Pozdravljeni,

zelo bom hvaležna vsakega nasveta, mnenja ali kritike, saj se mi zdi, da počasi prihajam v brezizhodno situacijo.

S fantom sva skupaj skoraj 2 leti. Rada ga imam, verjamem, da tudi on mene, saj mi to pokaže tako z besedami in dejanji. Je razumevajoč, pozoren, iskren, vse tisto, kar si lahko vsakdo želi. Problem nastane, ko pride do konflikta, saj že najmanjši eskalira v pravo vojno med nama. Ne vem več niti, kdo je “vzrok” in kdo “posledica,” kdo ga lomi in kdo ne in po mojem nimam več realne slike o vsem skupaj. Sama imam občutek, da se zelo trudim s komunikacijo in vedenjem, po drugi strani pa, ker ni nobenega rezultata, mislim, da mogoče pa se samo tolažim, kako se trudim, pa se sploh ne trudim?

Za vse tiste stvari, ki me motijo, sem mu povedala, tudi sproti ga opominjam (“lahko prosim delaš to tako in tako, ker mi ni všeč/ to in to bi mi bilo bolj všeč”, velikokrat mu dam tudi kak primer, da bi me bolje razumel, v smislu “se spomniš, kako je bilo takrat tebi- tako nekako je zdaj meni”). Ko se pogovarjam z njim (in tudi z drugimi), res pazim na besede, vedenje, še zlasti med prepirom (dajem konstruktivne kritike, sprejemam kritiko, ko mi kaj pove, si želim izvedeti več o tem, zakaj ga moti, kaj bi želel drugače itd, pozorno prisluhnem in sem razumevajoča (nikoli ne igram “ping ponga”- ti si naredil to- ti pa to itd.). Dostikrat mi pove, da ga kaj moti, pa ne zna povedati zakaj ga moti, kar še ni tak problem, kot to, da ne zna povedati, kaj bi si želel drugače. Ko mu jaz povem, da mi kaj ni všeč, ne zna sprejeti, kar me spravlja ob pamet! Banalni izmišljeni primer: jaz rečem, da mi bi veliko pomenilo, če bi pomil posodo, kot sva se dogovorila, da bova imela več časa za naju, pa on meni odgovori “ja, dogovorila sva se tudi, da boš odnesla smeti, pa jih nisi.” Problem je, da on meni tega ne pove, ko opazi, ampak si zapiše v svojo “črno knjižico” in ko doživi nekaj, kar mu ni všeč (kritiko), se s tem brani. Ne vem, kako naj drugače razložim. O tem sva se pogovarjala že velikokrat, ko sem mu predstavila problem s svoje plati, je uvidel in se mu je zdelo nesmiselno, vendar se čez čas znova ponavlja. Pa mu rečem, da s takim pogovorom- ti si to, ti pa to- ne bova prišla nikamor in da se dajva pogovarjati o samo eni stvari, lahko začneva s tem, da jaz nisem odnesla smeti. Ko to rešiva (zakaj nisem odnesla, kako naj drugič postopava), pa predlagam, da se vrneva na posodo. In čez minuto pristaneva spet na meni, ker JAZ nisem to ali to ali to. Včasih mi očita stvari, ki držijo (kar je meni res ok, lahko bi le povedal stvari malo bolj neočitajoče, z lepšim tonom itd)., včasih pa stvari, ki sploh ne držijo, on si je pač ustvaril takšno sliko o njih in mi očita nekaj, kar sploh ni res. Seveda velikokrat ne pridem do besede, da bi pojasnila (pa on meni očita, da on ne pride do besede) in ko mi uspe pojasniti, se brani z “nisem vedel.” Ja, nisi vedel, to je ok, ampak zakaj pa nisi vprašal? Dogovoriva se, da bova več spraševala, ampak čez teden dni sva na stari poti. Med prepirom mu je sprejemljivo marsikaj- od drenja (ker je on pač jezen), do žaljenja in poniževanja. Zapleteva se v malenkosti, ki izbruhnejo v velik prepir, ker se neprestano vrtiva v krogu, jaz ga res skušam usmerjati kot mislim, da je najbolje (sem zelo samokritična, vendar mislim, da je bolj problem to, da on noče slediti, ker je jezen itd, kot pa da bi jaz slabo “vodila”). Tako se prepiri vrstijo, kar naju oddaljuje. Takrat si ne želim njegove bližine, ker me ne želi razumeti (ne zna, ne more?), kar ustvarja še večji prepad med nama. Oba sva še mlada, pa zelo redko seksava- jaz namreč rabim veliko časa, da se po takem prepiru (in vseh izrečenih besedah) sestavim, on tega ne razume. Danes mi je tako rekel, da bo šel na kur*o, ker mu drugega ne preostane. Vem, da tega ne misli in da je jezen, ampak ko mu bom rekla, da me je to prizadelo (ja vedno govorim o sebi in svojih občutkih in ne o dejanjih drugih), bo rekel, ja, bil sem jezen ampak ti si pa to in to… in smo spet tam. Takega pogovora ne želim imeti. Veliko mu pomagam, svetujem, usmerjam (probaj tako, vprašaj, pojasni, povej, zakaj)… pa mi je enkrat na to rekel, da mora biti vse po moje. Jaz se s tem ne bi strinjala, ker zelo upoštevam oba. Pa sem rekla, naj bo po njegovo, naj on predlaga kako in kaj, pa bova izbrala predlog, za katerega se bova strinjala, da je boljši. Bil je brez besed. In sem rekla, da mogoče imam jaz slabe predloge, ampak on jih pa sploh nima, tako da so ti moji slabi predlogi trenutno najboljše kar imava.

