Partnerjevi izbruhi….
Mislim, da ponavljata vzorec vsak iz svoje družine, kajti če bi ona imela v sebi zdrave vzorce, takega vedenja ne bi dovoljevala. Zato sta na začetku tudi en drugega pritegnila. To je kot priložnost, da popravita tisto, kar njuna starša nista znala.
Kot ti je nekdo tukaj že svetoval: poglej na sosednji forum Mejna osebnostna motnja- svojci. Mom ima od 2 do 6 % ljudi in lahko, da je med njimi tudi tvoj partner.
Lahko, da ima tudi kako drugo diagnozo. Nekaj pa vsekakor ni v redu z njim in za to nisi odgovorna ti!
Ko sem jaz odkrila ta forum, se mi je odprl nov svet!
Kaj točno bi ti moral narediti, da te partner lahko upravičeno premlati? Zakolje? Te poniža pred
množico ljudi?
A če jokaš, te potem ima nekdo pravico zbutat? Ti zalomiti čeljust in kakšno rebro?
A šefa v službi, ki te bo razjezil boš tudi nalomil?
Pa policaja? Pa stokilskega tipa za šankom? Ne? Zakaj pa ne, če te jezijo?
Ker si reva usrana in se upaš tepst samo šibkejše od sebe, zato.
Kaj točno bi ti moral narediti, da te partner lahko upravičeno premlati? Zakolje? Te poniža pred
množico ljudi?
A če jokaš, te potem ima nekdo pravico zbutat? Ti zalomiti čeljust in kakšno rebro?
A šefa v službi, ki te bo razjezil boš tudi nalomil?
Pa policaja? Pa stokilskega tipa za šankom? Ne? Zakaj pa ne, če te jezijo?
Ker si reva usrana in se upaš tepst samo šibkejše od sebe, zato.[/quote]
Ne gre se za to, da ima pravico. Gre se za to, da ko si jo on enkrat vzame, da mu jo še naprej dovoljujemo. Ker, kaj pa taki osebi, ki doživlja nasilje, preostane drugega, kot da to prepreči “na silo”. Seveda nima pravice. Na svetu se dogaja ogromno krivic, pa vendar je sam jok ne bo pregnal, temveč kako dejanje, ki bo to nasilje prepričilo.
Kaj točno bi ti moral narediti, da te partner lahko upravičeno premlati? Zakolje? Te poniža pred
množico ljudi?
A če jokaš, te potem ima nekdo pravico zbutat? Ti zalomiti čeljust in kakšno rebro?
A šefa v službi, ki te bo razjezil boš tudi nalomil?
Pa policaja? Pa stokilskega tipa za šankom? Ne? Zakaj pa ne, če te jezijo?
Ker si reva usrana in se upaš tepst samo šibkejše od sebe, zato.[/quote]
Ne gre se za to, da ima pravico. Gre se za to, da ko si jo on enkrat vzame, da mu jo še naprej dovoljujemo. Ker, kaj pa taki osebi, ki doživlja nasilje, preostane drugega, kot da to prepreči “na silo”. Seveda nima pravice. Na svetu se dogaja ogromno krivic, pa vendar je sam jok ne bo pregnal, temveč kako dejanje, ki bo to nasilje prepričilo.[/quote]
Lej tule odgovarjam vprašanju “pa res nikoli nisi bila nič kriva?”….kar je samo po sebi trditev, da
če “si kriv” ali “če izzivaš”, da je čisto normalno, da jih fašeš.
Seveda nima pravice.
Saj to govorim. Tale zgoraj (Downwhite) pa meni, da pravico ima, če je “ona kriva”.
Absolutno se strinjam, da je vsaka ženska, ki je DRUGIČ tepena, sama kriva. Prvič ni mogla vedeti,
pričakovati, ampak če ne reagira (gre stran, ga prijavi), potem – kar se mene tiče, nima kaj jamrat,
ker je pa res sama kriva. Ker to PUSTI:
Ni izgovorov. Ne v otroštvu, ne v značaju, ne v trplejnu – NIČ ti ne daje pravice se znašati nad nekom.
Kot tudi ni izgovorov, da dopuščaš nasilje nad sabo brez odpora.
