Sama nisem alergična na nič in nikogar, ki razmišlja drugače kot jaz.Ločitev sem videla zelo od blizu pri svoji sestri, ki je moj alter-ego. Svojo izkušnjo sem razgrnila zato, da se kdo iz nje kaj nauči, iz odzivov razbirala zase. “biti skupaj v dobrem in slabem”se nanaša na
očitek, da bi ženske vse potrpele, da bi komfortno živele, saj zveni, kot da smo vse po vrsti odvisne od milosti moških. Zakaj se ne ločim? Tudi zato, ker sem se v vseh teh letih navadila samostojnega odločanja, znam sama zamenjati žarnico,varovalke, plinsko bombo, natankati avto,popraviti otroško kolo, vklopiti in izklopiti ogrevanje (večino tega me je naučil že moj oče), finančno sem samostojna, zaslužim več kot mož. Če se ločim, ne bom nič bolj in nič manj sama kot sem zdaj. Želje po novem partnerju nimam, spolnost nikoli ni bila moja gonilna sila, pač pa potrditev ljubezni. Najverjetneje bi si naložila podobno pokoro, torej Ne, hvala! Toliko svobode, kot jo imam zdaj, nisem imela še nikoli. Seveda toliko obveznosti in odgovornosti tudi ne. Škoda časa in energije.

Svoje otroke učim tudi iznajdljivosti, tudi tega, da nikoli ni dobro prevzeti vloge žrtve, ker potem res postaneš žrtev, da je modro vprašati za nasvet modrejše in bolj izkušene (ne nujno starše) in pri vsaki odločitvi trikrat premisliti, kaj lahko prinese dobrega in slabega. Osnovni pravili sta “Nikar danes ne počni česa takega, zaradi česar te bo jutri sram” in “Delati dobro in napredovati v dobrem”. Očeta poznajo takšnega kot pač je, skoraj vedno preutrujen, rahlo siten, zaljubljen v televizijo in šprt, nikoli nasilen, niti preklinja ne, staromoden, skoraj jamski, najraje bi, da bi bili vsi trije večno stari 3 leta, te potrebe še obvladuje.Vsako stvar mu je treba trikrat povedati. Pred kratkim je sin nejeverno ugotovil, da ima očeta, ki ga pozna veliko ljudi,kar zbodlo me je s kakšnim ponosom. Otroška ljubezen je brezpogojna, pogojujemo ljubezen odrasli.
Ja, na mojem pogrebu govorci ne bodo povedali kaj dosti”zvesta pridna bla bla”, dobro da ne bom slišala. Moj mož bo pa opevan kot požrtvovalen prostovoljec, o tem kako je zaradi tega zanemarjal svojo družino, bodo pa vsi molčali, čeprav vedo. Pa samo zato, ker ni bilo ločitve. Do takrat bodo pa vsi spraševali “Kako pa kaj mož?” jaz bom pa ironično odgovarjala “Pravzaprav ne vem, kdaj sem ga nazadnje videla, otroci so pa v redu. Pa jaz tudi.”
Hvala vsem, ki ste se odzvali na mojo izpoved in mi širili obzorja. Zame ločitev ne pride v poštev, raje zgrabim bika za roge.

Idinekam, popolnoma te razumem!

Potrebujem nasvet,kaj narediti. Že dolgo živim v zvezi,v kateri sem zelo nesrečna. Rodila sta se nama 2 otroka,ki hrepenita po očetu,jaz pa sem za vse sama. Partner živi življenje mladostnika,obnaša se kot bi bil samski,ne zaveda se,da ima kot partner in oče določene obveznosti. Že kakšno leto je začel zahajati iz popoldanske službe okrog in pride domov šele proti jutru. Enkrat je izgovor rojstni dan kolegov,drugič rojstvo otroka,poker…Proti jutru zaspi,dolžnosti do otrok so zjutraj prepuščene samo meni,on spi,ko pa je čas ponovno za v službo,pa vstane in se odpravi. Od njega nimamo praktično nič ne otroka in ne jaz. Tudi drugače se ne zaveda kako otroka potrebujeta njegovo ukvarjanje.V glavnem za vse sem sama,imam partnerja,pa ga v bistvu nimam,kar je še slabše,ker si ne morem urediti življenja brez njega. Vem,da se ne bo nikoli situacija spremenila,zato si zelo želim,da bi odšel in bi zaživeli sami. Bojim se tudi kako bo z mojim psihičnim stanjem, zelo sem žalostna in boli me…
To sem mu že večkrat predlagala,pa noče oditi. Mi tudi nimamo kam,tako,da se vrtim v začaranem krogu. Kako naj ga spravim iz stanovanja,da bi znova zaživela. Jaz sem nosilec stanovanjske pravice,stanovanje je last stanovanjskega podjetja.

