Partner hčerki nudi luksuz, midva živiva brez centralne
Pozdravljeni. Obupana sem in rabim nasvet kako nadaljevati svoje življenje. Z partnerjem živiva skupaj že dobra 4 leta. Jaz ločena brez otrok (35 let), on (45 let) z 19-letno najstnico iz prejšnjega razmerja. Moram priznati, da se z njegovo hčerko super razumem in z veseljem poklepetavi kakšni popoldan zunaj na terasi. Hčerka živi v glavnem pri svoji mami.
“Problem” pa je na žalost v odnosu mojega partnerja do njegove hčerke in ob tem zanemarjanju najinega odnosa in skupnih celjev. Ne znam drugače opisati, kot da je njeni osebni bankomat in “suženj”. Poleg tega, da plačuje preživnino in Internet in TV na svojem starem naslovu (da bi hčerka imela dostop do interneta), plačuje vse njene izdatke (obleke, knjige, zvezke,…), še vsakoletne šolske izlete v New York, London, Rim; maturantski izlet, maturantski ples, … Njena mama ne primakne absolutno nič; nasprotno, še štipendijo ji vzame, češ, da gre to za “stroške”. Je dopolnila 18…vzamemo 10.000 € vreden avto na Leasing, dvojne nove gume, slovenska in avstrijska (kaj za vraga bo v Avstriji?! Živimo v okolici Celja!) vinjeta, zavarovanje in tanki gredo vse iz žepa mojega partnerja, plus vsakomesečna žepnina. Partner mi očitno ne upa povedati višino te žepnine, ker se nisem strinjala z višino 300 € mesečno pred enim letom, tako da predvidevam, da je to sedaj bistveno več. O študiju jeseni sploh nočem razmišljati. Punca pa vsako leto popravne (samo zaradi lenobe, in to vsi vemo), letos matura….no, še čakamo kaj bo iz tega. V glavnem, dobi vse, česar ji srce poželi.
Razumem, da ji partner želi nuditi čim več; ampak ne razumem pa zakaj kar naenkrat potreba, da ji preda vse kar mu ostane od place. Bivša ni nikoli delala, še zdaj noče delati, je boljše biti na socialni. Verjamem, da partner sedaj hčerki lahko nudi bistveno več kot ji je prej (ker oba delava in imava nadpovprečne plače, čeprav tudi ne blesteče), ampak se mi vseeno zdi pretiravanje.
Partner k skupnemu gospodinstvu ne prispeva skoraj nič, razen za račun za TV, internet in telefon (seveda tudi za hčerko z najnovejšim IPhonom) in občasno skoči kaj v trgovino po kakšno malenkost. Vse velike nabave so na meni, vključno z njegovimi oblekami, prav tako sem zmeraj plačala za vse dopuste na katerih smo bili (ja, tudi z njegovo hčerko). Regres vedno namenim “izboljšavi” najinega življena (novi vrtni set, kolesa,…) , za njega res ne vem kje ga zapravi. Živiva v stari hiši, ki sva si jo začasno uredila (seveda sem za vso pohištvo plačala v glavnem jaz) z namenom kasnejše novogradnje (da ne plačujeva še 500 € za stanovanje, ker potem tako težko kaj koli prišparava). Zaradi tega sva si zadala varčevati. Jaz sem uspela v letu in pol privarčevati skoraj petmestno številko, on je ravno toliko kar naenkrat čudežno zapravil, vključno z službenim bonusom in vsakim regresom.
Prosim ne me razumet narobe, nič nimam proti, da partner svoji hčerki želi nuditi čim več. Ampak vseeno mislim, da ji ravno ne pomaga v odraščanju ali osamosvajanju. Pri teh letih bi kakšno priložnostno delo že lahko naredila (ok, zdaj v času korone je malce težje) in se naučila, da denar pač ne raste na drevesih in se včasih moraš čemu tudi odpovedati, da potem druge stvari bolj ceniš. Amapak očitno je ljubezen do hčerke lažje kupovati z dobrinami.