Jaz tega nisem nikoli razumela, so mi pa pojasnili, da je podobno, kot s tisto žabo in vročo vodo.
Če daš žabo v vrelo vodo, bo hitro skočila ven. Če jo daš pa v mrzlo in počasi segrevaš, se bo pa
skuhala. Podobno je (menda) s tem – počasno stopnjevanje, od prve “koze ali trape”, do počene
lobanje….
Razumem, vendar jaz sem to “pa res nikoli nisi bila nič kriva?” razumel drugače. Tako, da ni primerno ukrepala, da bi to preprečila.
Hkrati pa opozarjam na čustveno izsiljevanje, ki smo ga ljudje prav tako sposobni, prav tako ženske. To pa lahko izzove fizično nasilje. Ali imamo pravico do čustvenega izsiljevanja in kaj to sploh je?
Verjetno jo imamo, če si jo vzamemo. Vsaj v odnosu dveh je tako, da dva sama določata pravila “igre” in nihče drug. Če se z njimi ne strinjata, lahko iz “igre” izstopita.
Fizično nasilje je preprosto definirat in ga je zato lažje preganjat, medtem ko je čustveno precej težje, zato ni tako opazno. Se pa prav tako dogaja.
Razumem, vendar jaz sem to “pa res nikoli nisi bila nič kriva?” razumel drugače. Tako, da ni primerno ukrepala, da bi to preprečila.
Hkrati pa opozarjam na čustveno izsiljevanje, ki smo ga ljudje prav tako sposobni, prav tako ženske. To pa lahko izzove fizično nasilje. Ali imamo pravico do čustvenega izsiljevanja in kaj to sploh je?
Verjetno jo imamo, če si jo vzamemo. Vsaj v odnosu dveh je tako, da dva sama določata pravila “igre” in nihče drug. Če se z njimi ne strinjata, lahko iz “igre” izstopita.
Fizično nasilje je preprosto definirat in ga je zato lažje preganjat, medtem ko je čustveno precej težje, zato ni tako opazno. Se pa prav tako dogaja.[/quote]
Seveda se dogaja oboje in obojemu je treba takoj postaviti mejo.
Mene ne more nihče ne čustveno, ne fizično zlorabljati. Ker tega pač ne dovolim. Nikomur.
Se pa ne strinjam o tem “da čustveno izsiljevanje izzove fizično nasilje”….za fizično nasilje ni izgovora.
Udarec NE MORE biti odgovor na nič. In VEČINA udarcev v naših zakonih pade brez razloga. Oziroma
ker “je juha preslana”…..ali “je šampon spet brez pokrovčka”….
To je res, vendar “preslana juha” ni čustveno izsiljevanje. 🙂 Menim celo, da je čustveno izsiljevanje nemogoče definirati. V reali pa se dogaja ravno to, da izzove tudi fizično nasilje. Pravzaprav je bolj točno reči, da drugi v nas sprožijo čustva, katerim se že kot otrok nismo znali zoperstaviti in danes tega še vedno nismo prerasli. Fizično nasilje je tako odraz nemoči, nekontrole oziroma izraz občutka lastne ogroženosti, celo nevarnosti.
Morda se sliši smešno, da bi se moški počutil ogroženo pred žensko, ki ga “čustveno izsiljuje”. Vendar gre pri tem za doživljanje občutij, ki v posamezniku sproži nek obrambni mehanizem, čigar reakcija je lahko tudi fizično nasilje. Moški, ki v sebi nosi prepričanje, da ženska mora skuhati dobro kosilo, lahko tako najde razlog za nasilje tudi v “preslani juhi”.
Seveda to ni opravičljivo, četudi je storjeno “v afektu”. Dogaja pa se in ga je treba preganjati. Vendar ženska, ki je živela v svoji primarni družini, kjer je to bilo prisotno “dnevno”, se temu težko zoperstavi, ker verjame, da si si to nasilje zasluži. Kljub temu, da po drugi strani verjame, da je vredna več, v to ni najbolj prepričana. Človek v odnosih dobi to, kar potrebuje, ne to kar si želi.
V partnerskih odnosih se vedno gre za “vojno” prepričanj enega in drugega partnerja oziroma se gre za to, ali sta se dva različna svetova sposobna združit.