Živjo!

Prosim vas za mnenje glede naslednje zadeve.

Dve stanovanjski hiši, hiša A in hiša B (v tej so, poleg stanovanjskega dela tudi poslovno-proizvodni prostori). Hiši sta narazen 150 m. Pred vsako od hiš in okoli hiše B je dovolj parkirnega prostora. Pa se stanovalec, ki živi v hiši A, sicer tudi bližnji sorodnik teh, ki živijo v hiši B odloči, da bo avto parkiral v bližini vhoda v stanovanjski del hiše B, kjer sicer parkirata stanovalca hiše B. Avtomobili niso parkirani na tesno, vendar pa se moraš sprehoditi med avtomobili, da prideš mimo njih.

Poleg tega je od pomladi do jeseni v bližini vhoda nameščena tudi vrtna miza s stoli okrog nje. Seveda, da se lahko posedi pred hišo. Potem pa pogledaš naokrog, in se zagledaš v avtomobile.

Jaz sem mnenja, naj tisti, ki živi v hiši A, svoj avto parkira pred hišo, v kateri živi in naj družini, ki živi v hiši B, pusti dihati, ne pa da še tisti iz A vlači svoj avto v območje vhoda v hišo B.

Pa vaše mnenje? Dodatna pojasnila, če so potrebna, še napišem.

Kaj je rekel sorodnik, ko ste mu rekli, naj parkira pred svojo hišo, ker je dvorišče pred vašo hišo pač – vaše?

Parkirišče je formalno njegovo – pač stvar dogovora glede.
Če bi gledali strogo lastniško, potem se vse skupaj hitro konča. Če pa gledamo tudi medčloveško, je zaključek verjetno lahko tudi drugačen. Ni pa nihče nikomur nič dolžen.

Se pravi, vi ste se dogovorili drugače, pa ta dogovor krši? Ali je ta dogovor bil in je samo v tvojih mislih?

Tele naveze starši otroci so komplicirane. Zdaj vidiš, koliko si “prišparal”, ko nisi kupil svoje parcele. Jo boš pa odplačeval takole. Nič ni zastonj v življenju. Predvidevam, da ne gre za tvoje starše, ampak ženine. Ona se ne upa pogovoriti z njimi?

Medčloveški odnosi – te si razlagamo tako po svoje. Verjetno je tvoj tast mnenja, da na tem področju nima nobenih težav in da je skrajno fer – navsezadnje ti je dovolil zidati ali vsaj parkirati na njegovem. Če to ni lepo od njega …

Niso starši, ampak brat, ki ima sicer tudi svojo družino.

Se mu je že reklo, da naj parkira pred hišo A, kjer živi, vendar ne vidi v svojem parkiranju nobenih problemov, ker tako parkirajo že mnogo let in ker so tako pač navajeni.

Jaz pa vidim to kot njegovo nerazumevanje, da je nekdo prišel na njihovo ozemlje in ga je zaradi ljubosumja ali česa drugega potrebno provocirati.

Nisem pa jaz tam nič zidal ali kupoval ali karkoli… Pa niti ne vem, zakaj bi to moral biti faktor. Da se razumemo, vsak naj prispeva materialno in še kako drugače za normalno življenje (in tako tudi prispevam). Da je pa lastništvo v takšnih primerih argument za provokacije, je pač zelo kratkovidno oz. poceni.

Po mojem mnenju gre na nek način za namerno omejevanje življenjskega prostora.

No, jaz sem te videla zraven njenih staršev :).

Predvidevam, da sta nepremičnine podedovala? Ali sta kupovala dve hiši eno zraven druge?

Kakorkoli obračaš, vajini mnenji se razhajata in dejstvo je, da on gleda to kot svojo lastnino, kar tudi je, in počne tako, kot je bil vajen. Ne razumem pa, zakaj bi bil ljubosumen in da gleda, kot da je nekdo prišel na njihovo ozemlje – saj sta vendar že vse življenje na istem ozemlju ali kako?

Očitno bo treba potegniti evrčke na dan in odkupiti tisti del parcele, ki po tvojem razumevanju sodi k tvoji hiši.

Dobro, tak način razmišljanja mi je tuj (mislim glede tega, kdo bi komu moral kaj v finančnem smislu).