Imam pa obučtek, da partnerju sploh ni mar za najino skupno življenje. Trenutno živiva v hiši, kjer nama zamaka streho zaradi dotrajanosti, čudež bo če bo še streha zdražala naslednjo nevihto. Centralne kurjave nimava, stene so sicer prebeljene in deloma z pokrpanim ometom, ampak zaradi vlage je tudi to začelo znova odpadati. Strinjala sem se preživeti nekaj časa v tej hiši samo, da bova lažje privarčevala za novo in imela potem tudi svojo družino. Sedaj ni ne duha ne sluha o novi hiški, kaj šele družini (niti pogovarjati se noče o tem). Nisem več najmljaša in želim si otroka; če ga hočem še imeti, mi ravno pelje zadnji vlak. Partner se izogiba temu pogovoru ali pa reče, da je za to še čas. Partnerju je očitno vseeno kje živi in kakšni so moji občutki. Imam občutek, da je vso finančno breme na meni oz. da bomo imeli novogradnjo, ko bom jaz zadosti zaslužila. Pa sploh mi ne bi bil problem poskrbet za večino finančnih izdatkov, če bi partner služil bistveno manj on mene; sedaj pa ima za 30% večjo plačo od mene. Starši in prijatelji so mi že neštetokrat rekli, da naj spakiram kufre in se odselim v stanovanje, ker se partner ne bo spremenil in da bo nasprtono še več namenjal svoji hčerki. Jaz ga imam zelo rada, fino se imava, zabavava, nikoli nama ne zmanjka zanimivih tem za pogovor, je nežen in sočuten. Razen tega posebnega odnosa do svoje hčerke, lahko rečem, da je moj idealni partner. Se mi pa zdi ta zadeva nekaj, ki naju bo enkrat dokočno ločila. V kolikor mu omenim, da se mi to ne zdi prav in da si mora postaviti mejo, me obtoži, da sovražim njegovo hčerko in vedno se postavi v defenzivo. Niti približno je ne sovražim, mi jee zelo pri srcu. Zavedam se, da je njegova hčerka in da ji bo dokler bo živ pomagal v vseh obdobjih njenega življenja (bodisi finančno ali čustveno); ampak se mi pa res zdi pretiravanje, da gre vse za njeni luksuz, midva pa v živiva v mokri hiši.
Na vas se obračam za pomoč. Ali je sploh kaj kaj bi lahko naredila, da bi popravila najih odnos? Vem, da če se bo tako nadaljevalo samo enkrat res spakirala in šla; ampak razhod je res zadnja možnost. Predlagala sem partnersko svetovalnico in partner ne misli, da jo ne potrebuje ker tako ali tako počne vse prav ter da je problem v meni. V kolikor je problem v meni, bom to sprejela in delala na sebi.
Prosim za pomoč!
Spoštovani,
zdi se vam, da je vaš problem »odnos mojega partnerja do njegove hčerke in ob tem zanemarjanje najinega odnosa in skupnih ciljev«. Celo tako ste jezni, da ga imenujete »sužnja« lastne hčerke. Veliko si daste opraviti tudi z življenjskim slogom hčerkine matere. Vse to so področja, nad katerimi nimate moči; vi pa ste prepričani, da bi se, če bi se spremenila po vaših željah, v vašem življenju vse uredilo.
Z vsem tem razmišljanjem, ki v vas vzbuja bes, obup in strah pred prihodnostjo, usmerjate energijo tja, kjer je blokirana. Bolj ko se fokusirate na to, huje vam je, izboljšave pa nobene.
Poglejva, kaj ste v svojem pismu povedali pozitivnega – tega je kar precej:
– partnerja imate zelo radi, fino se imata, zabavata, nikoli vama ne zmanjka zanimivih tem za pogovor, je nežen in sočuten (skoraj bi bil idealen)
– super se razumete z njegovo hčerko
– sposobni ste ne le dobro zaslužiti, ampak tudi precej privarčevati, skratka, finančno ste samostojni
– imate starše in prijatelje, ki jasno vidijo vaš situacijo, vam želijo dobro in vam razumno svetujejo.
