Spoštovani,

sem v odnosu, kjer sem bolj na “drugem mestu”. na prvem mestu je njegova primarna družina, predvsem njegova mama. v njegovi primarni družini vsa komunikacija z ostalimi poteka preko mame. v komunikacijah s sinom vedno uporablja besedi ljubi sin. trenutno živiva v drugem kraju, kot njegovi starši.
ko sva se preselila skupaj je bilo vse ok. njegova starša sta občasno prišla na kosilo ali kavo. po nekem času se na najina povabila nista več odzvala, oz. sta prihajala oz. je bolje rečeno mama prihajala vedno v trenutkih ko mene ni bilo doma. nekaj časa nisem temu posvečala večje pozornosti, potem pa sem moja opažanja partnerju tudi omenila, vendar tega ni komentiral. vsi stiki med partnerjem in starši se vedno bolj dogajajo v moji odsotnosti. tudi o ključnih vprašanjih, ki zadevajo naju oba, se pogovarjajo v moji odsotnosti.
pred časom sta starša prišla z željo, da naj narediva nekaj, kar pa nama ni bilo po volji. oz. bolj rečeno meni ni bilo. partner bi to sicer naredil, čeprav se s tem ni strinjal in mu ni bilo po volji. občutek imam da to samo zato, da ne bi prizadel staršev.
njune želje nisva izpolnila in sedaj vso krivdo za nastale odnose v širši družini zvračajo name. prišlo je celo tako daleč, da je partner dobil več pisem v katerem mu oče piše da naj vendar pride k sebi in da naj preneha uničevati njihovo idilično družinsko življenje ter preneha odnose z mano, ki sem vir vseh težav. tudi teh da on ne bo mogel uživati mirne starosti. v pismu omenja kako njegova mama joče zaradi njega in podobnim, mene naslavlja zelo nizkotno in kot neko baburo, od katere si je sin pustil zmešati glavo. v vsej komunikaciji s sinom je čutiti preziranje mene.
kot rezultat tega se je najin odnos v zadnjem času močno spremenil oz. poslabšal. začel je zavračati tudi stike z mojo primarno družino, ki mu prej niso predstavljali problema. po njegovem mnenju imam pretesne stike s svojo primarno družino in si preveč povemo.
po stiku s svojo družino (oz. bolje rečeno mamo) se še nekaj dni obnaša na način da me zaničuje, žali, negira moje potrebe in želje v kolikor niso povezane z zadovoljitvijo njegovih potreb. vsa skrb za gospodinjstvo je ostalo na meni. v enem od teh obdobij mi je rekel da kako se upam tako obnašati, če mi vse “k riti pade”.
trudim se, da čim več časa preživiva skupaj in da nama je ta čas v zadovoljstvo. po nekem času ko kaj skupaj počneva in občuti zadovoljstvo se sicer sprosti, postane pozornejši. najin odnos se je v zadnjem času sicer izboljšal. veliko energije porabi za to, da bi bila njegova starša srečna, vsakič sproti ga prizadene nesreča njegove mame, ki pa je permanentno nesrečna.

ker imam plačo nižjo kot on in ker poskušam svoje stroške življenja čim bolj pokriti sama je problem tudi v tem kaj lahko skupaj še počneva, ker si jaz ne morem privoščiti toliko kot on.
partner želi vedno bolj intenzivno preživljati čas, ker pravi da se mu čas za poskus različnih stvari izteka. to pripisujem besedam njegove mame, ki že ves čas ko jo poznam ponavlja da je betežna in stara ter da ne more nič več početi. parterju je napisala naj si dokler si lahko privošči čim več, ker se stara in ne bo mogel nič več početi. uteho pa vedno bolj išče v raznih adrenalinskih dejavnostih ter v vedno bolj intenzivnem preživljanju časa.
tako je trenutno na potovanju, za katerega mi ni upal povedati vse dokler ni šel. rezerviral ga je v času ko je bil najin odnos na najnižji točki. opazila sem da je v času od odločitve da gre postal živčen, ker ni vedel kako naj to opraviči. ko mi je le moral povedati da gre je zadevo argumentiral s tem da nikoli nimam časa in denarja, da bi šla kam in da ne počnem stvari, ki jih on, čeprav ne vem če temu verjamem in bolj ponavlja da b verjel sebi.

vse bolj opažam, da ima partner dve plati odnosa z mano.

en, ki poteka ko ni žrtev odnosov pri katerih mora zadovoljevati želje in potrebe staršev (mame) in enega ko je vse podrejeno temu.
v prvem se mi zdi srečen, pri drugem opažam da trpi, ker je razpet med mano in starši in tega ne zna rešiti.

