Pozdravljeni.
Tako da zacnem. V mladosti sem imel probleme z starsi. Ko sem spoznal punco in koncal solo sem se priselil k njej. Nikoli nisem imel mira vedno so me gnjavili starsi in obtezvali njo da je kriva.potem smo se skregali. Cez nekaj casa smo se ponovno imeli stike a so spet nekaj zafrkavali zato smo prekinili stike.sedaj sva skupaj 8 let a punca ne cuti vec nic do mene. Pravi da sem kriv da nisem razcistil z njimi. Pravi mi pa tudi da do mene vec nic ne cuti. In da me noce videt in da ji ne kazem ljubezni. Sam jo imam rad in mi pomeni vse !

Res sem v tezavah… rabim nujno pomoc ali pa nasvet za ohranitev zveze.

Spoštovani problem0000!

Na kratko ste opisali težave, v katerih ste se znašli. Verjamem, da vam je težko in doživljate stisko, saj verjetno punco doživljate kot edino, ki vam v življenju nekaj pomeni. Poleg tega, da je »na prepihu« vajino partnerstvo in si težko predstavljate življenje brez nje, se ob morebitnem razhodu pojavi še problem vašega stanovanja, fizičnega bivanja. To res niso enostavne stvari, vendar po drugi strani spet niso razlog za obup. Čutiti je namreč, kot da bi vse stavili na eno karto in če ta ne zmaga, se vse podre kot hiša iz kart. Kot bi ne bilo enega trdnega temelja. Ta temelj naj bi otroku predstavljala izvorna družina, kjer dobimo prve in trajno zapisane vzorce naših odnosov. Ti odnosi so prav v vsakem od nas »zapisani«, naj se tega zavedamo ali ne, naj so bili takšni ali drugačni, in nas globoko nezavedno vodijo tudi v sedanjih, odraslih odnosih.

Niste napisali kakšne probleme ste imeli s starši v mladosti, čeprav je tudi res, da se tega niti ne da zapisati oz. predelati v parih stavkih. Ne vem kakšne stiske ste doživljali takrat, koliko občutka neslišanosti in nespoštovanja vaše , otrokove osebnosti ste morda dobili in kakšni vzorci odnosov vas od tam nehote in nezavedno spremljajo. To so zelo kompleksne stvari in se nam vsem skoraj zagotovo prebujajo tudi v partnerskih odnosih, ker je v naravi, da bi se stvari rade razrešile, »popravile« in nas pripravile do stika s sabo in osebnostne rasti, pa tudi k drugačnim medosebnim odnosom. Tu pa se začne težava, ker je za zavedanje in spreminjanje teh vzorcev potreben napor, pogum, odločitev, vztrajnost, »delo«… Ne vem koliko ste se že ukvarjali s tem, koliko pa vas sedanja stiska kliče prav k temu.

Če se navežem na vaše pismo, doživljam, da ste iz težkih in bolečih odnosov doma (??) ob zaljubljenosti »zbežali« k punci in menili, da boste tam našli vso sprejetost in razumevanje, ki ga doma niste bili deležni. Nekaj časa je bilo morda res tako, vendar se nam vsem slej ko prej zgodi, da »dom pride za nami«. Tu mislim na (po čutenjih) podobne vzorce odnosov, ki se nam na nek način ponovijo tudi v partnerskih odnosih (npr. občutki nerazumevanja, jeze, zamer, praznine, doživljanje obtoževanja in užaljenosti, valjenja krivde…). Pri tem ne gre le za partnerjev odnos do nas, pač pa imamo mi sami zelo pomembno vlogo, saj z vzorci odnosov, ki jih nezavedno prinašamo s sabo (zapisane v našem telesu) pomagamo to domače vzdušje soustvarjati. To se seveda zgodi z obeh strani in zato je zaplet še težje razvozlati in razpoznati.
Omenili ste, da starši nekako niso mogli sprejeti vaše odselitve in so krivili vašo partnerko, kar je lahko postalo vir še večjih nesporazumov in konfliktov med vami. Vi ste si verjetno (spet) samo želeli, da bi sprejeli in spoštovali vaše odločitve, vašo samostojnost, česar pa ne vemo zaradi katerih razlogov starši niso zmogli storiti. S tem jih ne opravičujemo, saj je dejansko to nesprejemanje vaših izbir njihov problem in njihova odgovornost. Težko je v takšnih razmerah ohranjati neke sprejemljive odnose, saj se hitro pojavi jeza, bes, prizadetost, zamere, še posebej če namesto govorjenja o svojih doživljanjih vsa ta občutja »odigravamo« in kažemo z dejanji (npr. povzdigovanje glasu, užaljena tišina, prekinitev stika, čakanje na opravičila…). Ne vem kako so te stvari »izgledale« pri vas, je pa v njih gotovo polno težkih in bolečih občutij.

Lahko le ugibam kaj se dogaja v vajinem odnosu s partnerko. Za konkretne stvari bi bila potrebna partnerska terapija. Ne vem koliko se lahko vidva pogovarjata o vajinem doživljaju, koliko vi čutite in prepoznavate kako je njej ob vas (jo vprašate?; vam lahko pripoveduje o tem??), koliko se lahko partnerka doživlja neslišana in neupoštevana (čeprav vi morda mislite, da jo razumete), saj omenjate, da ona nič več ne čuti in ne opazi vaše ljubezni (na kakšen način ji jo pa izkazujete, s čim? -in kaj si želi ona?). Vprašanje je koliko sta se morda v teh 8 letih navadila drug na drugega, koliko so stvari postale rutina in sta jih doživljala vsak po svoje, brez da bi se v tem zbliževala, pač pa verjetno le oddaljevala. Če vam je partnerka sploh še pripravljena dati novo priložnost, jo boste gotovo izkoristili. In ji morda povedali, da si je ne želite izgubiti, da ste jo morda razočarali v njenih pričakovanjih in kaj vse ste pripravljeni spreminjati. Vsekakor bo potrebno delo na odnosu. In na sebi. Na enak način kot doslej, zagotovo ne bo šlo. Lahko se pa odločite za trud za spreminjanje, rast in razvoj odnosa. Po možnosti oba. Zdaj, ob koncu leta je zagotovo pravi čas za pogled nazaj kaj vse je bilo dobrega in prijaznega v tem letu in česa morda nismo najbolje opravili ter za zastavitev (realnih) ciljev za naslednje leto. Vsekakor pa največ šteje iskreno priznanje in pripravljenost truditi se v naprej.

Vse dobro vam želim in čim bolj prijazne in ljubeče odnose v novem letu.