Kaj pa ovire? V vajino skupno življenje prispevate bistveno več od partnerja, čeprav on celo precej več zasluži in nič ne prihrani. To je njegova svobodna izbira, vaša pa je, kako se boste na to odzvali. Kar ste kupili, ste kupili, ampak odslej -? Zakaj bi prispevali več? Zakaj bi prispevali sploh kaj, če pa je njemu VSEENO? Glede na partnerjevo nerazumno odlivanje denarja v dobrine z hčerko je občutek podoben tistemu, kot če živiš z »gemblerjem«. Partnerka zasvojenca pa je sozasvojenka. Nekaj v njej potrebuje to nenehno dramo in adrenalin, ki ga drama prebuja. Kaj je to v vas, boste z delom na sebi že odkrili.
Najbolj resno vprašanje pa je: ali res hočete imeti otroka z nekom, čigar hči je »očkova princeska« in njegova čustvena »ljubica«? To je huda čustvena zloraba. Zakaj tako ravna, bi lahko razrešil na terapiji, ker pa jo odklanja, vam lahko samo svetujem, da poskrbite zase. Ljubimca sta lahko še zmeraj, tudi če boste poskrbeli za suho streho nad (svojo) glavo.
Lep pozdrav,
Najlepša hvala za odgovor!
Priznam, da se dostikrat sama že pomislila na to, da bi stvari začela delati bolj za sebe in si privoščila kakšno ne-nujno in držajo stvar, brez, da bi se ozirala na druge. Včasih mi je kaj uspelo, ampak sem takrat dobila zelo slabo vest in se hitro vrnila na stare tire. Počutila sem se veliki egoist, in sem se seveda bala kako bo partner gledeal na to. Vseeno hočem, da nama je obema lepo in zato so moje investicije bolj skupne narave.
Vidim, da partner tega ne dela; ampak sem vseeno hotela biti vzor v upanju, da bi to opazil in bi mogoče začel gledati drugače na situacijo. Od njega tudi ne morem zahtevati, da se bonaša v skupno dobro, če tega sama ne počnem.
Bojim se, da če bi začela svoj denar porabljati bolj za sebe, da bi to samo še poglobilo ta razvod med nama. V smislu: če ti to delaš, bom jaz tudi … in spirala bi se nadavljevala dokler naju vrtinec ne bi vrgel vsakega na svoj konec. Tega si ne želim. Ne želim si maščevanja in “težkih” lekcij v smislu “tako kot ti meni, bom jaz tebi”; želim si, da skupaj najdeva neko skupno srednjo pot, da bomo vsi skupaj zadovljni.
Sicer ne vem, če nama bo to uspelo. Kot se sami povedali, sem res polna jeze in besa, žalosti in ran. So boljši dnevi, in so dnevi ko bi najrajši ekslodirala zaradi te jeze. Takrat sem tudi telo osorna, velikokrat celo preveč iskrena (predvsem se to dogaja zadnje leto) in vse skupaj le še poglobi najino krizo.
Hvala vam za nasvet. Bom vsekakor upoštevala vaš predlog, da raziščem vzrok zakaj si dopustim takšno ravnanje in zakaj ne znam te situacije rešiti. Vem tudi, da sama tega ne bom zmogla, zato si bom najverjetnje priskrbela kakšne pogovore / terapije. Čeprav me je neizmerno strah, da bom ugotovila, da moram oditi iz te zveze, tako naprej ne morem živeti.
Pozdravljeni
Se strinjam z zapisom, hcerka je “ljubica” in ko mu bos rekla, da na vaju ne daje, bo rekel da si ljubosumna na njo.
Nisem na vasem mestu, sem pa vasih let in kaj sem se naucila do sedaj, imej se rad, bodi dober in siri ljubezen, vendar vse imam meje. Vase so ze zdavno cez vsak prav.