na točki ko je bil najin odnos na najnižji točki sem mu parkrat omenila, da bi glede na njegov odnos z mano odšla iz tega odnosa. na moje vprašanje ali naj grem ni odgovoril nič. povedala sem mu moja opažanja o ravnanju njegove družine (mame) do njega ter mene.

po tem se mi zdi, da je začel vsaj opažati da nekdo živi poleg njega, spet je začel opravljati nekaj gospodinjskih opravil, potrudi se da preživi čas z mano… v zadnjem času je večkrat mami nasprotoval in se postavil na mojo stran.

zaradi tega še vztrajam v odnosu, mi je pa kristalno jasno, da najin odnos potrebuje veliko dela, ki pa ga sama najbrž ne moreva opraviti in bi potrebovala pomoč. glede na to, da ima do kakšnih pomoči bolj negativen odnos nimam pojma kako ga naj pripravim da bi vsaj poskusila s tem. kot do sedaj sem mu pripravljena stati ob strani. vse skupaj je pustilo na meni precej posledic (tudi zdravstvenih).

lp,

Toplo pozdravljeni,

čutim vašo stisko, ko ne veste več, kaj bi naredili, ker je odnos, ki ga živi vaš partner s svojimi starši postal za vas prenaporen. Za vas in vaju oba. Kljub temu, da se trudita oba, čutenja iz družine staršev vstopajo med vaju in povzročajo kaos, bolečino in jezo.

Vaš partner je globoko čustveno povezan s svojo družino na način, ki ga čustveno zaseda in vpliva na njegovo doživljanje, razmišljanje in reagiranje. Kar pa je zelo v redu pa je vaše opažanje, da se tega zaveda in se želi osvoboditi od vezi svoje matere. Kot pišete se tudi sam trudi za odnos, kar pomeni, da je pripravljen na komunikacijo z vami in sodelovanje. Glede na to, da ga mama tako zelo zavrača v njegovi odločitvi in je še vedno ob vas, vas ima zelo rad. Vi sami čutite ta del njega, vajino povezanost, skupno čutenje, ki ga imata. Kot pišete, je vajin odnos v redu, le na čase ga odnese v svoj svet, kjer ga posrkajo čutenja staršev, njihova pričakovanja in njihov strah.

Poskušajte začutiti, vaš partner nima mame, namesto mame, je tam posesivna ženska, prestrašena, poskuša kontrolirat vse okrog sebe, s tem pa duši in ruši vse odnose, ki so ji bližnji. Na zunaj zgleda, da imajo odnos in da so povezani, v resnici pa so povezani v strahu in kontroli. Bližine, sprejetosti in topline tam nikoli ni bilo. Ob vas pa je našel nekaj, kar je drugače, kar mu je prijetno in ima rad, kar ni mama. Ne vem, kaj to je, vi pa veste. Vi veste, kaj je tisti del vas, ki mu veliko pomeni in ga osvobaja od družine, začutite to. Pomembni ste mu. Kar doživlja ob starših je sicer zelo moreče, ga ruši in povzroča nemir, saj staršev ne moreš kar zapustiti, odklopiti in pozabiti, kar pa doživlja ob vas, pa ga polni in osrečuje.

Še naprej iščite z njim odnos povezanosti in bližine, naj ta del vaju raste, tisti drugi del, ki pa prihaja na plan pa sprejmite kot del bolečine, ki jo mora še predelati. Stojte mu ob strani, pogovarjajte se z njim. To je njegova dota odnosa s starši. Tudi vi imate svojo in nekje globoko v vas bije svojo bitko za preživetje. Vsak prinese v odnos del preteklih odnosov. Če bosta znala najti sočutje, do bolečin, ki jih imata, biti potrpežljiva drug z drugim, bosta našla drug ob drugem prostor, kjer vama bo prijetno in lepo. Vaš partner se zaveda svojih težav, saj si nihče ne želi, da kdorkoli dominira nad njegovim življenjem in mu določa, kaj je prav, kakšne so njegove odločitve, s tem človeku vzameš vso dostojanstvo in svobodo. Hočeš, da se odloča, kot bi se ti, ker potem je zate varno, saj tebe ni več strah. Kontrola pa ubija v dušo in na dolgi rok uniči vse odnose. Ljudje smo rojeni svobodni, življenje nam je dano, da ga izkusimo, živimo, pa vendar, kako težko je doživeti to notranjo svobodo, ker v sebi čutimo, da želimo pripadati. Pripadati nekomu, ki bi nas moral imeti rad pa pomeni, dati sebe, pozabiti nase in ustrezati drugemu, mami, očetu. Vse življenje iščemo to ustrezanje staršu in se mu poskušamo približati na način, da naredimo, kot on pričakuje, samo da bi bili ljubljeni in sprejeti. Lahko samo za trenutek začutite bolečino otroka, ki naredi vse, izgubi sebe in svoj svet, svojo svobodo, da bi ga imeli radi, da bi pripadal? Zelo globoko so poškodovani naši odnosi že stoletja in ironija vsega tega je, da vse kar doživimo, ali se naučimo, prenesemo naprej na naslednjo generacijo.

