S partnerjem sva skupaj že kar nekaj let, zadnje čase pa prihaja do težav, ki verjetno izhajajo iz značajske nekompatibilnosti. Ampak čeprav se poskušam prilagajati, kolikor je to mogoče, je ta nekompatibilnost vedno bolj očitna. Pa ne gre za alkohol, agresijo, niti verbalno nasilje. Gre za potlačeno slabo voljo, ki se čuti kot vibracije na površju, znerviranost. Njegova znerviranost, ker stvari počnem po svoje – ne dajem stvari na točno tisto mesto, ki si ga je zamislil, ne naredim stvari na točno tak način, kot se njemu zdi edino prav, ker dežuje in to podre načrte, ker je nekdo parkiral na njegovem mestu, ker sem pustila prižgano luč, ker plaža ni taka, kot si je predstavljal, ker je presvetlo in morajo biti spuščene rolete…

Škoda se mi zdi življenja za konstantno planiranje in zlaganje stvari in zapiranje v temo, ampak da bi bil boljše volje, se trudim. In sem sita same sebe, sem še jaz potrta in brez volje in znervirana. In potem, ko je on nekega dne spet dobre volje, sem že vnaprej utrujena, ko vem, da se bo ob prvi moji napaki zaprl.

Morda ima nekakšne avtistične motnje? Ne vem, večina člankov na to temo govori o otrocih in starših, niti ga v njih ne najdem kot tipičnega primera. Ne vem, na koga naj se obrnem, da nama pomaga živeti skupaj tako, da bova oba zadovoljna. Jaz očitno ne znam, on več kot očitno ne zna. Spremeniti se ne moreva ne jaz ne on, malo že in za nekaj časa, ampak če ima eden rad sonce in drugi temo, eden bi bil rad sproščen, drugi pa bi rad, da vse poteka po urniku in načrtu, eden bi bil rad sproščen doma in odložil knjigo na mizo, drugi pa to knjigo potem vidi kot nekaj, kar ne bi smelo biti tam, ampak na polici…. kako bosta živela skupaj? Rada se imava, ampak sva po eni strani že oba utrujena. Namreč samo to, da živiva skupaj s svojimi stvarmi, oblačili, navadami, nama povzroča težave. Zame je občutek je tak, kot da ga že s svojo prisotnostjo nerviram.

Imate morda kak nasvet ali podobne izkušnje?

Pozdravljena blanka2,

Mislim, da nas ima kar precej oziroma kar večina podobne izkušnje. Seveda tisti, ki živimo v odnosu.

Namreč zelo zelo redko se najdeta dva, ki imata tako podoben način razmišljanja in navade, da čez par let ne pride do nesoglasij in konfliktov.
Dejstvo je, da smo vsi na samem začetku odnosa še kar sprejemljivi za partnerjeve želje in navade…Pa čeprav nas le-te motijo, to nekako sprejmemo kot njegov del, ki nam sicer ni všeč, vendar si mislimo, da idealnega pač ni in da smo tudi takšne stvari, ki nas motijo, dobili v “paketu”.

Seveda pa ne moremo preko sebe in prav tako ne moremo delati proti sebi. Zato se čez nekaj let, vse to, kar smo prej nekako sprejemali, začne v nas kopičiti in ko to raste, postaja ta občutek nezadovoljstva vedno večji in vedno težje ga prenašamo. Zato pride do tega, da je že ena majhna partnerjeva “napaka”, dovolj, da izbruhnemo. Izgleda tako, kot da se nas je partner spet dotaknil ravno tam, kjer nas najbolj boli.

Kot sem omenil, preko sebe ne moremo in tisto, kar pričakujemo od sebe, pričakujemo tudi od drugih. Kar so starši pričakovali od nas in nas učili, kako je prav, tako sedaj sami postopamo do sebe in do partnerja.
Na primer…starši so nas učili, da je prav, če imamo stanovanje pospravljeno in sami verjamemo, da je tako prav in to pričakujemo tudi od partnerja, da bo tako ravnal, kot je prav. Po naše.

Težavo je možno rešiti ali omiliti tako, da sproti rešujemo konflikte in se posklušamo odpovedovati svojim trdno vsidranim prepričanjem.
Če malo razmislim, ni vsako moje prepričanje za katero verjamem, da je pravo, res tako nujno za normalno življenje.
Kar pomeni, da moram sam pri sebi znati odpuščati in postati do sebe manj zahteven.
Če ne bom nekaj pričakoval od sebe, potem tudi od drugega ne bom.

