Otrok v stiski
Otrok in njegovo okolje
Otrok se v toku življenja srečuje s situacijami in doživetji, ki so nova, drugačna od tistih, ki jih je doživel do tedaj, znanih. Z njimi se sooča in jih premaguje. Takšne situacije so večinoma vzpodbuda za otrokovo osebnostno rast. So izziv, ob katerem otrok angažira svoje psihične potenciale, išče nove možnosti, preverja svoje zmožnosti in odzive okolja na svoje reagiranje. Če pa so takšna doživetja in situacije preintenzivne, burne, ali če trajajo daljši čas, lahko otroka soočenje z njimi obremeni. Otrok se vznemiri, situacije ne more in ne zna preiti, je ne zmore rešiti, niti se ji izogniti. Tedaj otrok doživlja stanje psihične vznemirjenosti, stiske ali krize. Kriza lahko zavre njegov osebnostni razvoj ali ga celo potisne nazaj. Nekatere otrokove reakcije so tedaj drugačne, kot so bile pred krizno situacijo, pojavijo pa se novi in spremenjeni načini psihičnega odzivanja. Otrok na ta način s temi odzivanji okolju sporoča o krizi, ki jo doživlja, s čimer se v otroku naklonjenem okolju sprožijo mehanizmi pomoči. Način reševanja ali vzdrževanja otrokovih stisk je v veliki meri odvisen od tega, kako otrokovo okolje vidi, razume in reagira na dogajanja pri otroku. Otrokova stiska odraža tako njegovo osebno doživljanje in reagiranje kot tudi njegovo vpletenost v življenjsko situacijo, v kateri se nahaja. Ob krizni situaciji sta vedno prisotni dve medsebojno delujoči in prepleteni dimenziji. Na eni strani je občutljiv, dojemljiv otrok, ki se odziva na dogajanja v okolju. Na drugi strani je okolje, ki pobuja in se odziva na otrokove reakcije, ne glede na to, ali otrokovo stisko prepoznava ali ne, oz. vzroke za takšno reagiranje. Psihična obremenitev, ki lahko sproži krizo pri otroku, je relativna, individualno določena. Pojem individualne občutljivosti otroka ni jasno opredeljen in še težje določljiv. Odvisen je od mnogih dejavnikov, ki se tudi pri istem otroku v prostoru razvoja in časa menjajo. Kar je za enega otroka obremenjujoče in vodi v krizo, je za drugega otroka lahko nemoteče in neopazno. Način in globina čustvenega doživetja kakega dogodka ali situacije določata otrokovo reagiranje. Mlajši otrok je bolj ranljiv kot starejši, ker je v celoti bolj odvisen od okolja. Njegovo stisko okolje teže prepozna in ne razume. Telesno bolan otrok, otrok s kronično boleznijo, otrok, ki zaostaja ali je moten v telesnem ali duševnem razvoju, je bolj ogrožen kot zdrav otrok, ki ima več in ustreznejše zmožnosti za reševanje obremenjujočih situacij. Večja pozornost je potrebna otrokom, za katere vemo, da že imajo kake psihične težave. Njihova ranljivost je poudarjena. Zaradi čustvenih zavrtosti so omejeni v obvladovanju stisk. V družini lahko otrok dobi največ opore in vzpodbud za zdravo in srečno življenje. Lahko pa je tudi družina vir nezadovoljstva, razočaranj in stisk. Mnogo otrok, ki živijo v neurejenih družinah, družinah, kjer je prisoten alkohol, telesne ali duševne bolezni, ostajajo v stiskah osamljeni in neopaženi in so zato bolj ogroženi. Širjenje socialnega okolja ob vstopu v vrtec in še bolj šolanje, ko se otroku postavijo tudi zahteve glede učnega uspeha (napredovanja), so lahko zanj huda stiska ali kriza, ki jo tedaj doživlja.
