Pozdravljeni!

Moja zgodba je naslednja.

S partnerjem sva skupaj 7 let. Imava 9 mesečnega sinka.
Moram povedati, da je skrben očka, ampak je kot noč in dan.
Zakaj?

Urejala sva si ene zadeve (te dni) in ker se na koncu ni izšlo po njegovem, je izbruhnil name.
Zmerjal me je za kravo, kuzlo in debila.
Grozil mi je tudi, da me bo en dan zaklal, da mu uničujem življenje…
Pred vsemi-v trgovskem centru.
Poleg tega mi je, ko sem hranila otroka in me je poleg veselo zmerjal (meni je pa seveda šlo na jok), rekel, da naj se samo začnem jokati in bom jaz že videla, ko me bo udaril, da me bo vrglo s stola in da mi bo vzel otroka. Poleg tega mi je še rekel, da brez njega ne bi imela nič, da bi bila en velik nič in da nisem sposobna za nič.
Potem pa je odšel ven in prišel nazaj, kot da se ni zgodilo nič.

Tako je vedno, ko mu kaj ne gre. Vedno krivi mene za to.

Do otroka še nikoli ni bil nasilen, razen včeraj, ko se je jokal mu je rekel, da ne bo še zdaj njega poslušal, da naj nekaj ukrepam, da ne bo še bolj znorel…

Kakorkoli….Vem, da je imel hudo otroštvo. Bil je fizično in psihično zlorabljen od staršev, ampak zakaj se za vsak njegov neuspeh spravlja name.
V bistvu se že bojim njegovega izbruha vedno in zato sem se mu začela lagati, da nearedim kakšno svar, ker me je strah kaj bo če mu negativen odgovor povem jaz. 🙁 Zato se lažem, da sem kam klicala, kar v bistvu ni res.

Upam, da mi boste znali pomagati z nasveti…

Aja pa k psihiatru ne bo šel, to je 100%, ker če mu omenim znori in govori, da je tak postal, ker sem ga jaz takšnega naredila…

Saj ne vem kaj bi…

Nečesa res ne razumem. A prej pa ni bil tak? A tak je postal po poroki, po porodu? Kaj se sploh ženske zapletate s takimi moškimi? Verjetno ni postal tak čez noč. Tako psihiranje je nedopustno, zato, še bolj pa za otroka. Odidi in se ne vračaj nikoli več.

Vedno je bil tak samo skrival je bolje. Oz. verjetno bližje resnici, vedno je bil takšen, to so opazili vsi razen nje. Mogoče so ji tudi govorili naj se pazi kakšen je, ampak noben ne posluša.

Njegovo nasilje se bo samo še stopnjevalo, to kar imaš danes je najbolje kar boš imela.

Sploh ko pravi da si ti vsega kriva…vsega je konec verjemi, ni mu več pomoči, vsaj ti mu več ne moreš pomagati.

Idi stran, hitro in odločno. Verjemi samo slabše bo. Še sedaj je vedno slabše in slabše to sama veš samo priznati si še moraš in sprejeti odločitev.

Kakorkoli…

Vedno ni tako, to so samo izbruhi jeze/nemoči, ki pa jih prenaša name…
So pa tudi dnevi, ko je sladko in lepo biti z njim in ob njem…

🙁

Seveda seveda, drugače je pravi srček. Mi ga ne poznamo tako kot ga ti. Mi nismo preživeli z njim to kar si ti. Ti v njem vidiš tisto dobro kar noben drug ni videl in mu želiš pomagati. Ti ga razumeš in ljubiš drugo itak ni pomembno kajne?

Naredi mu še enega otroka potem bo sigurno boljše.

Ne, ne…Ne mislim tega. Nikoli nisem rekla, da je zlat ker ni.

Drugega otroka pa ne mislim imeti.

Pojdi na sosednji forum mejna osebnostna motnja svojci.

Sem pa prepričana , da ne bo ostalo samo pri grožnjah. Stopnjevalo se bo do nasilja. On se mora it nekam pogovorit. Na tebi je pa ali boš to prenašala.

Rada bi mu pomagala…

Se bojim, da mu ne moreš pomagati. Tak je, spremenil se ne bo, pa itak vidiš, da si ti kriva po njegovem za vse njegove težave. Pomagaj sebi in pojdi stran. Če bo takrat videl,da boš res šla, se bo mogoče pripravljen spremeniti, vendar je karakter težko spreminjati. Vsaj na dolgi rok. Po drugi strani pa nočeš slišati, da to ni ok in praviš, kako zna bit zlat. Kaj ti pomaga, da je zdajle dober, če pa si ti čez pol ure krava. Pomisli malo.

Pomagati mu ti ne moreš. Pomaga si lahko sam. Lahko mu daš samo indic, da mora nekaj narediti na tem. To boš pa težko dosegla s svojim strahom, jokom in dejansko podpiranjem njegovega vedenja.