Fajn je, če se oba partnerja trudita in poskušata vsak pri sebi narediti nek korak naprej in dopuščata sprejemljivost partnerjevih navad, ne glede na to, kako so nas učili starši.
Saj ne živimo več s starši, ampak z nekom drugim, ki je drugačen od njih.
Torej se gre le zato, v kolikšni meri se je kdo pripravljen odpovedati svojim prepričanjem o tem, kaj je prav in kaj ne.

Robi.

Draga “blanka2”!

Tvoje sporočilo mi je dalo misliti-zelo zelo dobro si opisala nekaj, kar se dogaja večini nas, pa ne vemo, kaj s tem. Mi je pa žal, da ti danes ne utegnem napisati kaj več. Jutri sem službeno odsotna, potem je vikend, takoj 1x od ponedeljka naprej pa se ti javim in napišem daljši odgovor. Na srečo se ti je oglasil vsaj že Robi, ki je tudi zelo priden, kar se odgovorov tiče.

Komaj že čakam, da se tema nadaljuje in obdela zares temeljito! Upam, da se bo javilo čim več vseh, ki se jim v partnerstvu dogaja kaj podobnega in da bodo povedali, kako “hendlajo” s tem, kako so zadeve ublažili, ali pa jim je samo še vsak dan težje… “Sezona lova na odgovore je odprta”!

Maja

Draga “blanka2”!

Zelo zelo dobro si opisala, kaj vse gre lahko “narobe” v odnosu, ki naj bi bil po naših predstavah prostor, kjer se cedita med in mleko. Verjemi mi, pa ne vem, če te to kaj potolaži, da večina ljudi prestaja zelo podobne, če ne včasih še bolj hude zadeve.

Ko se zaljubiš, hormoni sami od sebe delajo za nas vse, kar je treba. Ko pa prva doza injekcije malo popusti, se začne “cirkus”, ko včasih sploh ne veš več, kako ti je ime.

Dejstvo je, da nas narava združi različne glede na temperament in podobne v psihološkem smislu. Kar nekaj paradoksov je tako na delu. Kar nekaj parov se po začetni zaljubljenosti in nadaljnjem brušenju čisto lepo ujame in začne govoriti nek skupen jezik, veliko več pa je tistih, ki jim enostavno ne gre in potem ali ostanejo skupaj in jim ni prav OK biti skupaj ali pa ne zdržijo več in preprosto odidejo. Kaj je tisto pravo, je težko reči. Dejstvo je, da odnos zelo pripomore k naši duhovni rasti. Partner nam namreč ves čas nastavlja ogledalo s svojimi besedami in dejanji-da zelo dobro lahko vidimo, če hočemo, kdo pravzaprav smo in kako se v resnici obnašamo. Kajti na nek način smo vedno, pa morda ne dobesedno, skoraj identični svojim partnerjem. Je pa to zelo težko uvideti, zato se tudi tako “jahamo”.

Na 1. žogo je vse skupaj res lahko videti zelo otročje, ko hoče 1 imeti totalno temo in drugi totalno svetlobo. Ampak-globlje, ko prodiramo, bolj nam je jasno, da sta 2, ki sta prišla skupaj, samo različna plat iste medalje. Eden je na nekaj v družini odreagiral tako, drugi drugače.

Smisel vidim v tem, da res ne iščemo odgovora na vprašanje, kdo je kriv, ampak da drug drugemu povemo, kaj mislimo, kako čutimo, kako se nam je nekaj zdelo in da potem premišljujemo o odgovorih, se čudimo, kaj je nekdo mislil s tem, ko je rekel to in ono. Zelo pomembna je empatija-koliko si se sposoben vživeti v drugega. Dojela sem, da gre verjetno najbolje tistim parom, v katerih sta oba udeleženca zelo empatična, da se znata vživeti v drugega. In to je potem najbrž ljubezen. Dokler pa hočeš nekomu dokazati, da je pa on za to in to kriv oz. ga celo sploh hočeš premagati, da je on videti cepec, ti pa uau-hm, tudi to se ne bo izšlo. In domnevam, da to nima prav dosti skupnega z ljubeznijo.

Morda bi te zanimalo prebrati knjigo OSEBNOSTNI PLUS, v kateri je zelo simpatično razdelano to, o čemer si pisala v svojem sporočilu. Ali pa bi ti bilo bolj v pomoč dogajanje v vajinem odnosu podeliti s kakšnim strokovnjakom. Premisli in mi javi, da ti napišem kakšna imena in priimke, pa še telefonske!