Sprožilne situacije, ki vodijo v krizo, niso neke specifične situacije ali stanja. Vsaka kriza ima svoje značilnosti v nastajanju in poteku. Sprožilne situacije so lahko znane, očitne (bolezen v družini, izguba bližnje osebe, rojstvo sorojenca, menjava okolja, ipd…). Novonastali situaciji se otrok ne more prilagoditi, je obremenjen in vznemirjen. Kriza, ki jo doživlja, je očitno povezana in sledi znani stresni situaciji. Kriza pa lahko nastaja tudi počasi, postopoma, neopazno. Ni očitnih sprožilnih dejavnikov. Otrok nekaj časa zmore loviti psihično ravnovesje in ne kaže vidnih znakov krize. Če pa takšno stanje traja dolgo, ali če nastopijo še dodatni obremenilni momenti, se kriza lahko pokaže v vsej silovitosti. Znaki otrokove stiske so torej številni in zelo različni. V določeni starosto otroka so bolj značilni in pogostejši nekateri znaki stiske. Dojenček in majhen otrok, pri katerem so duševna in telesna dogajanja edinstvena in še ne ločena, svojo stisko praviloma odraža s telesnimi znaki, kot so jok, nemir, motnje hranjenja in spanja. Predšolski otrok zraven telesnih znakov (najpogostejši so bolečine v trebuhu, ter motnje hranjenja in spanja) ob stiski kaže očitne spremembe vedenja ( nemir, razdražljivost, pasivnost), strah ali napade, podobne božjastnim. Večji otrok, šolar, ima še več zmožnosti, da svoje stiske ne kaže le z različnimi vedenjskimi odzivanji in telesnimi znaki (ponovno močenje postelje, mazanje hlač, glavoboli, nočni strah). O svojih težavah je zmožen govoriti, jih opisati ali narisati. Vedenjske motnje, kot so beganje iz doma ali šole, kraje, agresivnost do vrstnikov ali samega sebe in do predmetnega sveta, ter zaprtost vase, so resna opozorila otrokovih hudih težav v tej starosti. Otrok po desetem letu zraven navedenih znakov pogosto doživlja stanja tesnobe ali potrtosti, ki so zanj mučna in ga lahko zelo ovirajo pri vsakodnevenem življenju. O teh doživljanjih večji otrok pogosto nerad in težko govori, zapira se vase in trpi, razmišlja tudi o smrti. Gre torej za celo paleto telesnih, vedenjskih in psihičnih pojavov, ki kažejo na spremenjeno telesno in duševno počutje in odzivanje. Sam znak, ki se pojavi ob stiski, ni osnovni problem ali vzrok stiske. Kaže, da so v otrokovem življenju in doživljanju prisotna neka dogajanja, ki se navzven odražajo s temi znaki, oz. na ta način. Znaki stiske imajo v tej interakciji dvojni pomen :
– so opozorilo, da otrok doživlja nekaj, kar zanj ni ugodno, je obremenjujoče, tega sam ne more preiti
– znaki stiske so istočasno tudi način oz. pot, preko katere si otrok lajša in razbremenjuje psihično napetost in vznemirjenost, ki jo doživlja ob stiski.
Otrok z znaki stiske sporoča okolju, da potrebuje pomoč.
