Partnerstvo brez ljubezni?
Oj.
Mislite, da je smiselno iti v razmerje z nekom, ki ga ne ljubiš? Imam ga za zelo dobrega prijatelja, noro lepo se imava skupaj in tudi želje za prihodnost imava zelo podobne. Mislite, da lahko čustva pridejo kasneje? Ne želim ga zavrniti, niti ga ne želim videti z drugo. Vidim se z njim, vendar ne čutim nobene zaljubljenosti. Ali pa le ne poznam tega občutka dovolj dobro, da bi ga prepoznala.
Spoštovani,
meni se tole kar ste zapisali bere kot ljubezen.
Morda ne čutite zaljubljenosti, gorečnosti, ali močne fizične privlačnosti … kar je v bistvu dobro in morda tudi znak zrelosti. Saj zaljubljenost ponavadi ne vodi v ljubezen temveč razočaranje. (Beri: Milivojević ali Šimleša)
Morda malo raziskave svojih čustvovanj, prepričanj, prevetritev notranjih definicij sveta, nas samih, drugih in odnosov, ki jih imamo z drugimi?
Vse dobro vam želim
Mirjana
Pa menda ja veš, ali bi ga ali ne.
Napisala si, da ga nočeš zavrniti – se pravi, da je že kaj rekel v smeri partnerstva? Ne vem sicer, kako to poteka dandanašnji, ampak a ni še nič poskusil, recimo te objeti ali poljubiti? In kako si se ti počutila ob tem? Ne čutiš želje po tem, da bi te objel in poljubil? Koliko sta pravzaprav stara?
Mislim, da neka fizična privlačnost že mora biti za partnerstvo, mar ne? Avtorica je kar 2x zapisala, da ga ne ljubi, tako da ne vem, kako lahko gre za ljubezen.
Sama imam podoben problem, saj imam prijatelja, ki se dobro razumeva, si vse poveva, imava polno istih pogledov, želj in predstav glede prihodnosti. A si nikakor ne morem zamisliti, da bi se z njim objemala, poljubljala, šla v spolnost. Ta misel me navdaja z odporom, saj mi res ni prav nič fizično privlačen.
Zakaj enostavno ne zadostuje zelo dobro prijateljstvo? Zakaj je pogosto, če se družita moški in ženska, takoj tendenca, da morata biti par? Oziroma eden je zaljubljen, drug ni in zato, da prvega ne razočara, se odloči za zvezo z njim/njo. To je potem že kompromisarstvo (o čemer med drugim piše tudi g. Šimleša;) ).