša http://www.eft-slovenija.si/ ) Zelo priporočljiva stvar, kadar ne veš,kako bi se z nečim spoprijel iz različnih razlogoov.

Toliko je mojih razmišljan, morda še kdo kaj reče.
GittaAna

Še nekaj bi dodala.

LJudje smo tako naravnani, da iščemo smisel življenja in samega sebe zunaj sebe. Če bom imel takšnega – partnerja, otrke, hišo, službo…(vstavi po potrebi) bom srečen. Tako, to ne gre. Nekaj časa že morda, vedar ni nič stalnega ( kot pravijo edina stalnica v življenju je sprememba). Partnerji so drugačni, ,kot smo pričakovali, otroci gredo, hiše ni ali pa je prevelik strošeke, v službi ni tako, kot si želimo ..itd. Ni tako zelo pomembno v kakšni situaciji smo, kot kako jo doživljamo in kako se nanjo odzovemo.

Zato smo neglede na to kako v življenju štartamo ( v zdravi ali disfunkcionalni družini ) obsojeni na težave, vse dokler svojega smisla, sreče in zadovoljstva ne začnemo iskati tam, kjer imajo temelje – v nas samih. To se sicer sliši ofucano, vendar tako je. Osnovno reešitev v vseh situacijah bomo torej našli znotraj sebe in ne zunaj sebe. Ćetudi nam lahko zunanje okoliščine malo olajšajo naše iskanje resničnega smisla , je včasih celo tako, da nam težke okoliščine bolj pomagajo, kot dobre, ker nas prisilijo, da se soočimo sami s seboj. Kadar pa nam še ni hudega pogosto odlašamo do zadnjega in živimo nekakšno na pol življenje, v katerem nismo ne srečni, ne zadovoljni, teveč zgolj nekako vegetiramo.

Zato je takrat, ko smo nesrečni, ker nimamo tistih stvari, po katerih hrepenimo ali pa niso takšne, kot menimo, da bi morale biti, da bi bili srečni ali se počutimo izdane od življenja, ker nam ni omogočilo našo srečo , čas, da se zazremo vase. Da ugotovimo , kaj nas dejansko dela nesrečne in kaj srečne, kaj lahko storimo, da lahko ( pri sebi) to spremenimo. Kje se sami zatikamo in kako se odtakniti….itd. Bolj zdrave temelje postavljamo pri sebi, hitreje in bolje se začnejo odvijati tudi stvari okoli nas.

Seveda pridejo trenutki, ko si mislimo, pa zakaj ravno meni, pa kako zelo je življenje neprevično do nas in včasih je čisto dobro, da odžalujemo naše izgubljene sanje ali hude stvari, ki so se nam zgodile, potem pa se je treba odločit – ali bomo še naprej žalostni, jezni, utrujeni od življenja ali pa bomo storili edino, kar nam preostane – videli in nato sprejeli situacijo takšno, kot je ( brez naših iluzij ali zamer) in iz nje iztisnili največ , kar lahko.

Vsak se verjetno spomni kakšne zgodbe, ko je kdo, ki je imel tisočkrat manj kot mi sami ( ne samo financ, tudi fizičnih ali drugačnih možnosti) pa je iz svojega življenja naredil maksimalno in je bolj realiziran, kot smo mi. Torej, bomo svoja življenja še poslabšali z slabimi občutki, zaradi stvari, ki jih nimamo ali pa ga bomo izboljšali tako, da bomo izkoristili tisto, kar imamo.

Resda nas včasih jezi, ker imamo občutek, da moramo vse sami in če je našo življenje takšno, da nimamo veliko zunanje podpore, po drugi strani pa je to tudi ena izmed boljših stvari, saj je usoda dejansko v naših rokah in nismo odvisni od tega, da bi nam drugi prinesli našo srečo. Lahko začnemo takoj. Četudi po malih korakih in z vzponi in padci – če bo šlo v pravo smere bomo nekam prišli.Dobro je tudi vedeti, da se spremembe ne dogajajo čez noč in običajno niso dramatične, temveč so v resnici zgolj rezultat tisoče drobnih in na videz povsem nepomembnih vsakdanjih odloćitev in naših dejanj, pa naj bodo ša tako minimalna. Ponavadi se zgodijo tako, da se po dolgem času truda ( malo po malo in z vzponi in padci ) naenrat zavemo, da je sprememba že prišla – tako po tihem, da je niti zares opazili nismo.