1. Ne rabite imeti slabe vesti ce samo zase naredite kaj lepega
2.soocite se z partnerjem v smislu kot ste zapisali- streha pusca, tako ne moreva ziveti, kak je plan za naprej, cifra kolko je nasparal, mate parcelo,? Ste se pozanimali za papirje za novogradnjo, itd naj vam pove kdaj nameravata priceti ali sanirati staro hiso ali graditi po njegovem.
3. Ker najbrz tak nebo nic s tega, ga vpr kdaj zeli imeti otroka z vami, da ste vi pripravljeni-opazukte mimiko in ton glasu,
4. Premislite kaj za odg ste dobili, naredite casovni plan v kolikor imata iste zelje, ce do datuma ni nic boljse, pa polno izgovorov, veste kje ste…
5. Razmislila bi o nakupu stanovanja-sama z svojim denarjem + kredit ce si ga lahko privoacite+ privarčevan denar in se postavila na noge z ultimatom ai gre z vami ali pa ga zapuacate
6. Ce v tem casu zanosite se vam sanje o otroku uresnicijo, ni biti lahko mati samohranilka, je pa vredno vsakega truda, ste poplacani za vse-mimogrede, menim da si pri 45 in odrasli hcerli ne zeli otroka in vas samo zavaja. In kot veste je skrben ocw in bo tudi za vasega skupnega otroka poskrbljeno dobro-dokaz hci.
Vse dobro vam zelim in res imejte se radi in se zavedajte da si zasluzite sreco ljubezen in družino, ne pa zavajanja in dejansko ste mu financnik, da lahko on da vse hceri zivi pa na vasih plečih.
No, jaz bi ga postavila pred dejstvo – otroka ne moreš imeti v vlažni, razpadajoči hiši, kjer se ti lahko streha danes jutri sesuje na glavo:) Lahko ga imaš, ampak je to pametno, varno? Vlaga, plesen, toksične spore? Torej, kako bosta OBA finančno enakovredno vložila v primeren prostor za bivanje? Če se tukaj ne moreta strinjati, potem nekega upanja ni.
Pravite, da imata dobro komunikacijo. Pogovorita se na podlagi realnih dejstev – umirjeno. Govorita.
Seveda, ima rad hčer, privošči ji potovanja in lepe stvari… je prav da ji želi omogočiti dobre izkušnje in je ne prikrajšati – ampak finančne zadeve med bivšo in otrokom morata urejati sama. Štipendija in preživnina sta za otroka in njene potrebe – ne pa mamine. Poskusite to rešiti preko dogovora kako bosta vidva razporejala vajine finance. Kako bosta lahko poskrbela za vajino življenje in mogoče še otroka? Je sploh smiselno imeti otroka z nekom, ki mu ne more omogočiti dostojnega bivališča?
Moški, ki ima resne namene z žensko, bo naredil vse, da bo dostojno poskrbel zanjo (in s tem zase). To je v njihovi naravi. Ne pa, da jo sili živeti v propadajoči hiši.
Za moje pojme, pa verjetno se bo strinjala večina nepermisivnih staršev, zasipavanje otroka z materialom ni dobro starševstvo. Tako kot si avtorica že sama ugotovila, ji privzgaja popolnoma zgrešene vzorce glede denarja in dela. Pa dobro, če bi to vsaj počel za svoj denar, pa ne – finančno izrablja tebe in ga sploh ni sram. Hčeri pa dolgoročno s takim načinom samo škodi. Za deset jurjev, kolikor jih ona izpostavlja na cesti in ki bodo čez leto, dve vredni samo še par tisočakov, bi vidva imela novo celo streho ali centralno.
Očitno je tip izredno simpatičen in očarljiv, da te tako drži v šahu in niti ne vidiš, kako te izkorišča. Resnih namenov pa s tabo nima – saj sama vidiš, da se določenim temam izogiba in da se glede bivališča nič ne premakne. On že ima to, kar si želi. Ti si tista, ki imaš neizpolnjena hrepenenja in želje. Mislim, da se ti z njim ne bodo uresničile. Resno razmisli.