Pomoč otroku v stiski :
Otrok sam malokdaj neposredno in očitno toži o svojih težavah. Ima različne življenjske izkušnje. Dogajanj okoli sebe še ne razume, daje jim svoj, njemu razumljiv pomen. Lahko se čuti celo sokrivega za to, kar se dogaja z njim ali v njegovem okolju. Njegova doživljanja in razmišljanja ga begajo in vznemirjajo. O tem ne more govoriti. Zato moramo/te prisluhniti otrokovim očitnim in prikritim sporočilom o stiski, če so podana še tako mimogrede in komaj opazno. Budnost in pripravljenost tistih, ki otroka poznajo, zanj skrbijo, in ga imajo radi, sta najzanesljivejše zagotovilo, da bo otrok v stiski dobil hitro in pravočasno pomoč. Otrok sam namreč le izjemoma išče pomoč za svoje težave. Če pa se obrne po pomoč izven družine, mu moramo/te prisluhniti in njegovim navedbam tudi verjeti. Najpogosteje so starši tisti, ki prvi opazijo otrokovo stisko, in mu tudi skušajo pomagati. Pogosto nihajo med tem, ali otrok potrebuje strokovno pomoč ali ne. Upajo, da bodo težave prešle, ali da jih bodo rešili sami. V mnogih primerih, ko prisluhnejo otroku in uspejo odvrniti vzroke težav, dejansko zavrnejo krizo in otroku zmorejo pomagati sami. Žal vedno ni tako. Starši iščejo strokovno pomoč, ko njihovi poskusi, niso bili uspešni, ali če je stiska take narave, da se težave stopnjujejo, trajajo in zato vznemirjajo starše. Pogosto starši navajajo znake stiske kot težavo in povezujejo otrokovih opozoril z vzroki zanje. Ne glede na to je treba sprejeti njihovo videnje težav, ki bo vodilo k razumevanju celotnih dogajanj, tako pri otroku, kot okoli njega, in dalo možnosti za reševanje. Na znake otrokove stiske lahko postanejo pozorni tudi drugi. To so sorodniki, učitelji v šoli ali zdravnik, h kateremu prihaja otrok zaradi zdravstvenih težav ali ob sistematskem pregledu. Opazijo, da je z otrokom nekaj narobe, da se z njim nekaj dogaja. Okolje hitreje zazna otrokovo stisko, če so znaki stiske očitni ali če sami opredelijo kaka dogajanja v otrokovem življenju bolj obremenjujoča. Bolj prikrite oblike otrokove stiske, čeprav lahko še bolj še bolj ogrožujoče, so pogosto težje in kasneje opažene.
Učinkovita pomoč pri otroku v stiski je mogoča, če uspemo/te na pravi način opozoriti in pritegniti v sodelovanje otrokove starše, svojce in vse tiste, ki vstopajo v njegovo življnje, in so zadolženi, da mu pomagajo. Prava pomoč lajša otrokovo trpljenje, ga omeji v trajanju in preprečuje, da bi se vrnilo.
Literatura :
– Mag. Sabina Bertoncelj-Pustišek, dr. med. spec. pedopsihiater, Marta Cerar-Lotrič, dr.med. spec. psihiater, alkoholog, Metka Klevišar, dr. med. onkolog, As. Dr. Marga Kocmur, dr. med. spec. psihiater, psihoterapevt in supervizor, Roman Korenjak, spec. klinični psiholog, Metka Kramar, spec. klinični psiholog, Prof. dr. Jože Lokar, dr med. spec. psihiater, Akad. prof. dr. Lev Milčinski, dr. med. spec. psihiater, Mojca Močnik-Bučar, dr. med. spec. psihiater, As. Martin Možina, dr. med. spec. interne medicine, toksikolog, Gorazd V. Mrevlje, dr. med. spec. psihiater, Prof. dr. Hubert Požarnik, spec. klinični psiholog, Vesna Radonjič-Miholič, spec. klinični psiholog, Vesna Švab, dr. med. spec. psihiater, Doc. dr. Onja Tekavčič-Grad, spec. klinični psiholog, Prof. dr. Martina Tomori, dr. med. spec. psihiater, psihoterapevt in supervizor, Dubravka Trampuž, dr. med. spec. psihiater, Anka Zavasnik, spec. klinični psiholog, Doc. dr. Slavko Ziherl, dr. med., spec. psihiater. Pomoč človeku v stiski / urednica Onja Tekavčič-Grad. – Ljubljana : Litterapicta, 1994.
Tokrat članek ni tako obsežen, upam, da je to v redu.
Upam, da bo komu v korist.
Lep pozdrav vsem, ter lep dan želim
S spoštovanjem Piccolo
Pozdrav Katja.
Se zahvaljujem, vendar gredo zahvale predvsem dr. Vanja Fran Rejec, veš on dovoli objavo. Če te zanima še kaj, vprašaj.
Sicer pa mi lahko pošlješ privatno sporočilo.
Sem tudi na http://www.poljub.com.
Lep dan želim
S spoštovanjem Piccolo