Kako se ti je zdelo? Nekaj za začetek je, se je pa v odnosih potrebno skozi marsikaj pregristi, tako da kakšna instantna rešitev ne obstaja.

Mislim nate!

Maja

Draga Robi in Maja,

hvala, da sta si vzela čas in mi odgovorila. V bistvu pravita, da je umetnost ostati skupaj v partnerstvu, kjer sta dva tako različna, da tak odnos zahteva razumevanje, komunikacijo in empatijo (najbolje obojestransko). Se strinjam, mislim pa, da gre pri tem primeru za malo več kot le nekompatibilnost v smislu jaz sem kolerik, ti pa sangvinik. Zato me zanima, če ima kdo izkušnje s partnerstvom s človekom z motnjami avtističnega spektra (morda aspergerjevim sindromom). Zanje je namreč značilna nesposobnost vživljanja v druge, težave v komunikaciji, izražanju čustev, preobčutljivost čutil (vonj, svetloba), togo vztrajanje pri rutinah, odvisnost od urnikov, obsedenost z neko dejavnostjo itd. Zanima me, kako delujejo takšna partnerstva, kjer je očitno potrebno ogromno razumevanja, fleksibilnosti in prilagajanja zgolj z ene strani, saj drugi prilagajanja (morda) ni sposoben. Obenem pa ta trud niti ni čustveno poplačan, niti opažen s strani partnerja z avtističnimi motnjami. Na koga se naj obrnem za nasvet, obstaja kakšna podporna skupina? Verjamem, da nisva edina v takšnem odnosu, morda bi deljenje izkušenj pomagalo še komu?

Lp, Blanka

Spoštovana “blanka2”

Napisala si, da sta skupaj že kar nekaj let….in da zadnje čase prihaja do težav….
Zato me zanima, kako pa sta shajala do sedaj ?

Avtistična motnja, kot jo opisuješ, se ne pojavi v odrasli dobi, ampak se človek s tem rodi. Aspergerjev sindrom se zato diagnosticira že okrog 7 leta.
Zato dvomim, da ima tvoj partner avtistično motnjo….Motnjo pa lahko seveda potrdi le psihiater.

Seveda preko interneta težko podam korektno mnenje, saj poznam le tvoj pogled na situacijo.

V takšnih odnosih je seveda potrebno veliko razumevanja in komunikacije, ki preprečuje, da bi se neskladja in jeza kopičila in tako povzročila, da zaradi majhnih težav pride do izbruhov agresije in zamer.

Kot sem omenil, dvomim, da se gre za avtistično motnjo. Ampak se gre bolj za neke tipične vedenjske značilnosti. Kot so red, strogo držanje pravil…in se vse to le zato, da ima oseba občutek varnosti in zato, ker je to stvar navade.

Tebi blanka2, pa očitno to ni pomembno, da se držiš nekih pravil in navad, ampak deluješ bolj spontano.
Seveda je tu pomembno, če obstaja nek dogovor na primer o tem, kam se odlagajo knjige…Če oba vesta, da se knjige odlagajo na polico, potem je prav, če se tega držiš. Ker, če se ne, potem to partner doživlja, kot ignoranco in tvojo sebičnost. Kot, da ti ni mar za njega…kar ga seveda jezi.

Zato si nista tako različna, kot meniš. Enostavno ni možno, da tako različna človeka, kot želiš prikazati, preživita skupaj, kar nekaj let…pa še rada se imata….
Partnerstvo ni le zaljubljenost in uživancija in pričakovanja od drugega, da bo izpolnil čimveč naših pričakovanj….Partnerstvo je način osebnostne rasti.
Ob partnerju pridejo do izraza najbolj intimne značilnosti naše osebnosti in značaja…in pride čas, ko nehamo biti strpni do partnerjevih želja, ampak želimo biti to, kar smo. In vsak konflikt le odraža tisto, česar pri sebi ne maramo.
Zgleda, da ne maraš, da ti nekdo govori kako naj živiš in kam naj odlagaš knjige…in partnerja doživljaš kot neko oviro pri svobodnem odločanju…..Zato je sedaj čas, da se vsak zazre vase in se vpraša, kaj mu je pomembno.

Brez notrajnih sprememb, ni drugačnega življenja. Tudi, če gresta narazen, se boš prej ali slej spet soočila s podobno situacijo…..

Robi.

Zdravo.