Ojla,
gospa Jana je izjemna terapevtka, midva z možem sva hodila k njen in lahko rečem, da nama je to rešilo družino. K njej lahko greš tudi sama, saj delo na sebi tudi veliko velja, čeravno bi bilo najbolj idealno, da bi hodila oba s partnerjem. Če ne bo pristal in boš prišla do točke, ko boš pripravljena oditi, mu to mirno in jasno ter odločno povej, pa boš videla. Veliko moških potem raje požre svoj ego, kot izgubi dobro partnerico. Pa še super zaslužiš, kaj bo on potem brez tebe v hiši, kjer mu že streha spušča? Malo se zamisli, postavi se v njegov položaj in si predstavljaj, da ostane sam. Mu bo fajn? In to samo zato, ker ni hotel reševati težav s terapijo? Imaš veliko večjo moč in prednost, kot si misliš, veš. Veliko lahko “iztržiš”, samo poguma in samozavesti ti manjka.
Jaz sem ob branju najprej pomislila, da bi pri njemu lahko bil najverjetnejši problem slaba vest do hčerke zaradi ločitve. Tega je veliko. Po eni strani naredijo otroku škodo, potem bi pa to kompenzirali in popravljali z materialnim. Vendar, kakorkoli je že bilo, njegovo ravnanje ni opravičljivo in je zelo krivično do tebe. Je odrasel človek in odgovoren za vse ljudi, ki jih je vpletel svoje življenje. Če je torej odločil za partnerstvo s teboj, je odgovoren tudi do vajinega odnosa. Če daje hčerki vso prednost in ves denar samo zanjo, potem to ni ok, kar si sama že zdavnaj ugotovila, prav tako vsi ostali okoli tebe, ki jim je mar zate.
Na žalost še vedno večina moških ne pristaja na partnersko terapijo, zaradi česar še vedno veliko parov gre narazen. Trajno in hkrati kvalitetno partnerstvo je danes prava redkost. In če ne bo pristal na nobeno rešitev, tvojih pripomb in želja pa ne upošteva, potem nimaš veliko izbore. Ali trpiš naprej in sprejemaš (pre)velike kompromise, kar pomeni, da žrtvuješ sebe in svoj življenjski standard zanj oz. za obstanek vajine zveze. Ali pa mu iskreno poveš, da razmišljaš o razhodu. Življenje je kratko, zelo minljivo in predolgo časa vztrajati v brezupnih odnosih pomeni dobesedno stran vrženo življenje.
P.s.: Pa močno upam, da nisi resno razmišljala, da bi s takim človek imela otroke! Saj nisi, ne?
Mislim, da je edini pametni predlog, da greš čim prej stran od takšnega moškega. Človek je namreč egoist in tudi veliki lažnjivec- pravi ti, da je za otroka še čas, v bistvu ti pa ne želi povedat resnice, da si otroka sploh ne želi imet. Veš, koliko je takšnih moških, ki partnerki govorijo, da je še čas, ne še zdaj, itd. in v bistvu lepo počakajo, da njej odbije biološka ura, potem pa tako ali tako “ne bo več težila”. In mimogrede, star je 45 let, skoraj 20 let se že ukvarja z eno hčerjo, ne se slepit, da se mu bo dalo pri teh letih spet z dojenčkom ukvarjat in potem še ene 20 let, da pride ta otrok do kruha. Vse bo na tebi, to se menda zavedaš?
Ti predlagam, da čimprej greš stran in najdeš nekoga, ki je bolj tvojih let in bo res pripravljen na skupno življenje in otroke.
Pozdravljena,
Jah, tako se dela razvajene otroke, ki ne cenijo zadev kaj dosti, sploh pa ne vajinega časa, ki ga prebijeta v službi zato, da se jim to lahko nudi. To kot prvo. Ampak to ni vaša stvar, ker je pač njegova hči in kot berem, niti ne bi upošteval nasvetov glede tega.