sibel,

[hr]
spremno obvestilo: g. Gašperlin s forumom ne sodeluje več (tema je iz februarja 09).
[hr]

Lahko si mislim kako izgleda tak vsakdan družine, sploh pa so občutki ob prebiranju opisa vaših odnosov polni jeze, razočaranja, krivde in strahu, ki jih je/bo potrebno primerno izraziti in predelati, sicer bo za telesno in duševno zdravje še bolj naporno.

Paradoksalnost, v kateri se nahajate povzroča ravno nenaslovljen in nepredelan strah pred tem, da bi lahko suvereno zaživela sama z otrokoma. Imate želje in hrepenenja, naredite pa zelo malo, ker vas ves čas zaseda to vzdušje nemoči s potlačeno jezo (ki vam morda uhaja drugod na manj primeren način in v nepravih odnosih). Verjamem, da se pojavlja se cela serija eksistnecialnih vprašanj, vprašanj o vzgoji, o varnosti otrok in pogrešanju očeta, o novih izzivih pri oblvadovanju sprememb v družini, pa o vaši varnosti ipd.

Vse to je normalno in pričakovano, toda treba bo UKREPATI; zdaj gre za odločitve, ki jih bo potrebno bolje prej kot slej uresničiti. Kar se sprašujem je ali ste se sploh kdaj z možem uspela iskreno pogovoriti do konca: o tem kaj vas moti in jezi, o tem kaj res doživljate (v stiski), kakšne so vaše potrebe kot ženska v partnerstvu, katere so potrebe otrok, ki jih čutite da zahtevajo resen očetov in materin odziv in – ne pozabimo! – do kod boste šla, kakšne so vaše meje. Če še niste, je zdaj odlična priložnost za to, da soproga soočite z vašo odločnostjo, da bo dejansko prišlo do sprememb. Glede prihodnosti lahko vedno izberete najboljšo pot za vas in otroke, vendar jo morati izbrati, od pritoževanja in umikanja se ne bo zgodilo čisto nič, le poslabšalo se bo tako za vas kot otroke. Ne glede na to, kakšna bi bila usoda vajinega partnerskega odnosa, otroka bosta očeta ohranila. Le način skupnega bivanja in odnosov se spremeni.

Dejstvo je, da je partnerjevo in hkrati tudi očetovo vedenje nedopustno in kar kliče po postavitvi meja in odgovornosti. Izgovore in opravičevanja pri mladoletnemu otroku še sprejmemo, ker smo njihovi vzgojitelji, pri odraslem partnerju pa nikakor; lahko smo sočutni, lahko razumemo, toda odločitve in opravila so v rokah odraslega posameznika, ki se je odločil tako in tako živeti (samo tako se bo lahko tudi razvijal in žel uspehe). Ker ga v prevzemanje te odgovornosti in v spreminjanje ne morete prisiliti (tako kot tudi on vas ne), vam preostane odgovornost do vas in do otrok. Resda lahko čutite veliko nemoč, toda prenehati je potrebno z vlogo nemočne žrtve, ker vi to v resnici niste! Ravno to je dinamika (polna strahu, krivde in sramu), ki partnerju daje krila za neodgovorno ravnanje oz. ki odnosu omogoča, da se vedno znova znajdeta v takšnem razdiralnem vzdušju. V katerem pa otroci namesto staršev prevzemajo njihova čutenja, s katerimi oni ne znajo delati, počasi pa tudi vloge in tako se pričnejo vesti nenavadno, nekontrolirano, neotroško. To je – čeravno še tako nehotena – čustvena zloraba, ki se mora nehati.