Tudi sama imam recimo temu podobne težave z svojim partnerjem. Sicer nisva ravno dolgo skupaj…2 leti, ampak najine težave se izrazito kažejo že zdaj. On je odraščal v zelo “slabih” družinskih razmerah, ob neprestanem kreganju, kričanju, varanju, starša sta se vmes ločila (enkrat je prišlo celo do prepovedi približevanja) ampak zdaj nekako “funkcijonira”. Zaradi vsega prej naštetega ni vajen ljubezni, deljenja nežnosti, ali nasploh biti z nekom, ne samo sam zase proti celemu svetu.
Jaz na drugi strani sem odraščala v normalni družini z pač običajnimi problemi, nič tragičnega, zat pač po njegovo “ne razumem kaj v resnici življenje je”!

Veliko časa je slabe volje, jezen, bojno nastrojem proti celemu svetu in dejansko je okrog njega tako negativna energija da je že skori ob njemu bit muka. Včasih ko ima dobre dneve je super, dobre volje, družaben, drugače pa ga vsaka malenkost razjezi, vseh odbija od sebe in dejansko je zelo težko biti z njim. Saj se trudim, vedno ga poslušam, podpiram ga pri vsaki še tako neumni ideji, ki ga razvedri, govorim mu da ga imam radain da bo vse enkrat boljše. Zadnje čase mi pa beži, cele dneve je z prijetelji, ali pa za računalnikom, ko mu potožim da bi si lahko tudi kaj časa zame vzel, me takoj začne napadati, češ da mu ne dovolim da ima svoje življenje, da ga skušam prikleniti nase, ampak sploh ni tako. Dejansko je vsak dan zelo naporen, vedno se bojim da ima spet slab dan, nikoli ne počneva nič kar jaz hočem (no skoraj nikoli), ko pa jaz zavrnem njegov predloz se začne trmati in je spet slabe volje.

U bistvu vem da me ima res zelo rad, in vem da bi rad nekoč imel družino z mano, in vem tudi da mi je zelo hvaležen da mu stojim ob strani, ampak nejmu se zdi kaj takega nemogoče priznati in velikokrat imam občutek da me jemlje za samoumevno.
Nimam ga namena zapustit, ker ga ljubim z vsem srcem, in vem da ko bo premagal to obdobje jeze in negativnosti bo vse boljše, ampak pod do tega cilja je tako zelo naporna zame da nevem kako mi bo dejansko uspelo priti tja. Že zdaj dejansko postajam slabe volje samo ko hodim proti njegovi hiši, ker kar vidim kako je spet cel svet njemu naredil največjo krivico in grozoto takoj za holokavstom, pa naj gre za pokvarjen računalnik, zažgano večerjo ali pa samo zaradi vremena ki je prekrižalo njegove načrte, kot je bilo že zgoraj omenjeno.

Prosim za kak nasvet, kako naj jaz to nekako zdržim, da nebom na koncu v še hujšem stanju kot on.

Hvala za kakršenkoli odgovor.

Spoštovana blanka2!

Pojdite v knjižnico,vzemite v roke knjigo Aspergerjev sindrom-izšel je leta 2008 res profiji,in si jo temeljite preberite!!
Če vas še karkoli zanima v zvezi z aspergerjem se mi javite.
srečno in lep dan

Draga “Nalgesinka”!

Tvoje sporočilo sem v zadnjem času že večkrat prebrala. Marsikaj mi je že šlo skozi misli, ampak danes najbolj to, da si morda ŽENSKA, KI PREVEČ LJUBI… Obstaja knjiga s tem naslovom avtorice Robin Norwood, ki je zelo dobra. Če si za branje, ti jo priporočam.

V oči mi je namreč padel predvsem zadnji odstavek tvojega pisanja in tvoje vprašanje: Kako naj jaz to nekako zdržim? Zakaj pa bi morala ti to nekako zdržati? Ali je to ljubezen, da nekdo nekoga maltretira z opravičilom, da je živel v grozni družini? V kakšni družini si pa potem ti živela, da si se navadila tako zelo potrpeti takšne izbruhe? Vedno! se najdeta skupaj 2, ki imata podoben program v sebi-pa sta lahko na videz še tako zelo različna 1 od drugega. Gre za 2 različni plati iste medalje.

Nadalje sem začutila tako: Tvoj partner je takšen, kot je. Morda se njemu ne zdi nič sporno, da se obnaša tako, kot se. Ampak ti si tista, ki se ne počuti dobro. Ne zaradi sebe-zaradi njega. Možnih je več variant: Lahko oba pustita, da življenje teče dalje in ubira poti samo od sebe. Lahko mu odkrito poveš, kako se počutiš ob njem in če bo odprt za to, poskusita najti rešitev za to, kar je moteče in sta skupaj v tem. Če pa njega vse skupaj ne bo ganilo, lahko narediš nekaj sama zase, razčistiš določene stvari in boš potem videla, ali ti je še do njega ali ne. Če se mi sami spremenimo, se tudi drugi, ampak potem ni nujno, da si še kompatibilen 1 z drugim.