GittaAna

Glej, ne bodi tako stroga do sebe.
Ne označuje se za pasivno, ne ponavljaj si, da se nič ne da, ker si itak nesposobna,
ker itak ničesar ne rešiš, ker si taka in taka…
Enostavno ni res.
Bistvo je samo, da se ne vdaš. Da brcaš, rineš, da vsak dan narediš vsaj en majčken korak
in ignoriraš tiste tri, ki jih zdrsneš nazaj.
Primerjave z žabami so zgleda precej popularne v svetu prispodob :-)) pa ti dam primer
dveh žab. ki sta padli v vrča z mlekom. Prva se je vdala in utonila v mleku, druga je pa
plavala in na vso moč brcala toliko časa, da je iz mleka stepla smetano, iz smetane pa maslo
in dobila oporo, da je lahko skočila iz vrča.
Torej brcaj. Ne daj se.. Vsak korak šteje, vsako dejanje v pravo smer je vredno sto pasivnih dni.
Biti na dnu ima tudi svoje prednosti – ker greš od tu lahko samo še navzgor….

Ko sem se pred leti počutila tako kot ti danes, sem nekje prebrala, da smo ženske, ki to doživimo izredno sposobne,pridne in to je bila ena sama iskrica , ki se mi je zadela da resnično sveti nad breznom .Danes vidim že celo sonce in čisto nebo.
Začni iskati v sebi tisto najboljše kar si. Piši nam vak dan kaj se ti dogaja in kaj čutiš.

Lp

Hvala vsem za misli, nasvete in vse napisano.
Gre za to, da se vsake toliko časa znajdem v enem breznu, dobim napad brezupa in utrujenosti zaradi katerih znorim, pa ne zaradi njih samh, temveč zato ker sem nemočna. Hudo mi je, ravno zato ker sem pametna in sposobna, se zavedam da sem v življenju pretrpela in naredila veliko več kot povprečen človek, na koncu pa nisem sposobna zbezljati že enkrat ven iz te moje krize, ki se vleče že kar nekaj let. Do sedaj se nisem zavedala vsega, tudi posledic, sedaj ko pa sem rešila finančne težave, prihajajo na dan posledice, torej čustvene, psihične, fizičnih hvala bogu ni. In seveda, zdaj bi se rada skupaj sestavila in prišla na točko ko sem dejansko jaz-jaz, in živim, predvsem tako kot želim in polno. Kar me največkrat ubija je to da vidim kako nisem to kar sem bila, ker dobro vem kakšna sem bila, aktivna in živa, sedaj pa se včasih zatakne že pri malih stvareh, kar me spravi v kot. Spremembe so Ok, me ne motijo, kar me vrže nazaj je da nisem stabilna, odločna in ˝živa – aktivna v življneju˝ kot sem bila. Pa tukaj ne mislim aktivna v smislu dela in obveznosti – to sfolgam, sem se pač prisilila in gre. Rada bi doživela svobodo in aktivnost v smislu da se dejansko posvečam sebi, svojim ciljem in sem sposobna se zaščititi od negativnih zunanjih vplivov. Velikokrat me zastrupijo drugi ljudje, s svojimi negativnimi komentarji in s tem ko počnejo tisto, kar jaz osebno ne maram. Preveč sem občutljiva recimo na takpne stvari…. se je stanje izboljšalo, ni pa popolnoma dobro…
Včasih si mislim da sem prezahtvena – da hočem več kot lahko dosežem, včasih pa sem tako utrujena in ne najdem več razloga da bi vztrajala. Saj me pol mine in se poberem, prisilim in grem, sm vzame mi pa veliko energije, in tudi tega imam dovolj…
Vse kar bi rada, je da se ta agonija že enkrat konča, da se umirim in neham živeti v nenehnem strahu, tesnobi…

Odlično ti gre, zdaj začni delo na sebi.Če si finančno sposobna si poišči terapevta, ki ti bo pomagal odpraviti strah, ta nadloga je zelo zagrizena v nas samih in nam dela večino naših težav.Naše počutje je odvisno samo od nas samih, zato je naša naloga, da se soočimo z lastnimi strahovi jih osvestimo in odpravimo.Naj ti povem, da , ko sem ugotovila da imam ogromno strahu v sebi, sem v istem trenutku dojela, da sem toliko let preživela z ljudmi, ki samo na podlagi strašenja dosegajo svoje navidezne cilje. od tistega trenutka me več nikoli ni bilo strah teh ljudi.Sama sem ta proces peljala skoraj, da brez financ, zato mislim, da je trajal malo predolgo.Držim pesti za te NIČESAR NAJ TE NE BO STRAH!!!!!!! to je pravilo, ki ti bo polepšalo življenje..

