Helou 🙂 večkrat prebiram forum in morem rečt da večkrat najdem kak koristen nasvet 🙂 sama imam kr resno težavo ampak temo na to stvar še nisem tu zasledila..uglavnem..s fantom sva skupaj skoraj 2 leti..nasplošno se izredno ujameva,sva podobnega mišljenja in imava podobne cilje v življenju. skratka vse super. edina in izredno naporna težava med nama je njegovo redno uživanje marihuane. zaradi tega se prepirama konstantno 1 leto. vedno znova in znova njegove prazne obljube da bo prenehal,pustil družbo s katero to počne. bilo je že tudi tako da je lagal da je v službi a bil je s svojo družbo in seveda zadet. rizle,marihuano itd.vsepovsod skriva,celo v avtu pod sedežem. nikakor noče opustit te grde razvade tako da sploh več ne vem kaj naj naredim. sem že tudi pavzo naredila za kratek čas in mu po tednih jokanja oprostila in vrjela da bo boljše. vsakič ko pride do prepira joka kot otrok in obljublja da bo prenehal a na koncu ista pesem. ne zdrži še en mesec brez tega. naj še povem da je on izredno svobodoljuben tip, ki mu človek težko postavi mejo. stara sva pa 25 let in vsaj jaz pričakujem neko resnost in usmerjenost na prihodnost. nikakor se ne morem odločit ali ga naj zapustim ali naj vztrajam in upam da bo prenehal.vsekakor pa v vezi nisem srečna ker me zelo mori in ubija to njegovo početje. prosim za nasvet/mnenje..

Spoštovana plavuska,

pišete, da vaš fant redno uživa marihuano, kar pa je vir vajinih rednih konfliktov. To ocenjujete kot edino in izredno naporno težavo v vajinem odnosu. Verjamem, da o tej temi, ki pa je za vas nevzdržna, velikokrat govorita, saj želite marihuano vreči ven iz vajinega odnosa in vajinega življenja. Ugotovila sta tudi, da bi fant , v ta namen nekako moral prekiniti tudi odnose z ljudmi, s katerimi to počne. Vendar kljub rednim pogovorom, ki se, kot razumem, sprevržejo v konflikte, do tega še ni prišlo. Fant tega ne zmore. Pokazale so se tudi spremembe v njegovem vedenju – da je lagal o sebi in svojem početju (da je v službi, v resici pa je nekje kadil in se zadel; skriva pripomočke pred vami…).
Kot je razumeti vam fant velikokrat obljubi, da bo prekinil s kajenjem, pa ne zdrži, tudi en mesec ne, pravite. Verjamem, da ste takrat razočarani, jezni, nemočni… odnos prekinete, a verjamete in želite verjeti, da fant to lahko in želi spremeniti, takrat popustite in nadaljujete z odnosom, ko pa ponovno pride do preobrata in razočaranja.
Marihuana glede na vaš zapis zavzema veliko pozornosti vašega fanta, pa tudi vaše in zaseda večji del vajinega odnosa. Občutek je, da se ‘vse’ vrti okoli marihuane, ali pa vsaj veliko. Vi želite marihuano vreči ven iz vajinega odnosa in zagotoviti, da ne bo ‘požirala’ pozornosti fanta. Krivično je do vaju in vseh drugih parov, kjer droga kot je marihuana, ali katerakoli druga droga, ali pa alkohol ali kaj drugega, prevzame tako pomembno mesto v življenju osebe, da popolnoma prekroji vedenje in odnos. Ko počasi počasi postaja ta droga vodilo življenja, žal na račun tudi odnosov in zdravja.
Verjamem, da vas je strah za odnos, da bi se fant prepustil drogi, da bi ga izgubila. Saj ne nek način vam ga marihuana jemlje.
V vašem zapisu pa je razbrati elemente odvisnosti. In takrat žal človeška volja ali želja po spremembi tudi zgubi svojo moč – to se pokaže tako, ko se vaš fant odloči za spremembo, da bo kajenje opustil, pa ga kmalu premami nazaj, ne zmore, kljub morebitni resni in iskreni odločitvi pred dnevi. Ob tem je še težka naloga – prekiniti odnose z nekaterimi ljudmi, postaviti mejo tako marihuani kot nekaterim ljudem.
In glede na to, da fant tega ne zmore sam, močno priporočam, da poišče pomoč. Psihoterapijo (da se vključi sam ali tudi oba), oz. da se vključi v Center za zdravljenje od prepovedanih drog (možnost je tudi ambulantnega zdravljenja) ali pa poišče pomoč kakšne nevladne organizacije (Projekt Človek, Zavod Pelikan Karitas ipd.), kjer bi dobil tudi potrebno strokovno pomoč, vodenje. Predvsem pa je pomembna njegova notranja odločitev. Sicer ste napisali, da nikakor noče opustiti te grde razvade. Ali je to vaš pogled glede na dinamiko, ki se dogaja – ko vedno znova ponovno začne, kar vas jezi in razočara? Ali pa je to njegovo stališče? Res pa bo to njegov korak – v smeri k njegovemu psihofizičnemu zdravju, za katerega se mora odločiti predvsem on. Vi pa ste ob tem lahko predvsem podpora.
In kaj če se ne odloči? Kaj to pomeni za vas? Tu pa je razmislek na vas – kaj pomeni to za vas, ali je za vas sprejemljivo ali ne. Tu si oba delita neko neodločnost, v smislu, ko fant popusti marihuani, vi popustite odnosu. Oba težko zdržita v enih mejah, ki si jih sicer zadata. Česa vas/vaju je strah? Kaj bi pomenilo odstraniti marihuano iz vajinega odnosa, življenja (morda bolj vprašanje za fanta, pa tudi za vas, saj je to trenutno kot kaže vajina glavna tema ). Torej tu je razmislek za vas. Sicer ste polni upanja, zagotovo si želite, da bi fant zmogel, a vendarle bosta oba morala sprejeti potrebne odločitve. Kaj je potrebno narediti, da bo odnos zdrav in zadovoljujoč, da boste srečna in imela prihodnost, kot si jo želite? Ali ste odločena vztrajati in res postaviti mejo marihuani – torej, da odnosa ni, če je tam marihuana, če ni koraka na poti k zdravljenja? Kaj to pomeni za vas?