Bistvo mojega vprašanja je v tem, kako smo sposobni spoštovati življenjski prostor drug drugega in kako postavimo mejo “to smo mi, to ste pa vi” in če želiš vstopati v prostor drugega, ga prej kaj vprašaš oz. se že prej trudiš za dober odnos. V prispodobi: nismo več otroci, ko bi brez vprašanj vstopali v stanovanja drug drugega, razen, če si tako navajen vse življenje in na kaj takšnega niti ne pomisliš tudi takrat, ko ima vsak svojo družino. Pa se mi zdi, da bi bilo potrebno pomisliti, v smislu, vi imate tam, mi imamo tukaj. V življenjski prostor drug drugega pa vstopamo, če smo oboji za to, ne pa samo eden.

Hiši sta narazen 150 m in okrog hiše, kjer živi on s svojo družino, je dovolj prostora za parkiranje. Torej, če parkira pri hiši B, je pri hiši A prazen prostor.

Še to… Konec koncev gre tudi za spoštovanje zasebnosti.

Še enkrat: ne gledajo na to vsi enako, kar vidiš tudi sam v praksi. V Sloveniji je na tisoče medsosedskih tožb zaradi kršenja meja. Mislim, da je to kar zelo razširjen hobi med Slovenci. To, kar počne tvoj brat, torej ni nič posebnega.

Če bi bil ti na njegovem mestu, bi tudi mogoče gledal drugače.

Meni je tudi njegovo razmišljanje tuje, na tisoče in tisoče Slovencem je pa normalno.

Parkirni prostor je skupen in vsak lahko parkira kjerkoli želi.
Tebi se zdi smiselno, da vsak parkira pred svojim objektom in te jezi (po nepotrebnem!), če kdo ne parkira tako kot TI misliš, da je prav. On to očitno ve in je vrgel vabo in ti si zagrizla vanjo in sedaj se grete kdo bo koga….

Če temu kje kdo parkira, ne bi posvečali nikakršne pozornosti on ne bi imel razloga parkirat pred vašim objektom tako pa….”se zabava lahko prične”…. 🙁

Uredi lastništvo. Če je zemlja pred tvojo hišo bratova, je pač njegova.
Domeni se z njim in odkupi tiste metre, sploh, če hočeš mirno sobivanje.

PS. Mora brat plačevati davek na nepremičnine, zato, da ti parkiraš in si lastiš njegovo zemljo?

Imam nekaj predlogov:

Prva in najboljša je pogovor in dogovor.

Druga bolj diplomatska, da nekako zasedete prostor, da ga zmanjka za njegov avto – npr mizo ven in stole ali super novo klopico, zraven še svoj avto ali naj pa tam leži še kakšno pozabljeno otroško kolo ali ostale igrače, lahko tudi novi peskovnik ali zeliščna greda-korito, pa mu bo jasno, da ni prostora za njegov avto.

Tretja pa je, da ti parkiraš za poskušnjo k njegovi hiši.

Hvala za vaša mnenja.

@On_ – ja, res je, vsak razmišlja po svoje, se strinjam, za dobro sobivanje pa je včasih potrebno razmišljati tudi enako.
Tisto, da se ne posveča pozornosti parkiranju, se je v zadnjih mesecih tudi dogajalo, torej se ni temu posvečalo pozornosti, pa je preraslo do tega, da se to spet dogaja v polni meri.

@ioanes – z lastništvom je, kakor je, tukaj se ne da kaj dosti narediti, se mi pa nasploh zdi nesmiselno reševati stvari na tak način, ker zaradi žlehtnobe ni vredno plačati niti centa. Naj pride in reče, da želi denar za to. Za to nima jajc, pa sam sebi bi vzel priložnost za vznemirjanje drugih.

@samostojna 50+ – pogovor in predlog, da ravna drugače, je že bil, pa ni imel dolgoročnega učinka; celo uživa, če lahko reče, da ima pravico tam parkirati; glede drugega predloga: ve, da sta tam parkirana dva avtomobila, vendar v svoji glavi ne vidi nobene težave, da zraven porine še svojega; tretji predlog: tudi to je že bilo, pa se ni nihče vznemirjal; poskusiti sem želel tik pred vhodnimi vrati, pa v tisti hiši živi še kdo, kogar jaz ne želim vznemirjati, ker je fer in se da z njim pogovoriti in dogovoriti, tako da to ne pride v poštev

V glavnem, takšne ljudi je za pustit same in takrat najbolj trpijo. Očitno je to še edina možnost, ki ostane.