LP

To so čista izgorelost, utrujenost, prazne baterije.
Naravna posledica prevelikega bremena, ki si ga nosila predolgo. In značilno je tudi to, da
potem, ko se zadeve uredijo, na lepem odpoveš. Ker si končno to lahko privoščiš, a veš?
Prej si nisi mogla, bila si napeta do zadnjih atomov, zato si zdaj “brez moči”, prazna.
Univerzalna in vedno učinkovita zdravila za te težave so:
1)narava
2)gibanje
3)mir
Narava te nikoli ne izda, pojdi v hribe in poglej v dolino, kakp majhni so postali tvoji problemi,
kako so daleč in neznatni. Sedi ob reko in pusti, da reka s seboj odnaša tvoje bolečine, utrujenost,
brezvoljnost. Objemi drevo in čuti, kako se vate pretaka njegova energija, moč.
Dolgi sprehodi po gozdu, po travnikih so čudežni.
Potrebna je samo disciplina – jaz je nimam, zato sem si nabavila psa, ki me hočeš-nočeš spravi
ven, če se mi ljubi ali ne, moram na sprehod. In pomaga, res pomaga.
Narava te nauči, da znova odkriješ veselje ob majhnih stvareh, cvetu, jagodi ob poti, pesmi ptic….
Kar se tiče drugih ljudi – vsak lahko spremeni samo sam sebe, njih ne moreš. Zato se tudi ne oziraj
nanje. Česar ne moreš spremeniti, sprejmi in se nauči živeti s tem.

Se ne bi mogla bolj strinjati s tabo, SKELA.

BZ:
Se strinjam, strah je tisti, ki, vsaj mene, dobesedno ohromi. Hecno je kako lahko nekaj nevidnega ima takšne učinke in posledice. Do pred kratkim me je bilo strah, tudi ljudi okoli mene….. sedaj je situacije precej drugačna. Sama sem se prisilila v tisto česar me je strah. Se zavedam da je ta strah posledica določenih stvari iz otroštva, samo kaj ko se tega ne moreš kar tako znebiti. Trenutno sem prišla do točke, ko si bom lahko privoščila tudi strokovno pomoč in to bom zagotovo naredila. Ne želim več živeti v strahu in v nenenhni napetosti, s kepo v želodcu. Res imam tega dovolj, je pa očitno zadeva toliko močna, oziroma bila in še vedno ni popolnoma izvenela.

skela:
Bremen je bilo res ogromno. Res je tudi, da teh bremen nikoli nisem zares odložila. Na vse skupaj pa so seveda padla še moja, osebna, bremena. Jaz verjamem da sem v določenem trenutku zlomila. Je bilo preveč stresa v moje življenju, še od otroštva naprej. Šele sedaj ugotavljam, da v resnici nikoli nisem imela pravih prijateljev, ljudi okoli sebe, s katerimi bi lahko prebolela svoje stiske. Tega se šele zdaj zavedam. Kljub temu, da sem samostojna in sem dejansko celo življenje odvisna le od sebe in sama za vse, je očitno vsega bilo preveč.