Izhajajte iz sebe, kakor mora narediti tudi vaš fant in iskreno pretehtati, kaj mu marihuana prinese in kaj odnese. In verjame, da je žal veliko veliko, preveč minusov in si zasluži/ta marsikaj drugega.

Srečno!

Želim vam vse dobro!
Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut
[email protected]
07 33 21 133 / 031 489 309 / www.zdi-nm.si
Obiščite nas tudi na facebook-u

Pozdravljeni,

moje težave nimajo nobene povezave z izhodiščnim vpisom, ker pa naslov ustreza, sem se vseeno odločila, da pišem kar sem.

V bistvu sploh ne vem, kje naj začnem. Stara sem skoraj 27 let, moj fant dobrih 33. Pred dvema in pol se je preselil v Slovenijo. Od takrat živiva skupaj. Naj povem, da prihaja iz kulturno precej drugačne države.

Vse skupaj se je začelo zapletati že na začetku zveze. Sama sem imela za seboj zvezo, v kateri zaupanje nikoli ni bilo pod vprašajem in sem podobno (morda naivno) pričakovala tudi v tej zvezi. Z njegove strani pa večinoma nisem dobila nič drugega kot nezaupanje, sumičenje, nadzor in posledično velik občutek krivde. A obljubljal mi je, da bo drugače, ko se priseli in seveda sem mu verjela.

