Pozdravljeni!
Z možem sva skupaj že 18 let. Imava dva sinova (16 in 10 let), službo, zdravje, prijatelje,…Razen občasnih prepirov, se lepo razumeva. Vendar pa je mož vedno bolj nervozen, eksploziven Moti ga, če laja pes, če otrok zakriči, če teka po stanovanju (oba sta zelo mirna), če kaj polije po mizi je pa itak katastrofa.
Ne vem, ali me to zmerjanje zadnje čase vedno bolj moti, a mislim, da ga je več. Za vsako figo se začne dret.
Zadnje čase tudi nad mene.
Ker sem pred kratkim zvečer zaspala in nisva seksala, se je mulil. Nato se je obnašal, kot da nič ni. Hotela sem se z njim pogovoriti, da se pač zgodi, tako kot njemu, tudi meni, da zaspim. V službi delam tudi nočne in velikokrat sem resnično utrujena. Začel se je dret, da naj mu ne težim z mojimi filozofskimi pogovori, naj ga pustim na miru on pa bo pustil mene. dejala sem, da tako pač ne morem več. Ne more se kujati za vsako figo.
Ponorel je. Prevrgel je mizico v dnevni sobi, drl se je naj zginem, da me ne vidi, zbuli in prestrašil otroka (to mi je najhujše). In resnično sem se ga bala.
Zdaj spi. jaz pa se sekiram. kaj delam narobe?
Naj povem, da tudi kadar se prepirava, ga ne žalim, tako, da ne razumem, kako se lahko tako obnaša.
Približno 3-4 krat na leto ima takšne izbruhe. Pred pol leta se je smilil sam sebi in želel narediti samomor, ker samo zagovarjam otroke. Hodil je ponoči okrog in mi pošiljal sms-e. Nato pa je prišel in se obnašal, kot da nič ni. Povedala sem mu čez par dni, da meni to ni ravno smešno, pa se mi je smejal, da včasih tako pač pride.
Pred leti je imel probleme z igrami na srečo. ko sem ga postavla pred dejstvo, da greva narazen, je z tem nehal.
Živel je v družini z resnično terorostični očetom, ki še zdaj verjame, da je moški naj naj. tepel jih je in si jih popolnoma podredil. Nato se več let (osem) niso pogovarjali. V tem času je mož naredil šolo in se kar precej spremenil (samozavestnejši). Po mojem prigovarjanju je navezal stike, ki so zdaj kot občasni obiski.
To sem napisala, da bi mogoče laže razumeli vso stvar. ne zagovarjam ga, ker sama menim, da se da veliko/vse rešit na miren in kulturen način. Otrok sicer ne tepe, ampak menim, da jih z drenjem velikrat poniža (predvsem mlajšega)
To izsiljevanje s samomorom, pa se mi zdi otročje…ampak zato nič menj boleče.
Hvala vam.

Spoštovana ga. Mirjam74!

Ob prebiranju vašega sporočila sem začutila veliko strahu, zmede in pa nemoči. Trudite se v zakonu, ki vam po opisu sodeč postaja vedno manj varen. Poskušate na lep in miren način umiriti moža, ki je kot kaže v veliki stiski in nori, razgraja ter se obnaša nepredvidljivo, istočasno želite zaščititi otroka, da ne bi bila prestrašena in izpostavljena moževemu nasilju (verbalnemu), delate na tem, da bi vi bili tisti zgled konstruktivnega reševanja prepirov (z umirjenostjo ter popuščanjem), skušate urediti odnose v moževi družini (ponovno navezovanje stikov moža z njegovim očetom), sama se trudite zdržati z vsem tem strahom, moževo nepredvidljivostjo ter grožnjami s samomorom?!
Gospa vseh zadolžitev imate preveč! Trudite se toliko, da počasi izgubljate kompas za lastno dobro počutje, za vašo osebnostno rast ter za vaše otroke, ki pa potrebujejo v mamo, ki zna poskrbeti zase, ki ve kaj čuti in ki je lahko nežna in sočutna!

Iz vašega sporočila se da zaslediti, da prevzemate nase vso odgovornost za moževo dobro počutje, za zadovoljitev njegovih potreb, za dogajanje v vašem domu in celo za moževe odnose z njegovo primarno družino!

Najprej se ustavite pri sebi. Kaj čutite in kako doživljate vašo družino? Koliko je v vašem zakonu prostora za vaše želje in vaše potrebe? Ali možu lahko zaupate? Koliko se počutite varne v njegovem objemu? Koliko vam je v oporo in koliko svoje stiske lahko z njim delite? Kaj se zgodi, če pri odločitvah vztrajate?

