Pozdravljeni,

končno sem našla nekaj minut časa da vam opišem kaj se mi dogaja, v želji, da mi boste ponudili nek dober nasvet. V splošnem delujem okej, vsem okoli sebe sem punca in pol, nasmejena in pogumna. A ni tako. V službi sem zelo napeta, živčna, panična, če me preseneti nek dogodek ki ga nisem načrtovala ali planirala. Dobiti mail v katerem je napovedan izredni sestanek, dobiti sporočilo, da v spodnjo kavarno pride na kavico bivši sodelavec in te vabi zdraven na kramljanje, vstop (zelo zanimivo!!) le določenih oseb iz oddelka v pisarno me zmoti. Svojo reakcijo najbolje opišem tako-tresenje nog, občutek kot da se mi noge odrežejo, tresenje rok, rdečica, tresenje glasu…Občutek da negdo stoji zdraven mene, mi dejansko buli v ekran in od mene išče neko razlago ali ureditev stvari mi je grozna. Situacija postane napeta, v sebi si ne mislim kako mi ne bo uspelo rešiti zadanega, ker se vendarle s tem ukvarjam in sama rešujem situacije odlično!!!!!, a še useeno me postane strah. Imam dva sodelavca ob katerih se kar tresem. Če v pisarno vstopita nenepovedano sem gotova. Pa sploh ni nujno da kaj želita od mene, prideta le pozdravit al podobno, me vprašat kako sem, kaj dogaja. Naj omenim da si pisarno delim s tremi sodelavkami in vse to opazijo. Neverjetno je to, kako zelo strah me je tega da otrpnem, kako zelo strah me je uprašanj z useh strani kaj mi je? Kaj si pa tako rdeča? A še sama nevem kaj mi je. Čudno je to, da vkolikor srečam te iste sodelavce na hodniku, me ne zagrabi nikakršen strah, sposobna sem normalnega komuniciranja, čim pa se ta isti pojavi v pisarni me pa enostavno ni. S to isto osebo pa sem brez problema zmenjena zvečer v kakšnem lokalu na zabavi, in kramljava brez treme. Čudna sem. V naprej se sikiram za vse dogodke ki naj bi se zgodili, toliko me je strah ponavljajočih se rdečic, tresenja rok, da bi najraj kar odkorakala iz pisarne v tem istem momentu. Pa mi nihče noče nič slabega. Nasprotno. Zdim se jim super punca, jst se pa tresem. Ko me nekaj preseneti, šokira, se ustaršim se to odrazi tut na mojem vratu in prsih, vsa sem rdeča. Ni ga tistega ki me takrat ne vpraša kaj je to. Iz vsega tega, mi postane še bolj nerodno in bi najraje odšla. Iz vseh teh razlogov nemaram presenečanj, ker na njih reagiram tako neumno. Tudi v privat življenju. Nemaram nenapovedanih obiskov, srečanje znanih ljudi v trgovini, povabil, klepetanja. Prebrala sem miljon strani na to temo, prebrskala celo knjižnico, se trudila obnašati normalno, spontano, ne misliti na to kako me je strah, in ko se že sprostim me v istem trenutku znova preseneti npr. glas na hodniku, te iste osebe ki me tako spravlja iz tira, in že me ni. Ponovno pričakujem tisti vpad v pisarno ki ga ne maram. Brskam po spominih, po dogodkih, gdaj sem se začela počutiti tako. Nevem. Ni nikakršne situacije kjer bi se mi gdorkoli iz službe zameril, pravim vam, do mene so vsi zelo korektni. Sprašujem se če je to pomanjkanje moje samozavesti? Zakaj se tako odzivam na nepredvidene situacije? Zakaj moje telo zapaničari?

Izjemno ne maram svoje rdečice, v trenutku ko z nekom govorim dalj časa pomislim na to kako sem vrjetno že vsa rdeča po vratu in obrazu in kako me bo vsak čas negdo vprašal kaj se z mano dogaja. Nimam razloga da se tako počutim in sama to vem, a vendar se v mojem telesu sproži ta obrambni mehanizem in bi kar bežala. Poskušam mirno dihati, biti racionalna, dopovedujem si da je vse to le namišljen strah in da sem lahko ponosna nase. Vsi okrog mene vendar vidijo kako zelo okej oseba sem in kako urejeno življenje imam. Pa ne! Jst kar paničarim. Kako naj se v tem trenutku po domače povedano nakuliram da je vse okej? Da smo vsi ljudje….
Zakaj do določenih ljudi čutim to strahospoštovanje a vendar vem da v ničemer niso boljši kot sem sama?
Od negdaj imam to neko fobijo pred moško populacijo, predvsem pred fanti za katere se zdi da sem jim všeč? Kako se v tem trenutku ne znam prepustiti in pustiti naj me negdo občuduje če misli da sem tega vredna? Nevem, pri meni enostavno ne gre. Moji napadi te nerazložlijve panike ki se mi dogaja samo v omenjih situacijah in verjetno niske samozavesti, mi zelo otežujejo vsakdan.

Naj povem tudi to, da imam urejen odnos s svojo družino, nisem bila ustrahovana kot majhen otrok, s strani svojih staršev sem imela vse kar je bilo v njihovi moči in tudi danes je tako. Imam zdravo razmerje, fanta že vrsto let, ljubezen za katero mi prijateljice pravijo kako zelo lepa je, in jst še kar paničarim. Spontano. Moje telo zapaničari. Vse se odrazi na mojem obrazu.

Ne želim si več tega in zanima me kako si na najboljši možni način lahko pomagam sama.
Stara sem 26 let.

Hvala za vsak nasvet in razlago mojih skrbi.
Lep dan