Drugače rečeno, vaši odnosi potrebujejo STRUKTURO, red. Partnerju lahko predate odgovornost, ki mu gre, ne glede na to, kako to sprejema (če ima pri tem resnejše težave, naj si poišče pomoč). Ko se odločimo za zakon in otroke, se odločimo tudi za posledice in rezultate, račune za svoje izbire pa moramo plačati. Zato pokažite pristno jezo in recite takšnemu odnosu, dovolj je bilo! Sebi in otrokom, z zakasnitvijo pa tudi partnerju, boste naredila veliko uslugo, saj boste otroke razrešila težkih čutenj, ki jih že tako nosijo tudi za vas, obenem jim boste pokazali vzorec dugačnega vedenja, skratka, DA SE DA. Vi pa se boste pričela bolj ceniti. Kot rečeno, otroka v vsakem primeru imata očeta, ne glede na usodo vajinega zakona. Toda ločitev mora biti POSLEDNJA MOŽNOST, ko smo vse ostale že izčrpali (tukaj ponavadi obstanemo), saj bo le tako notranji mir večji. Vedno bo tako, lažje nesemo malo po malo kot pa naenkrat celo skladišče zaloge, ki jo je potrebno predelati.

Končno, ljudje smo bitja odnosov in z njihovo pomočjo pristanemo lahko v peklu ali pa v raju, odvisno od naših odločitev, izbir in sreče. Zato je delati napake, tvegati, preskušati – vse to v skladu s tem, kar čutimo, da je za nas dobro, povsem človeško in naravno. Življenje vendarle gre naprej, pobarvanka prihodnosti je še vedno prazna in čaka na nas, da jo obarvamo, pa čeprav smo ravno sredi črnih muk in vremenske sivine.

Ste ne samo nosilka stanovanjske pravice, ampak hkrati nosilka dostojanstva in odgovornosti zase in svoje otroke. Moder človek, ki se znajde v stiski, gre vedno po pomoč. Če čutite, da boste skozi ta proces odločitev lažje prišli s strokovno pomočjo, se lahko vedno obrnete na bližnjega zakonskega in družinskega terapevta ali katerega drugega strokovnjaka.

Želim poguma in vztrajnosti,

idinekam….
ja enako se počutim, kot bi pisala namesto mene. Gledam pare, družine in se sprašujem kaj naj naredim. Naj grem in vse zapustim in životarim sama z dvema puncama…
Res se vse ponavlja, vzorec očeta sem iskala in ga tudi dobila. Nimam več očeta, imam partnerja, ki to ni. Niti oče…samo na papirju in za plačilo položnic. Jaz pa sama, žalostna, najbolj me ubija, ker se počutim osamljeno tudi ko sem v družbi. Kaj delam narobe? Vem, sem prebrala, mamin sinko pač ni odrastel in rabi zabavo.Se kdaj navadiš ali prej zboliš in šele nato skapiraš vse skupaj? Zdaj vsaj vem ,da sem še dokaj normalna in nisem edina ,ki tako čuti in ji ni vseeno.
Sem začela malo več brat in hodit v naravo….pomaga.

Lp

Evo, tukaj še ena takšna. Ampak samo do decembra 2011. Takrat je na spisek zoprnosti dodal še ljubico (zanjo pa je imel čas). In na božični večer (dobesedno in ironično) sem ga s kufri vred postavila pred vrata.

Še zmeraj sem sama, žalostna in osamljena vsak večer. Z dvema najlepšima otrokoma. Mori me še ogromno stvari, kaj če…..
Na trenutke sem povožena, na trenutke pa se prvič v življenju počutim svobodna in lahko počnem kar hočem. Gledam pare in se sprašujem…

LP, S

pametno si naredila.Bolje zdaj kakor ćez 20 let tako, kakor sem jaz,ker je bilo vse huje

pametno si naredila.Bolje zdaj kakor ćez 20 let tako, kakor sem jaz,ker je bilo vse huje[/quote]

Ful žalostna, nam lahko zaupaš svojo zgodbo?

Popolnoma te razumem ,vsi samo opevajo pa se loči ,pa ga zapusti,….zanimivo pa so še vedno skupaj .
Tudi sam kot moški ,sem dokaj podoben tvojemu,samo da je delo pri hiši in okrog moja privriteta.Z otroki se res bolj malo ukvarjam ,ker včasih nimam pravega potrplenja pri učenju
z njimi ,kuha,likanje je njeno delo,ostalo pa moje.
Sem rahlo egoist, dam si duška za razvedrilo in osebno zadovoljitev.
Nimava nobenega smisla da bi se ločevala in si delala dodatne sitnosti še posebej da bi zraven trpeli otroci.Lahko bi bilo še hujše.

Komenda men !
Hvala za tvojo iskrenost. Mene tudi zelo moti, da naši zvesti ” vrli ” komentatorji, kar vsepovprek predlagajo ločitve. Jaz vedno trdim, ko res ne gre več, takrat ti še sploh nekaj ostane, to pa je zakon ali ločitev.