Rada ga imam in nočem, da končava najino zvezo zaradi takšnih bedarij, ampak ne znam nama pomagati. Tudi on očitno ne. Drugače je res super, veliko se pogovarjava in je razumevajoč, razen ko je jezen, takrat mu ne moreš dopovedati nič in tudi ne zanima ga nič, je popolnoma nedostopen, tudi če jokam, ga ne gane. 🙁

Hvala za vse odgovore, kritike, mnenja in nasvete, ki bodo na mestu!
Lp.

Heh, kako poznano, iz različnih razmerij, s tem mislim tudi prijatelje…

Sedaj nimam časa na veliko pisati, predlogi bi bili:
– ne očitaj mu vsakič, ko kaj naredi narobe, saj menda si je zapomnil prvič (v mojem primeru je bilo tako, da sem jaz najedala, drugi pa ne in mi je potem ob prepiru to ven vrgel, kar me je še bolj prizadelo, razumem pa tudi, da ni lepo vsak dan poslušati, kaj delaš narobe)
– ob prepirih skušaj biti mirna in ne vzkipi, temveč zadrži miren, pomirjujoč ton. To je izjemno izjemno težko, ampak tudi gre
– če ne gre drugače, se dogovorita, da ob takšnih prepirih nehata takoj in si vzameta 10, 15 minut, da se pomirita in potem pomirjena naprej pogovarjata. To je izjemno težko, če je ena oseba želi takoj vse razčistiti. Še huje je, če je nekdo kolerik, ker je takrat v drugem stanju in dejansko ne more prenehati (mislim, da je nekaj z možgansko aktivnostjo). Če je možno, v takem primeru umirjeno odgovori in pojdi ven, stran, da se on pomiri, čeprav je to še težje od vsega ostalega:)
– pogovorita se v mirnem stanju, kaj je narobe in kaj vaju moti. On očitno ne želi govoriti o sebi, svojih občutkih in goji zamero v sebi, potem pa eksplodira. To je slabo in to mu moraš nekako povedati, da se določene neumnosti sproti rešujejo.
– ne glede na vse ne dopuščaj takšnih žalitev. Četudi se kregata, je to nedopustno. Res velikokrat marsikaj izrečemo, ampak tudi v tem je vsaj kanček resnice, žal. To mu povej v mirnem stanju in naslednjič, če/ko ti to naredi, pojdi stran oziroma naredi nekaj, da mu bo dalo vedeti, da tega ne dopuščaš.
– če ne gre drugače, si vzemita pavzo drug od drugega. Recimo mesec dni, da se malo umirita, premislita pri sebi, kaj želita, kaj štima in kaj ne štima. Praviš, da sta še mlada, najbrž lahko gre nekdo k staršem, če živita skupaj.
– ne pozabi pa res objektivno oceniti tudi svojih dejanj, besed ipd. Ja, tudi to je težko, ker ponavadi izhajamo iz sebe in mislimo, da imamo le mi prav:) Ampak potem ugotovimo, da moj prav ni nujno tvoj prav in da so potrebni neki kompromisi.

