Partner je tako škrt :(
Pozdravljeni!
S partnerjem sva skupaj dobrih 5 let, imava 3-letno hči, 4 leta živiva v hiši moje mame. Imava svoje ločeno stanvanje v zgornji etaži.
Na forum pišem zato, da od vseh vas, ki obiskujete MON preberem menje.
Moj partner je zelo škrt, kar se marsikje odraža.
Naša finanča konstrukcija izgleda tako: mati plača hišne položnice(je upokojena), jaz še en manjši del hišnih (telefonijo, net ipd) in svojih ter malo več pri hrani, partner pa 200,00EUR za vrtec .
Stroški na mesec me pridejo cca 250-300EUR, mamo pa približno 240,00EUR.
Vse ostalo kar on prispeva (v obnovo,ekstra recimo nakupi opreme) se vpisuje v posebno knjigo – kar je logično, saj v bistvu vlaga v drugo hišo. In tukaj sva takoj dorekla stvari – če se morebiti razideva, to zahteva nazaj, sicer je skupno.
So pa primeri:
1. Za darilo je dobil bone, katerih ni imel namen izkoristiti in jih je želel podariti njegovemu bratrancu, jaz sem dodala še nekaj denarja ,da smo imeli okroglo cifro, za katero smo bon “pretopili” v sprejemljivo darilo. In ok. Potem pa smo čez nekaj dni plačevali aranžma za dopust: seveda vsak svojo polovico. Pa se je spomnil,da bi lahko jaz dala še malo več, ker je on podari bone,kateri mu niso veliko pomenili, potem pa so kar naenkrat dobili vrednost. In sem pri plačilu aranžmaja morala dodat še nekaj denarja. Tukaj tako ne boli več denarja, ampak način razmišljanja- kot da sva sostanovalca. A nisva partnerja, starša istemu otroku, a ne živimo pod isto streho? Občutek imam, kot da ne – on prihrani 2x, jaz 0x!
2. Pri plači sem dala hči v oljašavo. Prišle so odločbe: on za plačat dobrih 30eur, jaz 160. In on meni, da ker sem že skozi celo leto dobivala nekaj več oz. plačala manj dajatev moram plačat obe dohodnine. Drugo bi bilo da je poračun za celo leto za nazaj in bi dobila 400 eur, denar med letom pa je zagotovo porabljen- tako pa imam za plačat skoraj 200 eur dohodine, ker sem dala olajšavo ?!
Prosim,če mi razsvetlite zadevo – kdo je tu nor? Bom mirno prenesla, če mi napišete da sem jaz. Rada bi smo razumela,ker sem zmedena in užaljena.
3.primer sega še v najine žačetke in se nanaša na vpisovanje v tisto knjigo. Kupil je eno stvar, ki je bila denimo s popustom 80,00EUR kolikor je tudi plačal, v knjigo pa se morala vpisati 86,00 EUR- torej zame popustov ni ??
Primerov je še en kup….pa se jih ne spomnim več. Vem samo da je otroško kolo, čeprav 70,00EUR predrago, da je vedno vse predrago, da povsod “fehta” za popust, tudi pri litru barve za les ipd. Da pijačo, če že greva, vedno plačam jaz. Meni se je pa vse skupaj zamerilo. Nimam več upanja v skupna vlaganja, kaj šele še enega otroka – koliko staneta šele dva otroka?. Kaj bo potem vse počel, kako bom potem vlekla denar iz njega?
Naj še omenin, da smo pri nas doma kar precej vlagala v obnovo oba in za njegov vložek vodiva evidenco. Normalno da je to nesporno njegovo, ampak me vseeno stiska; kaj vse bo zahteval, če se razideva? Obresti za znesek, ki bi mu jih sicer dala banka, kaj vse?? Groza me je vsega skupaj.
Da ne govorim, kako mi meče pod nos,da več zalužim kot on, kar je res (cca 300 eur). Na račun tega si velik del plače dajem na stran, za vlaganja, ne zase. Počutim se kot da mi ne privošči, jaz bi bila zanj vesela, če bi več zaslužil kot jaz. Samo da bi! Kar naprej govori: ti maš večjo plačo,ti lahko. Očita kakšno kupljeno obleko ali čevlje….
Hči oblačiva pretežno njegova mama in jaz. Pa tudi moja večkrat kaj prispeva.
Tako je ozek in požrešen na denar, da niti ne opazi, da na račun zgornjih primerov,propadava, da sva vedno manj partnerja in bolj “cimra”. In da denar ni vse.
