Pozdravljeni,

Sploh ne vem kje naj začnem, bom poskusila biti čim krajša in jedrnata. S partnerjem imava 7 letnega sina, živimo sami v hiši, ki jo je partner dobil od njegovih staršev. Bistvo vsega je da partner noče iti nikamor od doma – ne na izlete, ne na sprehode, ne na družinska srečanja, če pa že gremo vedno viha nos, noče iti s sinom na igrišče brcati žoge, se rolati, nikamor. Tudi sam skoraj nikoli ne predlaga da kam gremo ali da koga vabi na obisk. Vedno je utrujen, službo opravlja zunaj – skrbi za službena vozila. Najrajši je doma na kavču ali pred računalnikom. Na morjem hodimo na vikend, ki je last tasta in tašče, dneve pa preživljamo tako, apartma, plaža, zvečer ko si želiva s sinom na sprehod, noče iti zraven, rajši leži in gleda tv, prava beda, zato pa ne vzdržim na morju več kot 7 dni. Tudi doma večinoma skrbim jaz za hišo in vse kar sodi zraven, spremljati urnik odvoza odpadkov, jaz ga spomnim da je treba porezati drevesa in grmičke, zapreti zunanji vodovod…tudi glede sinove šole nima nobenih interesov in skrbi. Skratka veliko je še za pripomniti, ampak o tem kdaj drugič. Pred kratkim me je prvič zgrabilo, da bi ga zapustila in odšla s sinom v podnajemniško stanovanje, ker tega ne vzdržim več. Stara sem 39 let, on pa 36, skratka totalna pasiva kot da jih ima 60. Kaj menite?
Lep pozdrav,

Spoštovana lutre,

hvala za zaupanje stiske, ne vem sicer koliko časa je težava prisotna, ampak čuti se, da je zelo žalostno pri vas, lahko si mislim koliko nakopičenega razočaranja nosite medtem, ko to doživljate iz dneva v dan, nekje v sebi ste najbrž močno žalostna. Počutite se ne le sama za vse v gospodinjstvu, strašljivo je sploh to, da ste pristala na vlogo matere lastnemu partnerju, ki ga mora opozarjati na njegove osnovne dolžnosti za obe domači vlogi, kot partnerja in kot očeta. To mora biti za vas ponižujoče, prav tako pa tudi za partnerja, čeprav on s tem (še) ni v stiku, a se tega potrebuje najprej zavedati. Prav kmalu boste na potezi, če se ne prične aktivno vključevati v odnos. Lahko da je pertner zdrsnil v tesnobo, pa ne ve kako bi si pomagal. Kakorkoli, vi se boste morala odločiti najprej glede sebe, si postaviti meje in pričeti zahtevati več in postavljati pogoje.

Četudi je vašemu partnerju že kar naravno, da je pasiven, je še vedno znak, da je v stiski (potrebno je videti v kakšni), vas pa sicer raznaša od jeze, saj se počutite nemočni. En del vas je očitno vajen skrbeti za drugega za ceno, da kar malo zanemarite sebe, čeprav je to krivično. V partnerstvu vas nek nezavedni vzorec bremza, da stopite korak naprej, pokažete jezo in odločnost ter poskrbite zase, nato boste lahko tudi za sina. To za vas najbrž ni preprosto, človek potrebuje pogum in tveganje za nekaj novega, ampak odgovornost za odločitev je na vaši strani. Si mar ne zaslužite spoštovanja, prav tako vaš sin, ki ga oče nehote pušča vnemar?

Partner se morda premalo zaveda, da z umikanjem škodi partnerstvu, otroku in sebi, kajti vse to je povezano. Vprašanje je, od kdaj in kaj je povzročilo, da se (nekoč deček) danes ta moški počuti tako nepomemben, nesposoben in pogrešljiv v odnosih, da odpoveduje in si dovoli, da se samozaničuje? Za to stisko mora poskrbeti, saj je odrasel in ne več otrok. Ne vem sicer kako je s sinovim počutjem, uspešnostjo v šoli, pri hobijih, socialnih stikih itn., ampak tega očeta on močno pogreša, ker pa je naproti njem nemočen, ga lahko le prezira, jezo pa najbrž obrača proti vam (če in ko je seveda varno), se morda že upira ipd., sice pa jo bo prej ali slej pričel obračati vase, kar je še bolj samodestruktivno. Če ne zavestno, bo pa nezavedno očeta vabil k sebi (npr. z agresivnim vedenjem, nezavzetostjo v šoli, pričel bo bolehati, se samopoškodovati), pa četudi mu kot mama čustveno stojite ob strani. Sin za svoj razvoj preprosto potrebuje očetovo vodenje. Pokličite tega očeta k odgovornosti.

Skratka, družina potrebuje varno strukturo: z možem bosta morala zgarati za to sama ali pa s pomočjo družinskega terapevta; kajti jasne morajo postati vaše vloge in pravila v družini; oče in mati morata pričeti sodelovati za otrokovo vzgojo (vidva sta vodji), biti morata oba prisotna, četudi imata lastni perspektivi, treba se bo pogovarjati na dnevni in tedenski ravni, obnoviti je potrebno most zaupanja v celi družini, prav tako pa morata imeti čas za partnerstvo in zase ter pričeti tvegati z ranljivostjo drug do drugega. Vsaka od teh vlog mora delovati usklajeno z ostalimi, če ena trpi na račun druge, prične trpeti cel sistem odnosov, če je en član v družini nesrečen ali nezadovoljen, bo to čutila celotna družina, pa si lahko še tako zatiskamo oči ali pometamo pod preprogo; če smo preveč v službi, v hobijih ali pa se nemočno zanašamo na drugega, lahko pomeni, da že kažemo znake zasvojenosti in tako vse ostalo prične trpeti, tako da »umazanije« bo sčasoma čedalje več in enkrat bo treba pričeti s čiščenjem in prezračevanjem, sicer bo družina razpadla.

Naredita si načrt kako bosta sodelovala in glavne cilje. Držita se rokov, ki si jih postavita realno, glede na trenutne zmožnosti. Iz pogovorov izpustita mučenje z obtoževanjem kdo je kriv za situacijo, za otroka itn., ker odgovorna sta oba, da se skupaj dvignete iz tega vzdušja. Iščite sočutje do sebe, partnerja in otroka. Predvsem vaš partner vam mora čim prej spregovoriti o sebi, pa četudi kot deček, ki ne ve kako, ampak za začetek bo to odločilno, ko vama bo to uspelo v odnosu, ste na dobri poti k zaupanju. Nato pričnita delati na odgovornostih do sebe, partnerstva in družine.

Pa še to, ne bojta se poiskati strokovno pomoč, če vama ne gre. Vsi kdaj zaidemo in potrebujemo pomoč drugega. Terapevti so za to usposobljeni, to radi počnejo in tu so za vas. Srečno!