Zelo jasno vidim tovrstno problematiko tako: Najprej si poskusimo sami pomagati-preberemo kakšno strokovno knjigo, se pogovorimo s prijateljem/-ico, pobrskamo po internetu. Nato soočimo s svojo notranjostjo tistega na drugi strani in je od njega odvisno, koliko je dojemljiv za kakšne spremembe. Če vse skupaj ne deluje, je primerno začeti razmišljati o strokovni pomoči. Potem pa je potrebno vse skupaj malo prepustiti življenju samemu, da kaj naredi za nas.

Možnih je še pa še variant, izberemo pa tisto, ki nas najbolj nagovori. Upam, da se bo na to temo še kdo kaj oglasil in z nami podelil svojo izkušnjo!

Ali bo to vsaj približno to?

Maja

Maja.

Hvala za priporočeno knjigo, ob prvi priložnosti si bom vzela čas da jo preberem.

Glede na ostalo kar si napisala, govorila z njim o tem sem že in moram priznati da se trudi. Res se trudi, ampak mu gre pač počasi. Sem pa spregovorila o tem tudi z prijateljicami, kar si prej nisem upala, ker sem se veliko časa skrivala za “midva sva popoln par, jaz sem najbolj srečna”, in dejansko mi je dosti lažje.

Po tistem ko sem napisala moj prejšnji post sem tudi sama začela razmišljati o tem da preveč ljubim, in da me vsako čustvo, ki je manj intenzivno od mojega razočara. Torej če to drži, sploh ni več toliko problem v njemu, ampak v meni, ker na tak način, kot se jaz predam človeku 110%, najbrž ne morem pričakovati od njega in bom potemtakem vedno imela take težave.

Blanka tole z avtističnimi motnjami je post poln jeze, sovraštva, besa nanj. Namest, da ga obtožuješ, da je avtist,.. kar najverjetneje ni mu postavi meje, meje lastni/ njegovi jezi ter primerno izrazi svojo užavljenost/ bolečino, ki jo doživljaš. če boš to storila brez agresije, vsj pravilno izrazla, se mu najverjetneje ne bo treba branit pred očitki pa bo lahko bolj začutil tudi tvojo plat zgodbe. PIKA. lp.

Draga Blanka in vsi sodelujoči!

Vidim, da zelo trpiš in da ti ni vseeno. Znašla si se v domu, ki je vse prej kot “topel” (DOM je kraj, kjer se počutimo varne, kamor se radi vračamo o.p.) in sprašujem se, kako se počutiš ob vsem tem, verjetno si velikokrat tudi razočarana, žalostna.

Sama izviram iz družine, kjer so bile večno vprašanje te “presnete rolete”, zapiranje vrat, ugašanje luči ipd. ipd. Pač absurdne zahteve, ki jih sama nikoli nisem mogla razumeti. In ko to poslušaš čez celi dan, te pošteno znervira. Moja mama se pridno trudi ugoditi vsemu temu že več kot 30 let, pač odločitev posameznika/posameznice. Pa se tudi imata rada, če se ne bi imela, bi šla že zdavnaj narazen. No, mi pa smo šli na svoje.

Največji šok sem doživela, ko se je pri nama začelo dogajati enako. Nekaj časa sva imela vojno, potem pa sem ugotovila, da z banalnimi odgovori (Npr. Glej, če ti sije sonce, pa spusti roleto. Ali pa sem obrnila vso stvar na hec in spremenila temo, četudi bi najraje rjovela in besnela. Ali pa sem enostavno za pol urice zapustila prizorišče in ga pustila samega v razmišljanju) To je zelo dobro vplivalo na najino zvezo. Sicer sem tudi sama začela paziti na stvari, ki njega zelo motijo in se trudila, da sem npr. vse pospravila po končanem delu na svoje mesto, da se s sinom igram ali grem na sprehod, ko si on ureja svoje stvari.

En človek, ki ga zelo cenim, mi je rekel: Če hočeš, da bodo rezultati drugačni, moraš začeti početi stvari na drugačen način.

Blanka in vsi ostali – želim vam srečo in uspešno rešitev. (P.s. Najprej začnite imeti radi sami sebe, pri partnerju pa začnite iskati stvari, zaradi katerih ga še vedno imate radi in to izpostavljajte!!)

Pa sporoči kaj, kako napredujeta.