Hvala za mnenja.
Toplo pozdravljeni,
hrepenenje po bližini, razumevanju in so čutenju, kar kriči iz vajinega odnosa. Vsak na svojem bregu odnosa, vsak v svojem svetu, eden proti drugemu. Odnos, ki ga gradita na teh bolečih čutenjih krivde in krivice, je iz dneva v dan bolj kaotičen. Vedno večja je razdalja med vama. Vedno večji je strah pred tem, da bo šel in boste morali vrniti denar. Tudi on doživlja podobno, vedno večje brezno med vama, občutke nerazumevanja in strahu, da vse skupaj drvi proti koncu. Tudi on najverjetneje razmišlja, kako bo, če bo moral iti, kako bo dobil denar nazaj in kam bo šel. Edino varnost mu predstavlja ta napisan zvezek z računi in to je zelo boleča resnica med vama, da varnost gradita na denarju, ne na bližini. Ni denar tisti, ki ti da občutenje varnosti in prepreči krivico, s katero boš moral živeti, bližina in povezanost je.
Vajin odnos postaja pravo poplesavanje na bolečih čutenjih in vedno dlje kot sta drug od drugega, težje se je vrniti. Težje je začutiti drugega v stiski in se mu približati na ranljiv način, saj v svoji vedno večji bolečini vidiš samo še sebe in kako bi se rešil vsega tega, kako bi se osvobodil, zbežal.
Ni denar tisti, ki je težava, težava je v vajinem odnosu drug do drugega, v strahovih pred zavrženostjo in občutki, da nisi vreden. Vse to pa je globoko povezano z občutki krivde, ki jih nosita v sebi. Krivda vodi vajin odnos in vse kar v vajini komunikaciji ostaja in vaju še drži skupaj je spet krivda. To je edini način, na katerega se zmoreta čutiti, si zmoreta povedati, kako vama je. Oba kar kričita od občutkov strahu pred krivico, ki se vama dogajajo. Nenehna krivica in strah pred morebitno novo, pred tem da bo moj delež manjši in bom ponono opeharjen. Ponovno se bo meni zgodila krivica. Zato se moram krčevito boriti zase, proti tebi, da preprečim to, kar mi lahko nareiš in kar mi delaš. Ker to kar delaš, boli, neznansko bili, saj me neneno odrivaš od sebe in si krivičen/na.
Drug proti drugemu se obračata pa ne kot cimra, temveč kot vojaka iz nasprotnih polij. Nenehno merjenje moč, ob tem pa oba globoko hrepenita po slišanosti, začutenosti, bližini, razumevanju, miru med vama, da bi eden od vaju zmogel reči:“Ostal bom, ker te imam rad, ni pomemben denar, ti si pomembna“, oz.:„ostani, pusti ta denar, meni si pomemben ti, čutim, kako globoko te je strah, da te bom zapustila in boš ostal brez vsega. Brez otroka, mene, doma, z občutkom, da si opeharjen in sam.“
Ko bosta zmogla prihajati drug do drugega s toliko nežnosti v odnosu in si podeliti najbolj ranljiva čutenja na ranljiv način, denar več ne bo vprašanje. Ni denara, kot sem že poudarila, vajin občutek je veliko močnejši, le ta pa vaju vodi v zgodbe o denarju, ki se kar dogajajo in z vsakim dnem na novo odpirajo. Ne vidita se, ne čutita se, vse to pa je odnos, za katerega se odločiš in večini ni dan sam od sebe. Veliko bo potrebno še prečutiti, se umiriti drug ob drugem in si dati zagotovilo, da ne bosta zapustila in zavrgla drug drugega. Doviliti si bosta morala drugačen odnos, kjer je pripadnost, sprejemanje in ljubezen. Zaljubljenost se zgodi, ljubezen se ne zgodi, jo je potrebno najti v svojem srcu, ko začutiš, da ti je resnično mar, kar drugi doživlja in čuti, zmoreš z njim v njegov svet, tako daleč in tako globoko, kot te potrebuje.
Sočutje je temelj zrelosti, ki jo razviješ v odnosu in je tudi pot, naporna, da do tja prideš, vendar je vredna svojega napora. Preprosto zato, ker ti je resnično mar in želiš, da drugi to ve in tudi čuti. Tukaj se začne sprememba, ki pa je sprememba predvsem v tebi.
Vse dobro vama želim in srečno.
Pozdravljeni!
