Pozdravljeni
Imam odraščajočo hči – avgusta bo dopolnila 12 let. Je pridna v šoli, skrbna, je športnica in glasbenica. Kljub obveznostim ima še vedno dovolj časa za igro, klepete po računalniku. Na videz je vse popolno. Skrbi pa me, da se ta otrok sekira za vse zadeve, kar ni običajno za otroke njene starosti (če bomo imeli dovolj denarja do konca meseca, če kam grem – kaj pa če se bo kaj zgodilo – ker je tema, slaba cesta, itd; če kdo kaj reče….in podobno). To me niti ne preseneča, saj sem ji bila v mladosti tudi sama podobna. Bolj me skrbi to, če ji kaj očitam, oziroma pride do normalnih prepirov mati – hči – ne reagira kot ostali najstniki (butanje z vrati, mogoče grda zabrusena beseda, kuhanje mule), ampak mirno, včasih v solzah: najbolje bi bilo, da kar umrem…bolje bi bilo, da me ne bi bilo,…. zadnjič sem dobila SMS z vsebino. jaz se bom kar ubila (razlog – hotela je ostati doma, ker si ni preveč dobro počutila in sem ji jaz predlaga naj le gre v šolo in potem domov, če bi bilo prehudo). Običajno bi temu rekla izsiljevanje, vendar pa se vseeno bojim, saj je bila hči čustveno vedno krhka. Kaj naj storim? Kje je meja med izsiljevanjem in stisko potrebno pomoči?
Naja

Pozdravljena

Ko sem prebrala tvoj sestavek, sem v njem našla svojo hči. Samo dve leti starejša je, uspešna na vseh področjih, pridna in nikoli “ne buta z vrati” ali pa se “pregovarja” z mano ali z očetom. Je zelo občutljiva in se sekira za vsako malenkost. Ne bi te rada strašila, ampak moja hčer se je začela pred nekaj meseci rezati po rokah, pred tem pa je začela odklanjati hrano. Ima vse simptome anoreksije. Ko pa se ne more odreči hrani, se poreže. Skozi smo dali že kar nekaj strovnjakov in psihologov, počasi se z njo vred pobiramo, ampak pot je še dolga in še vedno smo na začetku. Hčerka je tudi na antidepresivih, da se ji je stanje vsaj malo umirilo, čeprav dobro ne bo še zelo, zelo dolgo. Ne daj da tvoja hčerkica pride tako daleč ali pa zabrede na kakšno drugo stranpot iz katere ne bo našla poti. Njene težnje po neživljenju vsekakor niso izsiljevanje, ampak obupan klic na pomoč. Za njeno zaskrbljenostjo se skriva mogoče kaj dosti hujšega, kot si je sama pripravljena priznati. Prisluhni ji, skupaj poiščita pomoč dobro bi bilo tudi strokovno.