Vsa ta zgodba pa ima eno zelo dobro plat, v nas živi tihega glas intuicije, ki se ves čas oglaša. Nočemo ga slišati, ker bi tvegali odnos in bolečino zavrženosti bližnjih. Ta glas živi in se v popolnosti ne da zatreti, čeravno bi mi to najraje naredili. Usmerja nas, pove nam, da tukaj v tem odnosu nekaj ni v redu, govori, da nismo svobodni in potem svobodo iščeš na način, kot je potovanje vašega fanta. Ker mislimo, da nas bo takšen način svobode osvobodil. Pa nas ne, kajti ko se vrneš domov, zgodba znova vstopi v tvoj svet in te zasužnji. Čutenja se vrnejo, pritisk na telesu se vrne. Dokler se nekega dne ne odločiš, da boš dovolil drugim, da živijo na svoj način, da imajo kontrolo, živijo svojo bolečino, da živijo življenje, kot ga sami ustvarjajo, sebi pa dovoliš, da si svoboden. Svoboden od teh starih vpetosti in bolečin pomeni, da si dovoliš drugače, da čutiš, da ti lahko drugače, boljše, lepše, srečno, polno in zadovoljno doživljaš življenje. Ker tvoja sreča nima nobene povezave s srečo drugih, prav tako ne nesreča. Svoboda od znotraj pomeni, da razumeš, čutiš in več, da drugega boli, vendar ne iščeš več lojalnosti v bolečini, temveč razviješ sočutje in razumevanje do stiske drugega. To ne pomeni, da drugega zapustiš, še vedno si z njimi v odnosu, le ne vzameš več nase vseh njihovih pričakovanj, strahov in stisk, ki jih projicira nate. Rešimo lahko samo sebe, ko drugi vidijo kaj imamo in kam smo si dovolili iti, pridejo za nami.

Dovolita si živeti ta odnos polno in z odprtim srcem. Starši niso znali in imajo svojo pot razvoja. Smo samo delček sestavljanke in tisti tihi glas nas usmerja in nam pove, da nekaj ni v redu, da v sebi čutimo, da nismo več mi, nismo svobodni. Vašemu partnerju pomenite vstopnico v svobodo. Vajin odnos je rojstvo nečesa novega, kar pomeni, da se staro poslavlja, vendar še vedno zelo globoko vstopa v vajin odnos. To je naravno in življenjsko. Če staremu ribniku s stoječo vodo naredimo novi pretok, potrebuje voda čas, da se prečisti. Vsi prinesemo zgodbe iz svojih družin in jih prečiščujemo. To je življenje, ki je nenehno v gibanju, ki nam tiho šepeta »spusti staro, greva naprej, tukaj je nekaj novega zate, dovolj je bilo…« Tako se počasi gibamo skozi čas in prostor, zapuščamo staro in ustvarjamo novo. Sprostite se, sprejmite življenje kot gibanje, ritem, živite ga vsak dan posebej in se notranje osvobodite vsega tistega, kar ni potrebno, da še živi v vas.

Vse dobro vam želim in srečno

Draga Sunroseflower,

Ne vem kaj je narobe v vajinem odnosu in tvojem odnosu do bodoče tašče. Tu bi bilo dobro slišati še njihovo plat in trenutno ni niti pomembna. Pomembno je, da tak odnos s starši tebi ni domač in ga niti ne toleriraš, posledično ga tudi ne dopuščaš. Zakaj ne, veš sama. Tukaj si ga pustila na cedilu.

Poleg tega je pomembno še dejstvo, da tvoj partner gre sam na potovanje. To da zasluži več in da ima rad potovanja, ni nič narobe. To, da ti ne zaslužiš toliko in posledično imaš druge plane ali pa ne zmoreš si plačevati potovanja ni tudi nič narobe. Narobe je, da je vajina veza že očitno toliko na robu, da mu ni šinilo, da plača potovanje tudi zate. Torej je lahko tudi sam. To ni veza zate. Ta veza je prestopila na nekakšno opevano pavzico, ki naj bi služila prečiščevanju oziroma ohladitvi….ostaja pa še vedno dejstvo, da se ohladiš lahko tudi na izletu, razčistiš si misli tudi ob brcanju žoge, ne hodiš pa na potovanje sam, razen če si samski!

prekini in najdi sebi primernega. Srečno!