Lepo se vam zahvaljujem za vaše sporočilo,misli da sem ga ene 5x prebrala in ugotovila,da imate v bistvu prav. Ne gre za denar, gre za “nebližino”,katere se zavedam in tudi vem, da bo res vedno težje priti nazaj.
Po eni strani, pa gre tudi za denar. Partner je tudi sicer znan po škratrjenju z denarjem. Doma so bili pač vzogojeni,da je denar sveta vladar. J….š odnose, denar je VSE,pa tudi imeli so ga dovolj. Tudi pri njih je šlo tako …moj denar, tvoj denar…. Za vsako delo sta bila z bratom nagrajena z denarjem, ki sta ga recimo porabila v soboto zvečer zunaj, vendar smo če je bil kopalnica spucana v mlimeter in “pregledana s povečevalom”.
Njegov 7-letni nečak za darila sprejema predvsem DENAR. Si predstavljate,da otroka ne moreš razveselit z običajnim darilom? Njihova razlaga tega je, da ima igrač že dovolj, kar je res, saj jih ima na tone, pa vseeno. Na rojstonodnevnih slikah je poleg daril, prilepljen tudi kakšen bankovec, kar je meni osebno bolno! Saj se niti ne morem čudit, da je partner tak.
Sama za svojo hči niti približno ne želim podobnega obdarovanja. Dobi pa precej daril (povemo kaj si želi oz.nima in to je to!) , nekaj denarja, ki ga prejela, na željo podarjajočih seveda, pa je šel na njen TRR – z njim se slikali zagotovo nismo.Tako da…
Ne vem sploh kaj naj… Ne želim ga s kuverto denarja poslati od hiše,pa da zgubi vse, je pa zadeva že precej “globoko” v minusu. Precej sva se že oddaljila, jaz se tudi povsem izmučena, postala sem prava živčna razvalina. In kot ste omenili – da bi kar nekam pobegnila od vsega skupaj! Tud domov me več ne veseli, za hči nimam več nobenih živcev in potrpljenja, kar je krivično do nje.
Pozdravljena, Tajda31,
kot piše že Sabina, denar ni osnovni problem, denar je samo simptom. Nekdo drug pije; hazardira; jemlje heroin; pretepa ženo; postane obseden z e-igricami ali družbenimi omrežji … – in vse to so še vedno samo “simptomi” nečesa, kar je zakopano globoko spodaj. In to je travma, ki izvira (skoraj vedno) iz otroštva, pa če se sliši še tako “filmsko” ali “freudovsko”. V otroštvu doživljaš travme in določene vzorce življenja, mišljenja, (ne)čutenja nevede vgrajuješ vase; in če tega ne razdelaš, če nimaš priložnosti preboleti tega v varnem okolju, če nimaš priložnosti dozoreti in popraviti svojih vzorcev, se naučiti, kako biti zadovoljen in zadovoljén na “zdrav” način, ne na patološkega – potem si tam. Tam, kjer je tvoj partner, ki je verjetno zasvojen z denarjem, ti pa si z njim ujeta v soodvisniški odnos; vendar ugotavljaš, da tako ne gre več; verjetno si že na točki, ko se zavedaš, da ga samo s svojo ljubeznijo ali s hčerko oz. družinsko ljubeznijo ne moreš “ozdraviti” in ne spremeniti.
Kako torej naprej? Možnosti je več, a vse niso dobre. Najslabša je ostati v situaciji, v kateri si. Vsi trije ste/boste nesrečni; tem tegobam se bodo morda pridružile še kakšne kot posledica (npr. varanje, pitje …). Hči bo odraščala v istih zgrešenih vzorcih kot tvoj partner ali pa bo zmedena, ker bo od vaju na tem področju dobivala nasprotne vzglede. Druga možnost je, da se razideta. On se ne bo nikoli spremenil, ti pa imaš možnost zaživeti na novo. Tretja možnost pa je, da ga pripraviš do tega, da se zave, da ima problem, in se ga odloči rešiti, ti pa mu pomagaš in stojiš ob strani, če želiš rešiti vajino zvezo. Če se nikakor noče zavedeti, da ima problem in da ta problem še zdaleč ni samo njegova “škrtost”, pa bo morda priznal vsaj to, da imata problem v zvezi vidva, in pristal na zakonsko terapijo. Od tam pa bo morda potrebnih le še par korakov do uvida, da mora pozdraviti tisto v sebi, kar je tako silno lačno, lačno, lačno denarja (v resnici pa nečesa povsem drugega!, morda starševske ljubezni, topline, občutka varnosti in lastne moči, česar ob taki vzgoji, kot jo opisuješ, verjetno ni imel), in tisto v njem bo lačno tako dolgo, dokler ne bo te travme prepoznal, predelal in prebolel in dovolil temu “notranjemu otroku” dorasti in dozoreti. Ni pomembno, ali bi ti zaslužila 50 evrov več kot on ali 500 – v vsakem primeru bi ti očital. Iz primerov, ki jih navajaš, je razvidna iracionalnost, popolna ignoranca sočloveka, vse v namen tešiti svojo neusmiljeno, bolečo zasvojenost. Pri alkoholiku je stvar veliko bolj očitna in vsi vemo, da ne “zdrži”; pri nekemičnih zasvojenostih (zasvojenost z odnosi, denarjem, delom …) pa pomislimo na vse drugo, le na to ne, kar je običajno resnični vzrok za tako vedenje: zasvojenost.
