Lahko da je tudi moja krivda velika, a vseeno; kako doseči, da lahko izrazim moje mnenje glede fantovega poslovanja v njegovem podjetju; brez da se fant poškoduje. Vsakič si nekaj naredi in večkrat smo ga mogli peljat v bolnišnico. To kako posluje v njegovem podjetju vpliva tudi name; tudi na to da še vsaj 5 let ne bomo mogli imeti otrok, ter na to, da bo preveč živčen čez pet let, ko bodo njegovi starši verjetno že v vozičkih in nebo imel potrpežljivosti ko bo skrbel za njih, kot so oni imeli do njega. Ne vem, kako načeti resen pogovor; od tega beži v igrice, neskončno poleževanje ali dnevno-nočno delo – če ga zbrcajo z vseh strani da naj se premakne. Ne najde ravnotežja in niti ne moreš mu dopovedati da ni zdravo en teden biti mrtev za vse (otroke, družino, ženo) in pol tri dni in noči delati kot norec, tresoč se, ves spoten, utrujen, lačen, živčen in brez higiene. Kako povedati svoja pravila igre (ali določiti skupna) brez da izpade kot ultimatum?

Na drugem forumu sem brala isto, a obširnejšo zgodbo.

Kaj lahko storiš? Se prilagodiš ali pa greš. Ima občutek, da ga hočete spremeniti v nekaj, česar ne zmore. Nimaš pravice zahtevati, naj bo drugačen, lahko se samo vprašaš ali še zdržiš tak način življenja.

Spremenil se bo sam, ko se bo šele hotel. Veliko ljudi se noče, ker je to težje, kot ostajati v isti situaciji. Isto velja zate. Lažje je njega spreminjati, kot oditi. Pa sta v začaranem krogu. Tu ne gre za ljubezen, tu gre za komoditeto in življenje na način, ki se zdi tebi primeren.

Pomislila sem na manično depresijo..ob tem nihanju. Nič drugega ne morem reči kot k zdravniku, da ta vzrok izključi. Če pa MORDA ima to, ni tragike, ker se da lepo zdraviti.
Drugače pa mislim, da so samopoškodovanja resen alarm, da je nekaj hudo narobe.

Vprašaj sebe – ali to rabim? Zakaj rabim takšnega tipa? Ko ti bo jasno, boš odšla. Čimprej, tem bolje.

Naredi 100% drugače, kot do sedaj. Delaj le na svojem področju, kar moraš TI narediti, njemu pa pusti dihati. Kot on tebe mori, ti njega še bolj. Podpri ga in mu zaželi srečno. Naj se sam odloča brez pritiska in prenaša tudi odgovornost. Saj ni robot.

Čez 5 let ne bo dosti drugače, otrok ti da pa kvečjemu še večji zalet in vse se lepo uredi. Oba morata najti mir v sebi in zadovoljstvo, vsak pa je človek zase, s pravicami in dolžnostmi za svoja dejanja. Srečno !

Nimate še otrok in to je vaš fant – pa že toliko problemov. Življenje je res čudno. Rinemo in rinemo v probleme in ko niso že dovolj veliki, ko je še čas, da pobegnemo, rinemo še dalje in si želimo celo ustvariti družino. In tako ustvarimo še nove žrtve. Jaz mislim tako: če nimata še družine, pobegni iz odnosa, ker te nanj ne veže nič (pustimo materialne stvari). Ko so enkrat otroci, je zadeva dosti bolj kočljiva. Spremenil se ne bo. So pa te njegove slabosti dovolj hude, da bodo motile vedno.

Opisujete, kako vas partner vznemirja s svojimi izpadi in vas to vedno bolj moti, zlasti sedaj ko vidite, da se stavri ne premaknejo nikamor in bi zato želeli določiti svoja ali skupna pravila igre, brez da izpade kot ultimat. Njegovi delovni izbruhi in verjamem da tudi čustvneni se kar vrstijo. Zaradi strahu, ki se je nakopičil v vajinem odnosu je resnično težko načeti vsak resen pogovor, v katrem bi drug drugemu lahko razkrila, česa vaju je strah, kam bežita s takšno naglico? In potem se ponovi ista zgodba, partner se osredotoči na delo in ostanete sami. Tudi parnter je do vas zelo previden, ker ne ve s katero besedo ali gesto vas bo vznemiril in privabil ven jezo. Vas posluša a ostaja previden. Zakaj mu ne morete povedati vsega tega kar ste napisali? Kaj bi s tem tvegali? Tako oba trpita in zatirata svoja čustva, si ne povesta resnice in v sebi ter drug v drugemu povzročata veliko bolečine in še več problemov. Ravno zato je potrebno vzeti vsako samopoškodovanje kot resen klic na pomoč! Saj vam in okolici želi povedati, da je vse narobe, da je razočaran, da ga navdaja strah in groza.
Oba se bosta morala potruditi ter na zrel in odrasel način načeti pogovor. V začetku ga pohvalite, in poslušajte, naj vam pove kaj ga vznemirja. Tu bosta oba na preizkušnji saj bosta drug drugemu pripisovala najrazličnejše stvari in nevarno je da se eden ali drugi umakne ker bo preveč prizadet in ranjen, da bi o tem lahko odkrito govoril. Zberite pogum in začnita se pogovarjati kaj vašega parnterja resnično muči, kaj ga vedno znova porine čez rob, dajte mu občutek, da ste z njim.
Tudi vi ste na robu obupa zato si dajte priložnost, da se umirite in skušate odkriti vašo bolečino, zakaj vas privlači ta moški, kaj je bilo v vaši družini takšnega, da vam sedanji partner ponovi to vzušje, kje v vašem čustvenem svetu je vaš oče?
Dajta si priložnost razumeti drug drugega in ne čas da drug drugega spremenita. Če se bosta zavezala poskrbeti za svoj odnos, dejanja in čutenja bosta lahko na novo odkrila potrebe in želje drug drugega.

Srečno!

Romana Žitko, spec. ZDT