Drugo pa – za začetek poskusite tako, da skupne stroške hiše/hrane ipd. vpisujeta v en excel in si potem data na pol (oz. en vrne drugemu, če je pač v tistem mesecu več plačal). Sploh če imata podobno plačo. Tako bosta vsaj videla, koliko kdo zapravi in za kaj. Vse ostalo imata vsak zase, oblačila/kozmetiko/obutev – vsak kupuje iz tega, kar ostane, vsak zase.
Od tega, kar mu pač potem še ostane, pa lahko nudi svoji hčeri kar mu paše.
Jaz bi mu kar postavila ultimat, če ne bo tako, pa pač ne morete tako živeti. Hčere in vseh teh zapravljanj zanjo niti ne omenjajte. Samo pač določitev enega finančnega reda, ker bi pač rada imela nadzor nad financami in tako bi bilo fer do vas.
Na koncu pa bo še našel kakšno drugo in se boste celo življenje tepli po glavi, kam so šle vse plače. Tako pa – čisti računi – dobri prjatli.
O joooj, toliko ste zatopljeni vase in svoje zastavljene načrte, da sploh ne razumete, da ste v razmerju izključno sami s sabo. Kakšna prihodnost neki…Kaj ne vidite, da partner že zelo dobro skrbi za tiste stvari za katere mu je mar, žal vi ne sodite mednje…
Za družino in uspešno zvezo sta potrebna dva… ta človek že ima tisto kar ga izpolnjuje, samo, da to niste vi, zato tudi noče ne pogovorov o načrovanju družine, ne svetovanja, ne ničesar, ker so to izključno vaše želje in ne njegove….
Res je.
Jaz imam enega takega doma.
Stara sem isto kot avtorica, on 40..ima otroka od prej (14let) in me že 3leta nateguje glede otroka, ki si ga želim.
Jaz sem mu dala pogoj.. Do konca meseca se zjasni, kaj želiš in kaj od naju pričakuješ.
Drugače greva narazen, ne glede na to kako bo bolelo.
Ne bom ena tistih o katerih ste v svojem komentarju zelo dobro opisali… On bi nategval do 40ega,ko je že (pre) pozno za otroka.
Se pravi:
1. Vzdržujete njega
2. Omogočate njegovi hčeri luksuz, ki si ga večina niti predstavljati ne more
3. Podpirate njeno lenobo
4. Podpirate lenobo njegove bivše
5. Čakate, da se vas vsaj malo usmili in vam nameni 1 žemljico
6. Zadovoljite se z njegovim šarmom, čeprav vama vse, kar vam veliko pomeni, omogočate vi
7. Prosjačite za družino
8. Moledujete za naklonjenost in ljubezen
9. Zadovoljite se s sladkimi besedami in neskončnimi obljubami
10. Zdi se vam ok, da ste samo rezerva in molzna krava za vse vpletene
In potem imate slabo vest, ker bi radi poskrbeli zase?!?! In vas žre in se sramujete tega, da si drznete pomisliti, da imate pravico razpolagati z lastnim denarjem, prihodnostjo in življenjem?
Lepo vas prosim!
On se vam bo smejčkal, ker imajo vsi 3 korist od vas. On ne ljubi vas ampak udobje, ki mu ga nudite. Vajin otrok bi to udobje prekinil.
Zares sta mu pomembni le hči in bivša bejba. Saj vlaga samo v njiju. Moški daje vložke tja, kjer mu je pomembno. Pri vas sta mu torej pomembni TV in kila cukra 1x mesečno.
Mislite, da ste v njegovem srcu? Da misli na vas, ko se ljubi z vami? Pa kaj še!
Nekaj časa še imate za otročka. Ne zapravite gavza njih 3. Ja. NJIH 3!!!