Najprej bi izpostavila moževo grožnjo s samomorom. Ta grožnja je resna in za njo se verjetno skriva ena ogromna bolečina in strah, ter sporočilo da se mož počuti res nemočnega, samega in predvsem to, da na svojo bolečino ne zna opozoriti drugače. Vse grožnje po ogrožanju svojega življenja ali življenja drugega pa je potrebno vzeti resno! V tem primeru je potrebno poklicati policijo in možu preprečiti, da se samopoškoduje! Sebe in moža lahko zavarujete pred grozo, ki jo ob tem doživite le tako, da moža vzamete resno ter poskrbite, da se grožnje prijavijo! Mogoče bo mož ob tem prvič doživel, da je njegovo stisko (tudi če je ne čuti on, ampak bolj vi, ko doma ne veste ali gre ponovno za moževo manipulacijo ali za resno grožnjo njegovemu življenju) nekdo vzel resno ter predvsem to, da mu je nekdo postavil mejo! Kajti kljub grozi, ki jo je mož doživljal že s strani svojega očeta, sedaj v odnosu do vas postopa nasilno (prevračanje predmetov, vpitje, poniževanje, umik v tišino)! Tudi če hodite po prstih ter se na vse pretege trudite, da moža ne razjezite, s tem ne pomagate niti njemu niti sebi, še manj pa vašim otrokom! Verjetno ne bo lahko narediti to potezo, lahko boste doživljali ogromno sramu, strahu in pa dvoma (pa saj ne misli resno, kaj bom s tem sploh dosegla,…), istočasno pa boste s tem lahko dosegli, da se stvari začnejo postavljati na svoja mesta!

Izguba moževe kontrole nad njegovim vedenjem (vpitje in »norenje«) kaže na njegovo izgubo dostojanstva ter na njegov bes in nemoč. In gospa, to je nasilje, ki je po zakonu kaznivo in ki si tudi zasluži prijavo! Vi ste tista, ki boste morala tukaj postaviti mejo, da zavarujete sebe in vajine otroke. Strah, jezo in grozo, ki jo ob tem doživite so občutja, ki jih doživlja tudi on. Ali se o teh občutjih z njim lahko pogovorite? Ali lahko vztrajate ob pogovoru o teh bolečinah? Z vašim umikom ter popustljivostjo možu dajete dovoljenje, da svojo stisko še vedno izraža na ta način! Vi ne morete nadzorovati njegovega vedenja, lahko pa vztrajate pri postavljanju zahtev o tem katero vedenje tolerirate in katerega ne! In zopet je moževa odgovornost, če gre preko vaših meja! Pomembno pa je, da mu jih predstavite in ob tem vztrajate. Tudi vaši otroci ob vašem postavljanju meja dobijo jasno sporočilo – kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj pomeni postaviti se zase in kaj pomeni prevzemanje odgovornosti!

Pomembno je tudi, da vztrajate, da se z možem na samem pogovorite o temah, ki so del vajinega zakona in da otroci niso opazovalci razreševanja vajinih težav. Istočasno pa je pomembno, da otroka vesta, da nista onadva kriva za moževo vedenje! Z vašo držo in odločnostjo (ki jo boste dosegli takrat, ko boste začutili, da vas mož ne bo ogrožal, z vami ne bo manipuliral ter vas ustrahoval) boste otrokoma lahko nudili varnost ter jima dajali zgled, da se lahko na vas zaneseta in da vam lahko zaupata svoje stiske, ki jih ob takšnem vedenju očeta doživljata. Predvsem pa bodite pripravljeni, da vam otroka stiske ne bosta znala nujno povedati z besedami, ampak bosta le-to lahko pokazala tudi z vedenjem, ki je lahko tudi destruktivno (preklinjanje, uničevanje predmetov, »kujanje«, popuščanje v šoli, laganje,…).

Podobno kot moževo vedenje, ki ga lahko spremeni on, ko se bo tako določil, so tudi odnosi v moževi družini tisti, ki jih mora urediti vaš mož. Tudi vaš mož mora začutiti krivice, ki so se mu dogajale v otroštvu, začutiti nemoč, bes in jezo, ki jo je doživljal do svojega očeta in željo, da se odnosi uredijo. Nasilje je kaznivo dejanje in pušča v posamezniku globoke rane, ki ne ozdravijo same od sebe. Nasilje je potrebno prijaviti. Tudi vaše prigovarjanje in želja po druženju moža z njegovo družino lahko vašemu možu predstavljajo nasilje. Ne vem kakšne odnose imate vi z vašo družino in kako odkrito lahko vi pristopate do vaših staršev? Lahko se nam namreč zgodi, da se pri drugem trudimo narediti tisto, kar pri sebi nismo uspeli, kar nismo uspeli v nam pomembnih odnosih,…

Gospa Mirjam74! V kolikor boste imeli težave, strahove in dvome, lahko poiščete pomoč zakonskega in družinskega terapevta. Vseeno pa moram še enkrat izpostaviti, da je zelo pomembno, da si zaupate! Tisto kar doživljate ob vašem možu, pa naj bo to strah, jeza, bes, nemoč, kaos je resnično! In šele s tem, da zaupate sebi, temu kar čutite, šele takrat boste lahko vedeli kaj potrebujete in kaj si želite! Tudi vaše telo je sveto in točno ve kdaj si želi moževe nežnosti in kdaj popusti moževim pritiskom, da se le-ta ne bo »kuhal«. In predvsem spolnost je zelo pomemben pokazatelj odnosa, saj smo takrat najbolj ranljivi in pridemo drug drugemu najbolj blizu. Predvsem pa – zaslužite si varen odnos, poln ljubezni in nežnosti, ne pa strahu, nepredvidljivosti, poniževanja in pa krivde!

Samo pogumno naprej!