Spoštovani gospod Vanja!

Na Vas se obračam z vprašanjem o mojem sinu – drugošolcu , ki me vse bolj skrbi.

Živimo v družini z možem, hčerko, ki je ravno končala srednjo šolo in se počasi osamosvaja in 9 letnim sinom, ki gre v 2. razred. Živimo v bloku, vsak otrok ima svojo sobo. Imam srednjo izobrazbo.

Sina je velikokrat strah. Strah ga je ponoči, ne zna spati sam v svoji sobi, nekdo mora biti ob njem. Isto je, če prespi pri sorodnikih, kar je sicer redko. Ampak mojega sina je še podnevi tako strah, da ne upa sam v stranišče, počakati ga moram pred vrati. Razlage za strah ne najdem, v družini ne doživlja nasilja in strahu, fizično medsebojno ne obračunavamo.
Razmišljam o krivdi televizije. Res je, da mu mož včasih dovoli gledati kakšen preveč nasilen film, ki se meni ne zdi primeren. Prosim moža, da naj ugasne, ampak oba z sinom film tako zanima, da ne zna ugasniti. Morda se mož niti ne zaveda kako je otroka strah, to se mu ne zdi prehudo. Z možem sva se odgovorila o selitvi TV aparata in bom pri tem tudi vstrajala. Pa bo to dovolj? Otrok je sicer zelo navezan name, veliko se ukvarjam z njim, se igrava, čitava in podobno. Nasproti je mož pri vzgoji bolj umaknjen, bolj enostavno mu je da pusti otroka gledati z njm TV kot kaj drugega. Hčerko-sestro ima sin rad, tudi hči se rada in večkrat ukvaja z njim.
O problemu sem govorila s pediatrinjo, ki pravi, da je otrok doživel strah. Sin mi pove vse, kar odživi, ampak jaz ne vem za noben konkreten in ne trjajoči dogodek, dogodek, ki bi lahko bil vzrok. Pediatrinja mi je dala napotnico za psihologa.
Kako naj ukrepam? Je kriva televizija ali jaz, mož, družina? Imamo se za normalno družino, ampak to se imajo itak vsi. Je otrok preobčutljiv?
Mu z popuščanjem pri spremstvu na vsakem koraku in spanju v isti sobi delam slabo uslugo? Se je otroku kaj zgodilo, kar ne vem?
Naj ga peljem k psihologu ali naj še počakam?

Vprašanj, ki se mi porajajo je več. Verjetno je tudi odgovorov vsaj toliko. Zato vas kot psihoterapevta lepo prosim za vaše mišljenje in se vam najlepše zahvaljujem.

Marinka

Spoštovana Marinka,
niste napisali,kako je z otrokom v šoli, ali ga mora tudi tam pred straniščem nekdo čakati? Če ne, potem je treba v njegovem vedenju videti željo po pozornosti in uppštevanju a na pasiven način.Svetujrm vam , da ga vključite v katero od organiziranih špotrnih dejavnosti, tam boste njegove dosežke lahko stvarno pohvalili,v zgledu pri vrstnikih pa se bo tudi čustveno stabiliziral.Dotlej morate njegovim strahovom posvečati čim manj pozornosti, pohvalite pa vsako njegovo zaželjeno vedenje.Če vaš mož ve, akako se ustvarjajo filmski triki naj to sinu tudi pove: kri je oparadižnikova mnezga, eksplozije posnamejo v malem, goreča letala so v bistvu igračke z natančnim natančno izdelanimi pdrobnostmi ipd.V filmu ga lahko opozori na pomanjkljivosti na primer statisti v najbolj krvavih bitkah rimskih legij niosijo navadno “teniske” le pomembnejši imajo pravo obuvalo …….
S psihologom se boste morali pogovoriti kot družina, torej vsi.