Težko pričakovana selitev se je končno zgodila. Preselila sva se v najemniško stanovanje, vsak z neko malenkostjo prihrankov. Kmalu za tem sem izgubila službo, on je prav tako bil brezposeln in prihranki so kopneli. To me je pognalo v paniko, na silo sem se vpisala še na en študij in delala v lokalni tovarni, včasih pa še pri znancih. Kasneje sem na srečo spet dobila zaposlitev, ki pa mi zaradi skrajšanega delovnega časa ne prinese niti minimalne plače, zato delam še ob vikendih pri znancih. Da skrajšam zgodbo …

V teh treh letih, kar sva skupaj, sva dala skozi že vse, od najhujše partnerske depresije do izjemnih trenutkov. Verjela sem mu, da se bodo stvari uredile, da se bo končno naučil jezika, si poiskal službo ali se lotil nekega posla. A vedno znova se zgodba ponovi. Sponzoriram njegove kadilske razvade, ga oblačim in razvajam. Zdaj živiva pri mojih starših, ki krijejo vso hrano. Vsak mesec se potrudim, da jim kaj primaknem in si vsaj malo zmanjšam občutek nesposobnosti. Resnično se trudim, da mu denarne stiske ne omenjam, a me kljub temu pogosto zanese. Postala sem zelo razdražljiva, na vsako stvar burno odreagiram, pogosto navaden pogovor spremenim v prepir in se na splošno počutim obupno. Vsakič, ko med nama poči in se spreva, ga prosim, naj mi vendar pomaga in naj – pri vragu – vsaj uresniči obljube, ki mi jih vedno znova daje. Sita sem nenehnega preštevanja denarja, vsakomesečnega računanja, prošenj, naj vendar kaj naredi, izgovorov, zakaj ne more sprejeti te ali one službe … Nenazadnje pa vedno znova slišim z njegove strani, kako ga hromi občutek, da ga ne ljubim in sem z njim zaradi občutka krivde, kako mora biti ljubljen, da se bo lahko rešil primeža, ki ga že (pre)dolgo stiska… Jaz pa težko razumem, kaj več bi še rad.

Prebrala sem že veliko podobnih tem in odgovorov na drugih forumih, tokrat pa prosim za strokovno mnenje. Ali naj še upam, da bo kdaj ugotovil, kako resna je situacija in kaj ukrenil? Ali si le zatiskam oči pred očitnim dejstvom, da bo najina zveza preživela le, če bom nekoč zaslužila dovolj, da bom lahko podpirala oba brez večjih primanjkljajev? Tako rada bi verjela, da bo nekoč drugače, a mi zmanjkuje moči …

Vesela bom vsake besede.

Spoštovana Pandaria,

Verjetno ste si z razlogom izbrali, da pišete v temo z naslovom »partnerjeva neresnost«.
Partnerjevo vedenje, neresnost in nesprejemanje odgovornosti vas spravlja s stisko, nemoč, pa tudi jezo, ki pa si jo težko dovolite oz. na trenutke, ko ne morete več, izbruhne iz vas.

S partnerjem živita skupaj že dve leti. V tem času sta se soočala z različnimi stiskami, pravite, da tudi najhujšimi partnerskimi depresijami. Pravite, da partner prihaja iz drugega kulturnega okolja, naj bi se naučil slovenščine, kar pa tudi nekako ne gre.

Veliko stiske in frustracije, nemoči, pa vam povzroča finančna situacija. Zaradi česar ste se iz samostojnega bivanja preselila k vašim staršem. Verjamem, da vam tudi to predstavlja stisko, slab občutek pred vašimi starši in stalen občutek dolžnosti. Sama se zelo trudite in naredite veliko za to, da bi lahko živela in preživela čimbolj samostojno. Kot vas razumem, je vaše opažanje in občutek, da se partner ne potrudi dovolj ali nič. Torej da vajina odgovornost za skupno življenje in preživetje ni enakomerno porazdeljena. Torej videti je da ste zelo aktivna, delovna,iščete možnosti zaposlitve in jo najdete in delate…medtem, ko pa partner kar po vrsti zavrača službe iz raznih razlogov…
Obenem partnerja kot sami pravite razvajate, mu omogočate kajenje, kupujete mu vse kar potrebuje zase in kar potrebujeta skupaj, prispevate za stroške staršem. Kot, da ste odrasla le vi, vaš partner pa je nekdo, ki je nemočen in za katerega je treba poskrbeti. Hkrati se trudite, da mu ne omenjate denarne stiske, kar je sicer vajin skupni problem, da ga zaščitite pred frustracijo. V vas se tepeta dve plati: na eni strani se do njega se vedete, kot da ni odrasel sposoben moški, ampak nemočen otrok, ki ga treba zaščititi in zanj poskrbeti…tako prevzamete vso odgovornost in skrb zase in zanj nase… a ko ne zmorete več, ko je breme prehudo, pride na plano druga plat – ko od njega pričnete pričakovati, da postane in je odrasel in odgovoren, skrben moški, v katerega lahko zaupate in se nanj lahko zanesete… Takrat izbruhnete, pride do prepira, zaradi katerega se počutite kriva in se počutite obupno… a ko vam tega ne zagotovi, vi ponovno poprimete za vse in skrbite dalje. Vmes pa se počutite slabo pred starši in ste nekako med dvema nakovaloma.