Upam, da je vsaj delno v pomoč. Kakorkoli že, da uspešno rešita te zadeve.

Živjo,

Sama sem se po več kot 7h letih znašla v podobni situaciji, ko sva se s fantom preselila v skupno stanovanje pred enim letom. Situacija sta si precej podobni (vse do pritiskov glede spolnosti) in moram reči, da sem tudi jaz že izgubila moč in energijo za normalen pogovor, skoraj vsak dan jokam, pred njim več ne, ker me preveč boli, da mu je vseeno. On vzroji na vsako mojo besedo, ki je “kritika” jaz pa jokam, ker ne upam nič več reči, ker se počutim nerazumljena in dobesedno zlomljena in ker ne vem kako mi jeuspelo svoje življenje tako zafurati. In glede na to, da on iskreno misli, da ne dela sam nič narobe in da je problem samo v meni, se sprašujem ali ima sploh smisel karkoli reševati. Ves čas najine veze ga imam rada in še vedno verjamem, da je v svojem bistvu dober človek, ampak jaz ne vem če bom to lahko zdržala. Enostavno je najin pogled na to kaj je veza, kaj ljubezen in kaj pogovor tako različen, da ne vem če bova to lahko prebrodila. V zadnjih dveh prepirih pa je izrekel take stvari, da se je v meni dobesedno nekaj zlomilo. Enostavno nisem več ista in ne vem kaj naj naredim.
Odločila sem se, da grem sama še k terapevtu, ker več ne vem kdo ni normalen, poleg tega sem si postavila rok, koliko časa nama še dam in če do takrat ne bo šlo na bolje bom zaključila.

Jaz mislim, da če misliš, da delaš vse kar lahko, da bi bilo bolje, potem si postavi nek rok do katerega bi vse skupaj moralo delovati in če ne bo potem pač ne bo. Bolje da zavržeš dve leti, kot celo življenje, kar bova obe naredili, če bova v takih vezah vztrajali.

Mislim, da si zadevo dobro speljala, zbodlo me je tole, da si misliš, da si svoje življenje zafurala… To je napaka. Saj potem je zadnji stavek, ki tega demantira, a vseeno.

Si pač bila z nekom, ki se je izkazal za drugačnega. Bistvo je, da narediš spremembo in se iz tega nekaj naučiš. To ni zafuranje, to je življenje!

eglantine&žalostna gala

Moški s polnimi jajci vama ne bo ustrgel v vsem kar želita, še posebej se pa ne bo poskušal pogovarjati in reševat probleme z vama medtem, ko ga jajca bolijo ker so prepolna.
Mimogrede moški s polnimi jajci ne more normalno funkcionirat.

lp ž

Spremeni sebe in se bodo tudi drugi. Vidve pa imata sindrom sodobne ženske ki hočejo vse okoli sebe spremenit, sebe pa ne vidijo v ogledalu. Ti njega usmerjaš kot kakšna mater, pusti ga pri miru ne da se mu več stalno misliti če bo teb to všeč ali ne.

Se kr strinjam s Pumo. Tole diši po stalnem iskanju napak drug pri drugemu. Slej kot prej nekdo pride do stopnje ko se vpraša ali sploh kaj naredim prav?

Iz zapisa se bere takole. Kar jaz delam je vse prav, kar on dela je vse narobe. Jaz ga usmerjam on me žali. Posledično je tvoj fant neodločen in živčen, ker ima občutek nevrednosti. Popolnoma jasno. Spremeni sebe in spremenila boš tudi ostale. Predvsem pa pusti fanta da je tak kakršen je, ne moreš ga ti spreminjati.