Priporočam ti, da prebereš knjigo Sanje Rozman Umirjenost; cela knjiga je zanimiva in poučna, posebno poglavje v njej pa je posvečeno prav zasvojenosti z denarjem in vzrokom zanjo, in ko boš to prebrala, se ti utegne zazdeti, da opisuje vaju in vajin odnos. Predvsem boš razumela, zakaj se to dogaja in kako ven iz tega. Zavedati pa se moraš, da je to proces, ki traja (tudi tri do pet let) in ki se ne more zgoditi, če si tega oba zares ne želita. Mislim, da tvoj partner (ali pa oba) potrebuje terapevtsko pomoč, ker je pregloboko v tem, da bi se lahko izkopal čisto sam. Nekateri mislijo, da je dovolj, če uvidiš, da imaš problem; drugi mislijo, da je dovolj, če potuhtaš vzroke za ta problem. A tudi to ni dovolj. Vzroke je treba odpraviti, sicer vse skupaj samo prekrivamo in slej ko prej na neki način spet nekje izbruhne, za sabo pa pušča bolečino in nove travme – tudi na otrocih.
Kakorkoli se boš odločila, ti želim vso srečo!
Ilonina…
Hvala tudi za tvoje razmišljanje.
Zbudilo me je nekaj stavkov na temo zasvojenosti….
Vsaj po mojem mnenju je moj partner tudi kemično zasvojen; in sicer 1 zavitek cigaretov na dan, 1 zaboj piva na teden + še kakšen kozarec vina ali več “špricarjev”. Drugega kot alkohol ne popije. Če z njim ne živiš ga ne boš ravno označil za alkoholika, saj vidno ni opit. Posledice zapisanega so hitro menjavanje razpoloženja, in vzikplivost. Ko pride recimo domov iz službe, gre prvo v hladilnik in na balkon kadit- brez izjeme, kot bi gledal ponovitve.
Primer, ki pa me je sesul in sem resno zaskrbljena, pa se zgodil včeraj.
Prišla sem domov , nakar je čisto podivjal, ker nisem kupila pralnega praška in zaradi včeraj veljavnega popusta prihranila …ne vem cca. 1,3 EUR. Da samo zapravljam, da glavno da bo za moje obleke, da sem neumna kokoš, p…, itn. Sledilo je še nekaj na temo denarja, podobno kot sem že pisala zgoraj. Potem se je utrgalo meni; popolnoma sem podivjala nazaj,pripravil me je do roba. Zagrozil mi je, da mi ne bo dobro če ustane!? In sem (ironično in začudeno) rekla: pa me ja ne boš udaril?!! A res?? Potem je še nekaj norel ,da je toliko vložil v to bajto in da ga ne bom obtoževala da je škrt,da si nič ne privošči, in z vso močjo pred mano boksnil v podboj vrat. Mene je pa isti trenutek vse minilo, hčerka je spodaj začela jokati, ker je mislila da me je udaril, in me prosila naj ne grem več v zgornje nadstropje!
Tako da sem se odločila ,da vzamem kredit in mu vrnem denar,katerega si itak nisem nikoli lastila, mi ga pa kar naprej meče naprej.
Kako bo pa naprej ne morem razmišljat, ker sem čisto sesuta …
Kar se tiče terapije,sama sem že bila pri terapevtki, pred dvemi leti in lansko leto in letos…. Mi je pomagalo, on je pa že zdavnaj povedal, da ne gre.
Vesela bom tvojega razmišljanja,pomaga pogovor, karkoli….
Tajda 31, ne vem kaj ti reči. Svetovalka in še ena forumašica sta ti svetovali. Jaz pa ne vem kako na to gledat, ker bi verjetno reagiral tako kot ti.