S tem, ko ne narediš nič, ko te je strah, ko se dejansko podrejaš njegovim izpadom, ga podpiraš pri tem. Ne daš mu vedeti, da je to nesprejemljivo. Daješ mu vedeti, da karkoli naredi, ni nič narobe, ti boš to stoično prenašala, se podrejala, se mu pustila. On je šefe in si lahko privošči marsikaj, ti pa ne upaš ničesar. Še lažeš se sebi v korist, da ne ponori.

Lahko še bolj zakompliciram in te vprašam, ZAKAJ si se odločila izbrati takšnega tipa in zanositi z njim. Zakaj se mu ne postaviš po robu, zakaj se ga bojiš, zakaj mu nič ne rečeš? Resnično se vprašaj in poišči odgovore v sebi. Poglej globoko vase in si odgovori.

Aja, da se vrnem na začetek – kako mu boš pokazala, da mora nekaj narediti? Ja z akcijo in ne s praznimi neizpolnjenimi “grožnjami”. Sedaj si še v drugačnem psihičnem ali hormonskem stanju, zato upoštevaj še to svoje stanje, a naj ti ne bo izgovor, ali celo njemu.

Nečesa se pa le zavedaj – doma imaš otroka, nebogljeno bitje, za katerega si ti popolnoma odgovorna. Kolikor imaš ti možnost izbrati okolje, v katerem boš živela, svojega moža in to, kako se obnaša do tebe, tega otrok nima. Ne more povedati, da noče nasilja v družini, ne more povedati, da trpi. Lahko pokaže z jokom in še čem potem. Otroci to vse čutijo, so krepko bolj senzibilni od nas. Menimo, da ne razumejo, a razumejo bistveno več od nas, in problem je, da so tako zelo dojemljivi za to, da lahko imajo dolgotrajne travme.

Žal mi je, tudi sama potrebuješ pomoč, mogoče celo bolj kot on. Pomoč, da se zavedaš, zakaj si v tem, zakaj to dopuščaš, zakaj ga podpiraš.

Tako, na hitro od ene osebe, ki je dala skozi eno grozno neuogdno razmerje /se ni upala postaviti nasproti, ker se je bala biti sama, in je dajala prazne grožnje/, iz otroštva prinesla mnogo travm in jih v zadnjem času bolj ali manj uspešno rešuje, in ki je v zadnjih letih prebrala nekaj literature na marsikatero temo. Gre za dolgotrajen proces. Aja, ta oseba pa ni strokovnjak na tem področju:)

Kakorkoli že, srečno!

Si kar mislim, kaj bi ti rada. Nabavila si bull terierja, zdaj bi pa rada, da bi bil pohleven kot ovca. Ne bo šlo. Takšne zgodbe imajo srečen konec samo v dr. romanih, še v filmih ne več, ker je to žaljivo, poniževalno za ženske. Trpiš za sindromom reševalke.

Življenje te bo naučilo, da drugim ne moreš pomagat, pomagaš lahko samo sebi. Upam, da boš to lekcijo osvojila čim prej.

Draga Angel,

samo da ti povem svojo izkušnjo, ki je preceeej podobna. Isto otroštvo je imel moj bivši kot je imel tvoj. Isto je vso jezo stresal na mene. In imela sva tako lepe trenutke, da jih še danes nisem pozabila, potem pa tako grozne, da nisem vedela kam naj se skrijem od bolečine. Ko sem videla, da je sposoben tudi kaj več kot samo grožnje, sem odšla. Zadnja punca, ki jo je imel, mi je povedala, da je norel, s kolom zlomil avto, hotel pretepat tudi njo itd…
Postavili so mu diagnozo manične depresije, ampak se ni hotel zdravit. Nekaj let za tem, ko sva se razšla, je naredil samomor.

Hočem ti povedat, da mu ne moreš pomagat, če si noče sam. Mogoče se boriš z boleznijo, ne človekom, ampak tako boš uničila samo sebe in otroka. Kaj pomaga, da ne stresa jeze na otroka, če pa otrok čuti tvoj strah in bolečino? Nehaj se slepit. Če imaš le možnost, odidi in zaživi po svoje…

Pa veliko moči ti želim!

tole pa podpišem!

