Hvala vsem za mnenja in vzpodbudne besede… Veliko mi pomeni vsak odziv v teh dneh…

Malo se je spremenila situacija… spontano sem splavila, tako da se je ena plat te zgodbe sama od sebe rešila… ni mi lahko, ampak najbrž je tako najboljše…

S partnerjem še vedno živiva skupaj… sicer je veliko odsoten, tako da sem večinoma sama, ta teden je cel teden v tujini…

Razumsko mi je popolnoma jasno, da je konec, ampak v podzavesti pa on še vedno ostaja v meni… nekako ne morem zbrati poguma in spakirati svojih stvari in oditi. V to stanovanje sem vložila vse kar sem imela.. ne samo finančno, gre za to, da sem dala sebe. Zdaj sem si tukaj tudi nekako ustvarila življenje, imam nekaj novih stikov in sem se nekako adaptirala v to okolje. Všec mi je tukaj in rada imam svoje stanovanje (svojo polovico).

Starši so mi rekli, da naj čimprej spakiram in se vrnem domov. Še ta teden, preden se vrne s službene poti. Ampak jaz ne morem tako na hitro pustiti vse. Najbrž bi bila res najboljša možost, da se za nekaj časa vrnem k staršem, ampak mi ta možnost ni najbolj všeč. Zelo rada grem k njima na obisk, ampak misel, da bi spet tam živela me ne mika. Najem ali nakup novega stanovanja pa traja nekoliko dlje in trenutno nekako nimam energije, da grem skozi vse to sama…

Kar nekako se ne morem premakniti z mrtve točke…

kaj pa je mrtva točka?,vi ste se z mrtve točke že premaknila,ko ste izvedela
1.da partner ni resen
2.da nosite otroka

zdaj pa se vračate na novo mrtvo točko
sprejeti,da je partnerjeva odločitev taka in da se morate seliti

nič hudega če vas je razočaral on,samo nikar si ne dovolite,da razočarate sama s sebe s pomilovanjem in fantaziranjem kako lepo bi lahko blo,če nebi šlo vse k vragu-pa je šlo-amapk to ne pomeni,da ste tudi v peklu,če me razumeš.Glavo gor,živlenje je polno barv in ena od teh je tudi črna,ni hudega če se nekaj časa v njo oblačiš,samo nikar predolgo.srečno.

“nič hudega če vas je razočaral on,samo nikar si ne dovolite,da razočarate sama s sebe s pomilovanjem in fantaziranjem kako lepo bi lahko blo,če nebi šlo vse k vragu-pa je šlo-amapk to ne pomeni,da ste tudi v peklu,če me razumeš.Glavo gor,živlenje je polno barv in ena od teh je tudi črna,ni hudega če se nekaj časa v njo oblačiš,samo nikar predolgo.srečno.”
…bla …bla…bla…kolk banalno in brez vsebine, puhlo, ampak v stilu”gospe”

milenc a res nimaš drugega dela,kot da se ukvarjaš z mano,a ni škoda,eni ste pa res bogi,polni težav in travm,jaz nisem pravi naslov,pravi naslov je psihoterapija.

Odgovarjam s pravnega vidika:

Predlagam poskus sporazume razdelitve skupnega prem. (t.j. stanovanja), ce ne bo slo (ne cakat predlogo, en poskus je dovolj), pa tozba. VEndar opozarjam – zna biti custveno naporno. RAzumem, da ne zelite nazaj k starsem, jaz bi se pocutila enako, niste pa dolzni oditi vi, ceprav bi bilo mogoce najboljse stanovanje prodati in razdeliti denar ter iti vsak po svoje.

ON vas mece ven, ker ima verjetno enake stanovanjske tezave kot vi (dejansko nima kam iti), vendar nima on glede tega nic vecjih pravic, kot jim imate vi. Ce se cutite dovolj mocne, se borite za svoj polozaj. ZIveti skupaj kljub jasno izrazeni zelji, da si on tega ne zeli, vas verjetno ne bo spravilo k mocem in custveni stabilnosti, temvec ravno obratno. NAredite nekaj v pravo smer – cim prej.

In ne pustite mu tistega, kar tako moralno kot pravnoformalno pripada vam, na drugi strani pa boste zaradi izcrpanja svojih sredstev, ki ste jih vlozili v skupno stanovanje, trpeli pomanjkanje prav vi, medtem ko pa bo njemu super fino na vas racun. Osebno poznam zensko, ki se je, nekajmesecev noseca s stvarmi v vreckah za smeti, morala izseliti cez noc iz skupnega stanovanja k starsem, s katerimi se ne razume najbolje. SEbe in hcerko prezivlja s cca 500 EUR mesecno, o lastnem stan. ne more niti sanjati, prezivnine ji ne placuje, ker on uradno nima dohodkov, izvrsba na 1/4 50-let stare druzinske hise je nesmisel (Kdo bi hotel kupiti). Verjamem, da nocete biti v taksni situaciji, kajne. Zato ne botite prevec darezljivi, kot je bila ona (ni se hotela “kregati” v “vlaciti po sodiscu”) in ze v startu zahtevajte, kar vam gre – v naravi ali v denarju. V kolikor bo sporazumna delitev mozna, je to najhitrejsa, najcenejsa in custveno najmanj boleca resitev. SPorazum mora biti sestavljen v obliki notarskega zapisa. SLedi vpis sprememb v zemljiško knjigo. SVetujem vam, da si od vsega zacetka angazirate strokovno pravno pomoc.

VEliko srece in notranje moci vam zelim.

Raje ostani v stanovanju. Še vedno ga lahko potem prodaš ali zamenjaš za drugo stanovanje. Zaenkrat zaradi otroka pa le vztrajaj, morda mu ti izplačaš delež. Domenita se odraslo in zaradi otroka. Vso srečo!

Ta je pa dobra.
Vsekakor svoja čustva morate tokrat izključiti, čeprav pravite, da ga imate radi.
Svojo odločitev do katere pa ima pravico, pa naj plača in gre živet pod most, vam mora biti kristalno jasen cilj.
Sedaj morate poskrbeti zase in za otroka.
Torej to pomeni, da se naj partner izseli, vi pa mu boste njegov delež že kdaj izplačali. Morda se boste kasneje lahko dogovorili da se njegov delež stanovanja kompenzira z bodočo preživnino za otroka.
Vsekakor vas on verjetno niti ni sposoben izplačati.
Pomislite, živita 2 leti skupaj in dohodki in premoženje, ki ga ustvarjata v tem času je skupno.
Odkod pol njemu denar za izplačilo?
In če trdi, da je denar iz obdobja, ko je bil še sam, pol vam pa naj pojasni, zakaj ste vi morali polovico za stanovanje prispevati.
Domnevam, da gre za goljufa, ki se od vsega začetka poskuša na račun vas okoristiti in tako priti do stanovanja, za katerega sam nikoli ni imel dovolj svojih sredstev.
Torej brco mu dajte in ostanite z otrokom sami v stanovanju!!!
Izplačali pa ga boste skozi preživnine v naslednjih letih.
Pa ne nasedite mu še kdaj na lepe besede, in izpovedovanje bolezni, čeprav bo to poskušal, ko bo uvidel, da se mora on izseliti iz stanovanja.
Lep pozdrav