Obenem napišete tudi o tem, da vam partner sporoča, da ne čuti da ga ljubite in ste z njim zaradi občutka krivde. Kakšne krivde? Česa bi se lahko kriva počutila, da bi bila z njim? Ti stavki so lahko velika čustvena manipulacija, ki vam dejansko prebuja krivdo in vas še bolj zveže v skrbi zanj, saj poroča, kako se slabo ob vas počuti in se čuti neljubljen. Obenem sporoča o svoji čustveni stiski, primežu, ki ga že predolgo stiska. Tako se postavlja v položaj nemoči in žrtve, za katero je potrebno poskrbeti in kot da se pričakuje, da je to razlog, da ne morete od njega ničesar pričakovati. V tem delu je zaznati čustveno manipulacijo, ki mu daje dovoljenje, da ne prevzame odgovornosti zase, oz. jo preloži na vas, da poskrbite zanj, zase, za vajin odnos in preživetje. Pri čemer pa mu vi tudi zelo pomagate, saj dejansko vse vzamete nase, tudi razvade in tisto, kar je le v njegovi domeni.
Sicer napišete, da je že v začetku, kot je razumeti, še preden je prišel k vam, bilo opaziti nezaupanje, nadzor, sumničavost in podobno vedenje. Kar pa je prebujalo krivdo pri vas in verjetno še več vaše aktivnosti, dokazovanja. In ta dinamika je še vedno med vama.
Popolnoma verjamem, da ste zelo obremenjena in vam zmanjkuje moči.

Ne vem, koliko, na kakšen način in če sta se – pogovarjala o vajinih pričakovanjih drug do drugega o skupnem življenju, ciljih, željah. Kot da se vajina slika, pogledi, pričakovanja ne skladajo. Glede na to, da se je partner preselil iz svojega okolja, je na njem, da poskrbi zase, da se bo vklopil v svoje novo okolje – tudi npr. se naučil jezika, da bo bolj samostojen in zaposljiv. Tukaj gre predvsem za njegovo lastno skrb zase, ki pa je, kot vas iz celotnega sestavku razumem, ni.
Predlagam vam, da se temeljito o tem pogovorita. Vsekakor pa imate vso pravico pričakovati da si delita vse dele vajinega skupnega življenja – torej tudi skrbi glede denarja, ki pa mu jih trenutno skrivate in sama poskušate po najboljših močeh urejati. Imate pravico pričakovati, da prevzame svoj del odgovornosti za stroške, torej da poskrbi za prihodek. Tudi da poskrbi za svoje razvade, še posebej cigarete, stroške, ki se nanašajo naj. Vso pravico se imate torej razjeziti – na način da jasno poveste svoje stališče, pričakovanja, kakšno je stanje. Vaša dolžnost vsekakor ni, da finančno preskrbite oba. Kako resna je situacija sama najbolje opažate in čutite. Kaj to pomeni za zvezo ne vem. Vem pa, da ta obremenitev, stres, napor, ki ga preživljate ni dober za vas in dolgoročno za vaše zdravje. Zato je prav, da postavite mejo, ste jasna in poskrbite zase.

Bodite odločni in izhajajte iz sočutja do sebe!

Želim vam vse dobro!
Melita Kramar, spec. zakonske in družinske terapije
Zakonski in družinski inštitut
[email protected]
07 33 21 133 / 031 489 309 / www.zdi-nm.si
Obiščite nas tudi na facebook-u