Poskusila bom biti kratka:
Ta moj problem ni nov,vleče se že vsa leta,kolikor sva skupaj,le jaz ga čedalje težje prenašam.Na začetku sem za vse iskala vzrok v sebi,probala marsikaj spremeniti,se prilagoditi.Tako sem tudi postala bolj molčeča in vase zaprta,čeprav sem po duši vesel človek.No,naj opišem en konkreten primer.
Mož vesel pride iz službe,naju z otrokom povabi na večerjo v restavracijo in ko se peljemo(vozim jaz)proti kraju,ki ga je izbral in predlagal sam,nas pot pelje mimo druge restavracije.Ko smo že mimo vzkipi,me začne nekam pošiljati,in da sem butasta,da ne vem,da si on želi prav v to restavracijo(misli pa še ne znam brati).Jaz se začnem braniti,kot da sem res nekaj narobe naredila,on pa me še ponižuje,da bo peljal rajši drugo,ki mu bi bolj hvaležna itd…Seveda gremo domov,doma poje doručak,me ignorira ,z otrokom pa je ves sladek,se z njim igra,kar drugače bolj redko.Potem še dva dni kuha mulo,dokler jaz po kolenih ne drsam za njim,in vse grehe prevzamem na svoj hrbet,ker mu tako grenim življenje.Povejte mi kak človek je to?Drugače je čisto normalen,mogoče na momente poln samega sebe in sploh najboljši na svetu.
Še to:jaz sem njegova druga žena,od prve se je ločil po 15 l. zakona,ker se je ženska zapila.Sedaj se počasi odvaja,ima drugega moškega.
Mislite,da ima z menoj podoben načrt?

Spoštovana Simona,

odločitev za restvaracijo gotovo ni bil njegov osnovni motiv, pač pa dobrodošel povod, za izbruh, ki bi ga moral napraviti kje drugje, npr. v službi, pa si tega ne upa. Klečeplazenje vam odstvezujem, ker s tem moža neposredno napeljujete na tiransko vedenje. Zavedajte se, da imate pravico do primernega samospoštovanja. Kako ga doseči smo že večkrat pisali, v skrajnem primeru obiščite psihiatra.

S partnerjem sva skupaj že skoraj dve leti in najin odnos je zelo harmoničen. Partner je ljubeč, pozoren in mi je v veliko oporo. Problem je edino v njegovi hitri vzkipljivosti, ki se sprevrže v obtoževanje, žaljenje in pravo živčno vojno. Vedno izbruhne brez opozorila, kar naenkrat, če ga katera stvar vrže iz tira. Ko ga napad mine, mu je žal in se opravičuje, da me nikoli namenoma ne bi prizadel, da me ima rad in da se v tistem trenutku ne zna in ne more kontrolirati. Ves skrušen mi v naročju govori, da je verjetno nor, da ni normalen, da tega noče početi, ampak si sam ne zna pomagati. Jaz med njegovim izbruhom najraje odidem iz sobe, da ga pustim pri miru in mu govorim, da tega ne bom poslušala, ker si takega ravnanja ne zaslužim. Ko se umiri, se ponavadi pogovoriva, pobotava in naslednjih nekaj dni hodi ves skesan okoli mene, me ljubeče objema in mi posveča pozornost.
Velikokrat omenja, da pogreša očeta, ki mu je umrl, ko je bil star 10 let, da ga mamin novi prijatelj nikoli ni znal nadomestiti in da se mama nikoli ni znala z njim pogovarjati o stvareh, ki so ga težile. Po tem pač predvidevam, da njegovi izbruhi jeze izvirajo iz otroštva, ko nekontrolirano pride na dan ves gnev, ki se je v njem nabiral vsa ta leta.
Sama se zelo trudim, da bi mu pomagala s pogovori in izkazovanjem ljubezni, ampak vse bolj je očitno, da sama ne bom zmogla. Želela bi, da skupaj odideva na kakšno terapijo k specialistu, da se z nekom strokovno pogovoriva. Kam se v takih primerih lahko obrnem? Je potrebna napotnica splošnega zdravnika oz. koliko obiski pri psihiatru stanejo, če je človek samoplačnik?
Zelo vam bom hvaležna odgovor.

Spoštovana Katja,
vzroke za pretirano vzkipljivost je treba natančno preiskati, ne nazadnje zato,ker se za takšnim vedenjem lahko skriva organsko obolenje in ne le iz otroštva izvirajoča slabša prilagojenost.Oboje je tehten razlog za obisk pri psihiatru. Ker pa verjetno ne bo šlo le za en posvet, si izberite psihiatra,ki je najbližji.Psihiatre s koncesijo( kjer za oskrbo zadostuje urejeno zavarovanje) najdete na terminalu,kjer podaljšujete veljavnost zdravstvene kartice.Samoplačniški obisk stane od osem- do desetisoč tolarjev.