Kar pa sedaj ugotavljam je to, da vsakič ko sem v bližini ljudi ki poskušajo z menoj enako ravnati kot so npr. moji starši, postanem občutljiva, v smislu da me zastrupijo in postanem negativna, se nisem sposobna obraniti in postaviti mejo prek katere se me ne bi mogli več dotakniti. Hecno je kako so določeni ljudje sposobni najti bolno točko pri meni. Pa gre za popolnoma nove ljudi v mojem življenju. Res pa je da ti ljudje prihajajo iz okolja v katerem sem jaz živela nekoč, in je že njihovo obnašanje zame moteče. Jaz sem pač za določene stvari naredila spremembo, sprejela nekaj novega zame boljšega in bolj pozitivnega, vsak stik z ljudmi ki bi me najraje zvlekli nazaj pa me zastrupi. Padem v to njihovo sceno in potem potrebujem nekaj časa da se spet vrnem nazaj v svoj način. Lasten mir mi res pomaga. Sedaj se opazujem in vidim kako sem popolnoma druga oseba ko se ukvarjam s seboj, s svojimi cilji, željami in prihodnostjo, ko ni nobenega ki bi mi na vsak način vsiljeval svoje. Jaz sem celo življenje samostojna, je pa res da sem že od rojstva kar naprej prisiljena sprejeti in vzeti tisto kar drugi hočejo da delam, kar njim ustreza. Prej sem to počela. Potem sem naredila konec temu, kar pomeni da nisem več dovolila da drugi upravljajo z menoj, zaradi česar je prišlo do konfliktov. In seveda sem jaz popljuvana, ker ne delam več tisto kar drugim ustreza. Pa tukaj govorim ne samo o prijateljih temveč o družini, moji matični, v kateri nikoli nisem dobila tega kar bi morala. Pri meni je že to, da moja matična družina pljuva čez mene in me kar naprej obsoja. Utrujena sem od vsega, in seveda tudi bremena nosim s seboj ker nimam nikjer opore, nobenega zatočišča, ničesar kar bi mi olajšalo pot. Jaz svojih bremen nisem mogla nikjer odložiti, žal je tako. Tudi prijatelje sem manj več imela takšne, ki so mi odgovorili da je problem v meni, če me je kaj pestilo, da se pač samo odločiti moram da hočem biti pozitivna in vesela, pa bo, in bo vse cool. Tudi takrat ko sem želela se s kom pogovoriti in olajšati dušo, sem se zaletela v steno. Enako je tudi pri starših, pri sestri, in ostali družini. Vedno sem dobila odgovor: da kaj se imam jaz za pritoževati, da mi nič ne manjka. Oni pa so kar naprej jamrali….in to je bilo normalno. se spomni, ko sem enkrat mamo poklicala ker mi je bilo res hudo, po telefonu sem kar jokala…. ne naslednji dan in nikoli me ni poklicala pa vprašala kaj mi je bilo, ali sem bolje ipd. In pač, tko so se bremena nabirala….. Pa lahko zagotovo rečem, da so mi tista moja, torej to kar sama si naredim, še najlažja…. Mislim da me najbolj pesti to kar se je nabiralo od rojstva naprej. In kar je najbolj hecno, se tudi ne znam več razbremeniti.
Se gibam veliko, hodim v naravo, v hribe. To je res. Predvsem takrat, ko sem zares nemirna in nervozna. takrat se moram iti ven prezračiti, drugače bi me razneslo…. Pomaga, vendar ne vedno. Najbolj hecno je, da takrat ko pride tahuda kriza, ne vidim ničesar okoli sebe. Niti narave, ki mi je bila včeraj zelo lepa…. Ne vem. Dojemam da gre za močne stvari, ki me bremzajo, se jih pa moram in želim rešiti, se znebiti strupov preteklosti in strupov ljudi ki so me do sedaj zastrupljali. Enostavno zato, ker želim živeti pomirjena in biti takšna kot v resnici sem.

Bravo res si na pravi poti,ti občutki so normalni.Pomambno je da vidiš da ti gre na bolje. Jokajo naglas odpri svoja čustva, pravi ljudje pridejo ko boš pripravljena na to. Strokovna pomoč pa je pika na I . Srečno z dvignjeno glavo naprej…… Vse lepo te čaka je pa potreben čas.
Lp

Hvala iz srca za podporo. (*)_ (*)

Od kod kolikor berem si imela za seboj res hude preizkušnje in takrat, ko še trajajajo se nimaš časa ukvarjati s posledicami, ker za to ni časa. Kot takrat, ko si hudo prehlajen, pa greš vseeno v službo, kadar je nekaj res nodložljivega. Če tisto “neodložljivo” v tvojem življenju traja dolgo, če je ves čas ena kriza na drugo, pa ena zahteva od drugih na drugo, pa…..in še posebej, če si v tem gor rasel, potem takrat, ko se odmakneš in končno malo zadihaš skoraj zagotovo pride vse skupaj, kar prej nisi mogel premleti, ker nisi imel časa, prostora, ker ti niso dovolilii,,,,za teboj. Če dam spet en banalen primer, je to tako, kot tisto, da mnogo ljudi zboli na dopustu, ker se prvič po dolgem času ustavijo in ima telo sploh čas zboleti.

Takrat, ko malo zlezeš ven in je končno malo mira in prostora, da se sploh začutiš je skoraj zagovovo tudi obdobje, ko se ti zdi, kot da so se ti vsule na glavo vse možne težave in tudi čustva, s kateremi se prej sploh nisi mogel soočiti. Tudi občutki depresije so takrat pogosti, amapk ne toliko zato, ker ti je tako hudo, temveč ker ti končno ni več tako zelo hudo, da lahko odmrzneš svoja čustva in jim dovoliš, da ti povedo, da so če skoraj čisto preč in da se jim res rabiš posvetiti.

Zato nikar ne bodi pretrda sama s seboj. Že to, da si uspela izvleči je velika stvar, sedaj potrebuješ samo še čas za okrevanje in če je le možno še dobrega psihoterapevta, da ti pomaga, da vse skupaj čimprej spraviš v red in čimprej začneš živeti polno in zadovoljno. To kar sedaj doživljaš zagotovo mine.

GittaAna