Pa res nikoli nisi nič bila kriva? Mogoče vsi tile moški, ki imajo izpade, imajo ob sebi samo ženske, ki jih ne znajo pomiriti ampak samo jokati in jokati. Dejte no..za zvezo sta potrebna dva. Sem prepričan, da stvar ki se je zgodila, ni bila tako preprosta kot si predstavila. Ampak seveda, čim je mlada mamica z otročkom se ji vse oprosti, moški smo pa prasci. Ne gre to tkole. Dve plati in ena medalja.

lp

Moj odgovor ti morda ne bo všeč, zamisli se nad svojim življenjem in se vprašaj, ali boš zmogla živeti s takim človekom in še koliko časa.
Tu pa je predvsem potrebno zaščititi otroka, ki vse to doživlja( otrok je do 3. let zelo dovzeten na take očetove izpade, kar se mi morda niti ne zavedamo) in pušča doživljenske traume na njem. Zamisli se nad tem in ukrepaj, ne moleduj in ne čakaj, pojdi v boljše življenje. Toplo priporočam iz izkušenj.
pozdrav MEG

Hudo otroštvo je razlog, ne sme pa biti izgovor za takšno vedenje. Brez tebe, tudi on ne bi imel tega, kar ima. Upam, da te ni prepričal s tistim zastraševanjem. V resnici se on bolj boji zate, kot kaže s svojimi besedami. Čeprav tega ne bi smela vzeti za dobro, prej za slabo, ker to pomeni, da on ne bo tisti, ki bo od tebe odšel, ne glede na to, kako zelo slab odnos bosta imela. Ti boš morala postavit meje dovoljenega (obnašanja).

Mene je mogoče hitro spraviti na obrate, ampak se nikoli, res nikoli ne spozabim ne v besedah, ne v dejanjih.
Ne gre tukaj za to, kaj počne ona, ampak kakšen je on! Samo glede na tvojo pripombo sploh ne verjamem, da štekaš. Nimamo ljudje kaj izgubljati živcev, pa ne glede na to, kaj nam drugi naredijo. Uravnovešen človek se je sposoben obvladat.

Nekateri bi se pa lahko, pa se nočejo. Ne vem, kam sodiš ti.

Tudi to je res. Vendar človek svojih težav oziroma krivde pri nekem konfliktu najpogosteje ne vidi. Gre za naučene vzorce, ki jih prinesemo iz otroštva, to so vzorci vedenja, ki smo se jh naučili od staršev, najbolj pa pridejo do izraza v konfliktnih oziroma težavnih situacijah. Vsi menimo, da ravnamo prav, ampak če se nam takšni konflikti in nasilje ne zdi prav, potem že nekaj počnemo narobe. Nikoli pa ni odgovornost le pri enem. Če se neke težave ne zavedamo, še ne pomeni, da je nimamo. Oba imata težave.

To je res. Po drugi strani, pa “uravnovešen” človek ne dovoljuje, da se drugi do njega tako obnašajo, medtem ko ona ga. To je njen del odgovornosti v tem škodljivem delu odnosa.

Saj mi tudi ne vemo kaj bi, lahko ti le napišemo zakaj mislimo da je tak, zakaj mu ti to dopuščaš, vemo itak ne 😉

Očitno so v njegovi vzgoji velike luknje. Starši mu niso uspeli privzgojit (obširna tema o vzgoji) sočutja, empatije…. in čustev, ki jih človek rabi, da lahko nekako normalno živi z nekom. Še več. Žensko dojema kot manjvredno bitje zato ga tako iritirajo tvoje “napake”, celo do te mere, da izgubi oblast nad sabo in si dovoli kar si dovoli. Njegov bes izvira iz tega, da izgubi kontrolo nad tabo/nad dogajanjem, ki pa je po njegovem nujna da bi se dobro počutil! Takrat se več ne znajde in zato uporabi tisto kar pač pozna – nasilje, da si popravi občutek nemoči, ki ga doživi zaradi pomanjkanja občutkov, ki sem jih omenil.
Te stvari so v njemu že od prej, sedaj s tabo pridejo le toliko bolj do izraza.
Glede na to, da mu ni veliko mar za tvoje počutje in počutje otroka, (ki ga celo uporablja, da čustveno izsiljuje tebe, ker dobro ve koliko ti dete pomeni!), ne vem, če imaš kak vzvod, da bi ga lahko spremenila do te mere, da bi se zavedel svojih napak in jih vsaj poizkušal držat pod kontrolo.
Ne rabiš se zato pretvarjat in sebi lagat, ker s tem ne boš popravila situacije ampak boš le ohranila stanje kakršno njemu ustreza, ki je pa škodljivo za tebe in otroka.
Če ne prizna svojih napak, če ne želi slišat nič o tem, da bi se podučil o teh stvareh, je škoda tvojega časa da si z njim. Vedi le, da rabiš tudi sama veliko tega, da prepoznaš znake, ki si jih tokrat prezrla in so te pripeljali do sem kjer si sedaj.

V bistvu on/vidva! ponavlja/ta vzorec iz njegove družine:
čustveno odtujen oče, mama se posledično lahko le poveže/zadovolji svoje čustvene potrebe, z otrokom, kar pripelje do tega, da otrok nima pogojev, da pridobi sočutje, empatijo do drugih ljudi… in krog se ponovi. :/