Pozdravljeni,

v družini imamo znanca, ki se že od otrokovega drugega leta bori za stike s svojim sinom. Sin je star 8 let, v januarju 2013 jih bo dopolnil 9. Slednji nenehno izraža željo po pogostejših stikih z očetom, saj se zdaj vidita samo dve uri dvakrat na teden, ter na vsakih 14 dni od sobote do nedelje zvečer, med šolskimi počitnicami pa vsega skupaj 14 dni. Oče se je več kot štiri leta tožil z bivšo partnerko, da je iztožil zgoraj opisane stike, zato tožba zoper njo, kot bivši sodnici, iz njegove strani ne pride v poštev in me zanima če je lahko otrok tisti, ki toži mater za pogostejše stike z očetom, ali celo zahteva, da želi živeti z očetom. Koliko je starostna doba, da se lahko otrok odloči sam, pri katerem izmed staršev si želi živeti? Naj povem, da bivša partnerka, nenehno deluje v smeri, kako čim bolj oddaljiti sina od lastnega očeta, z nalaganjem interesnih dejavnosti preko celega tedna, predvsem pa v tistih dnevih, ko pride oče iskat sina v šolo. Sicer ne vem koliko interesnih dejavnosti se vam zdi primerno, ampak otrok ima dvakrat na teden sabljanje, dvakrat na teden plavanje in še tenis ? !!!! S tem namenom, se je tudi čez noč odselila v 100 km oddaljen kraj, ter ga vpisala v prvi razred, brez vednosti otroka, da bi otrok imel čim manj stikov z očetom. Prisotne so tudi čustvene zlorabe, kar se vidi na sinovem obnašanju, saj je že kot dveletni fantič kričal, ter se opiral, potem, ko ga je po koncu stikov oče moral odpeljati nazaj k mami, obenem ga ona in njeni starši nenehno hujskajo proti očetu, kar se izraža skozi prostaški in žaljiv govor, ki ga osemletni fantič enostavno ni bil sposoben razviti sam, ampak mu ga je sugeriral nekdo drug. Oče tudi vedno bolj opaža, kako je sin obremenjen z uspehom, in zavoljo njega goljufa, laže, krade ( čeprav ga iz njene strani zasipavajo z materialnimi dobrinami), čustveno je zelo nestabilen in vedno potrebuje nekaj ur, ali med 14 dnevnim stikom, celo nekaj dni, da preklopi v smeri, da mu noben noče nič žalega, ter da ga imamo radi takšen kot je, tudi v primeru, ko ni najboljši.

Ali lahko mogoče, kdo, ki ima podobno izkušnjo,predlaga, svetuje, kaj storiti ? Oče razmišlja, da bi sina peljal k psihologu, ki bi podal strokovno mnenje, kaj se dogaja s sinom, in tudi to, kaj si sin želi in kaj doživlja ob vsem tem, ko med očetom in materjo praktično ni nobene medsebojne komunikacije, ampak, je omejevanje stikov, in nesodelovanje glavna “povezava” med njima? Seveda, bi se prej obrnili tudi na pristojni CSD, preko katerega bi bil otrok tisti, ki bi predlaga novo ureditev stikov, podkrepljeno z njegovo željo in drugimi dokazi ( psihologa, pogovora s socialno delavko, preobremenjenostjo z interesnimi dejavnostmi..) Ali je možno, da otrok poda predlog na CSD in potem ob morebitnem nesporazumu še tožbo preko svojega zagovornika ( odvetnika), ki bi ga zagovarjal in skrbel za njegove koristi seveda ob sodelovanju očeta? Ali bi bilo možno z začasno odredbo doseči, da bi bil otrok v času sojenja v pravdnem postopku, dodeljen k očetu, ter s čim tudi formalno dokazati, da je to v otrokovo korist?

Hvala Vam že vnaprej za Vse vaše nasvete in pomoč in vse Dobro,

Živjo!

Moram reči da osebno s tem nimam nobenih izkušenj, vendar ti predlagam da prebereš Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih , kjer je vse navedeno, kdaj lahko otrok sam odloča kje bo živel itn.

http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/zzzdr_upb.pdf

Je pa stvar taka, da glede na to da se na otroku vidijo posledice ravnanja njegove mame in njene družine (laganje, kraje,…), predlagam, da otroka res peljete k otroškemu psihologu, kjer bo lahko psiholog preveril ali so tudi kakšne zlorabe iz njene strani (čustvene, psihične ali fizične – med drugim sem spada tudi kako mama predstavlja očeta itd, še posebej če ta oče ni bil do nje ali otroka nikoli fizično/psihično nasilen) in na podlagi ugotovljenega lahko oče vloži ovadbo zoper mamo otroka, če se seveda dokaže, da otrok pri njej trpi. Ker država in sodstvo dela v interesu otroka in ne staršev.

Se pa splača obrniti tudi na CSD, kjer živite in jim predložiti dokaze (izvid od psiholga itd.) da otroku pri mami ne gre dobro in seveda glede na to da je otrok star 9 let bo znal tudi že sam povedati kaj bi rad in kako se počuti.

Vso srečo z reševanjem težav in ne čakajte predolgo, saj dlje kot čakate bolj otrok trpi.

zoja spet utrujaš s to temo? Kaj si pa naredila pred meseci, ko si dobila kup nasvetov?
Kdo je ta “družinski znanec” o katerem toliko veš in zakaj si ti tista, ki iščeš nasvete zanj?
Si prepričana, da je res tako dober oče, če niti na internet ne zna za svojega otroka vprašat?
Stikov pa tudi ni tako malo?

Poglej datum.