Vse to zelo dobro poznam. S takim moškim sem zapravila 15 let. Čakala sem in čakala in čakala, da bo hčerka končno polnoletna, potem pa “prideva na vrsto” midva. Po njeni polnoletnosti se ni spremenilo popolnoma nič. Zdaj sem že zdavnaj z drugim partnerjem, oni trije (kot je že napisal nekdo v zgornjih postih, ja, trije!) pa še zmeraj furajo svoj bolni odnos. Od takrat nima več nobene partnerice – ženske se mu izogibajo že od daleč.
Pozdravljeni!
Zelo vas razumem, saj tudi sama doživljam zelo podobno zgodbo. V šestih letih sem ga spravila iz čiste bede in zadolženosti (bivša nikoli ni delala, vse je pustil družini, ko se je ločil, plačuje družinski kredit), da živi spodobno življenje pri meni. Ko sva se spoznala je bil že osem let ločen. V tem času je imel dve ženski, obe sta ga zapustili??? Je sicer zelo dober “poznavalec” odnosov in spretno manipulira. Od začetka najinega odnosa do danes se je zgodila velika sprememba. prej sva se ure in ure pogovarjala, razpravljala o življenju…, danes je večinoma molk ali običajni razgovori o vremenu in hrani. Prej sva živela vsak na svojem, on v najemu. Zaradi racionalizacije njegovih stroškov, saj jih s svojo plačo in zadolženostjo ni bil sposoben redno plačevati, se je preselil k meni. Tako se je rešil vseh zadolženosti in prišparal lep kupček denarja. Ima tudi tri hčere (vse polnoletne, ena živi večino časa pri nas (ostali na svojem), na dopust smo šli v bližino njihovega vikenda, da je lahko bil s hčerami. Vse to pa očitno ni dovolj, saj postaja čisto odsoten. Vseeno mu je ali se še kdaj objameva, poljubiva (večkrat je povedal, kako se z bivšo več let nista objela in poljubila), sedaj to isto počne on sam. Jaz tega nisem bila navajena. Če je bil problem sva se s pokojnim možem pomenila in šla dalje. Ljubezen zaradi tega ni nič trpela. Večino časa, ko je hčera pri svoji mami porabiva za prepire o nastali situaciji. Ostali čas sem kuharica, čistilka. Čudno se mu zdi, če mora sodelovati pri kakšnem skupnem opravilu, saj pravi, to bo itak ostalo tvojim otrokom. Moja otroka ne živita na tej lokaciji, sta samostojna, kljub temu večkrat sodelujeta pri večjih in težjih delih. Skratka, če pogledam racionalno na zadevo, bi morala prekinit in ga takoj poslat naj gre. Žal se zalotim, da sem kar sprejela njegovo igro (igra jo namreč zelo dobro od vsega začetka, samo težko sem to razumela, da obstajajo taki spretneži) in še čakam. Postajam pa od resnične zaljubljenosti in ljubezni za katero sem mislila, da me po moževi smrti ne bo več doletela, vedno bolj otopela, ne zaupam mu več in tudi ljubezni počasi ni več. Tako, da mislim, da ne bo dolgo, ko mu bom njegove in hčerine stvari postavila pred vrata ter zamenjala ključavnico 
Moj zaključek je, da z ločenim moškim, sploh takim, ki ima v zakonu hčere (moj ima tri) velik rizik sploh začeti in vztrajati. V takem razmerju ne manipulira samo on, ampak imaš še štiri ženske, ki modro vodijo in pritiskajo iz ozadja, počasi, vztrajno, morda nezavedno, pa vendar učinkovito. Tako, da bom kmalu tretja nova ženska, ki bom zaključila z njim. Morda se kdo sprašuje, zakaj pa sploh sem začela s tem človekom. Zato, ker mi je tako vizualno, intelektualno kot duhovno top. Žal tudi to včasih ni dovolj. Vsem, ki doživljate podbne izkušnje, odločimo se pravilno. Tudi sam ni tako težko biti.