Drugače pa če si v knjigo zapisuje ..a potem tudi pričakuje da bo en dan vsega konec? Ne, mu ne pripadajo nobene obresti, ker je pohištvo rabljeno in s časom izgublja na vrednosti in poroka ni obrestovalnica.
Resnično, tu sem bosonog. Verjetno si pa že opazila to, ko si hodila z njim?
Tajda31,
glede na to, kar si zapisala, se zdi očitno, da tvoj partner ni pripravljen niti soočiti se z lastnimi težavami niti reševati vajinega odnosa; nasprotno, očitno tone vse globlje, pri tem pa bo tja povlekel tudi tebe in hčer, če ga ne boš zapustila. Z zasvojenostmi je večinoma tako, da nikoli ni ena sama, ampak preplet več zasvojenosti, ki pa različno vplivajo na človeka in njegove bližnje (npr. škatlica pokajenih cigaret – za to ni škoda denarja? – v njem ne bo spodbudila nasilja, alkohol in zasvojenost z denarjem pa ga bosta). Hčerka se je prestrašila zate in zdaj živi v strahu. Morda misliš, da je še premajhna, a ljudje travmirajo zaradi dogodkov, ki so se jim zgodili celo v prvem letu življenja, le da dolgo (ali nikoli) ne morejo najti ključa, ki bi odklenil njihov spomin, temveč samo trpijo posledice.
Primeri, ki si jih navedla v prvem pismu, so jasen zgled, da sta pri teh stvareh zdrava pamet in zavest, da če živiš z nekom, si del celote, ne več sam(ski) individuum, odpovedali. To, kar pišeš nazadnje, o nasilju, pa je še korak dlje v cono iracionalnosti, kjer nobeno “pravilo”, nobena morala ne velja več, ker vse služi samo še njegovim potrebam (ki jih niti ne prepozna) in zasvojenosti. Globoko v sebi je morda zelo negotov, prepričan, da je slab, boji se ravno tega, k čemur bo sam prispeval: zapuščanja (zakaj bi sicer že v začetku zveze na stvar gledal kratkoročno, češ, KO se razideva, pa hočem denar nazaj?). Morda je v tem nekaj logike, pa vendar – ko si enkrat z nekom v skupnem gospodinjstvu, razmerju, družini, se stvari še zdaleč ne merijo samo v denarju; kolikor pa se, pa tudi niso tako enostranske, kot to počneta vidva. Recimo: on je vložil v hišo toliko in toliko, ti (oz. lastnik hiše) pa mu je v zameno nudil brezplačno bivanje v tej hiši, brez najemnine in življenjskih stroškov (položnice). Verjetno si vsa ta leta tudi ni kuhal, pral in likal sam, ampak je to nekdo zanj počel brezplačno. Eden od vaju je tudi verjetno v večji meri skrbel za hčer kot drugi. Vse to in še kaj so stvari, ki jih lahko tudi pravno izpodbijaš v namen, da mu nisi dolžna vrniti celotnega zneska, ki ga je vložil v hišo. Če pa želiš stvar zaključiti po hitrem postopku, mu predlagaj vrnitev celotnega zneska (brez obresti) in to izpelji, če moreš, hkrati s pogojem, da se v določenem roku izseli.
Kot sama ugotavljaš, tu ni videti druge poti rešitve kot to, da se razideta. Mogoče se bo nekoč zavedel vsega, o čemer sva ti pisali s Sabino, in začel to reševati sam pri sebi; a ti ne moreš čakati na ta “nekoč”, ki ga morda nikoli ne bo, in pri tem biti ujeta skupaj s hčerko v tako nezdrave, škodljive odnose. Še naprej obiskuj terapevtko, da izgradiš nazaj del sebe, ki se ti je zdaj zrušil, previdna pa bodi tudi glede hčerke – priporočam ti čimprejšnji obisk CSD-ja, da dobiš informacije glede urejanja skrbništva, da preprečiš, da bi ti lahko še tam povsem prostih rok nagajal, če ga prime maščevalna sla.
Ja, kot obrneš, je skopuh in silno ga boli, če komu kaj kupi ali plača. Verjetno melje noč in dan, če izgubi kje kakšen evro, kot primer popust pri pralnem prašku. tak bolje da je sam in da egocentrično preračunava vsak cent, ki mu je kje odvzet in si nikdar ne privošči kave, ker je za to škoda denarja. Živet s takim je pekel, jaz ne bi zmogla.