Kaj menite, ali je možno, da ženska istočasno daje dovolj ljubezni otroku, vzdržuje kvaliteten partnerski odnos do moža in se aktivno karierno angažira npr. tudi ob večerih? Kaj menite o tezi, da vseh treh stvari v nekem življenskem obdobju ne more imeti istočasno? Kakšne so vaše izkušnje?

Spoštovana gwzu8341,

kvalitetno usklajevanje vlog je možno. Že po naravi živimo večplastno življenje v različnih vlogah (kot moški ali ženske smo otroci, bratje, sestre, starši, kolegi,…vse to v eni osebi), eni bolje, drugi slabše, vendar za uspešno »igranje« teh življenjskih vlog moramo zadostiti določenim pogojem, ki od nas zahtevajo zrelost in modrost.

V prvi vrsti se zavedamo, da sta zasebni, intimni vlogi starša in partnerja že v razvojnem smislu prepleteni, čeprav z različnimi odgovornostmi. Varen, svoboden, zaupen in spontan partnerski odnos omogoča starševstvu, da raste in se razvija v skladu z otrokovim razvojem. Seveda morajo biti meje med partnerskim in starševskim odnosom nedvoumne, jasno začrtane, sicer nas hitro obiščejo preglavice in začarani krog. V relacijski družinski psihoterapiji dojemamo družino kot sistem odnosov s svojimi zakonitostmi, kjer partnerski in starševski odnos predstavljata podsistema, ki sta med seboj ustrezno razmejena. Partnerja svoje odrasle probleme rešujeta tako časovno kot prostorsko karseda ločeno od družinskih odnosov in problemov, ki jih imata kot oče in mati do otrok. Temu primerno sledijo tudi razlike v čustvovanju, vedenju in razmišljanju z odločitvami in odgovornostmi. Čeprav idealnih, »popolnih« odnosov nikoli ne dosežemo, k njim vselej težimo. Zato govorimo o dovolj dobrih starših, ki otrokom omogočajo odraščanje v skladu z zdravimi mejami in razvojnimi potrebami, pri čemer morajo hkrati poskrbeti tudi zase ne da bi svoje otroke obremenjevali z lastnimi izzivi, problemi, pomanjkljivostmi ipd.

In kako je z vsem tremi vlogami istočasno? Seveda pride čas, ko se v življenju moramo odločiti za PRIORITETE in si postaviti MEJE, kajti službena, poklicna vloga – sploh če pomeni visoke odgovornosti – dandanes zahteva veliko fizične in tudi čustvene odsotnosti od partnerstva in starševstva. Vemo, da odsotnost starša lahko škoduje otrokovemu razvoju, podobno velja za odsotnost v partnerstvu. Če gledamo na otroke velja pravilo, mlajši kot so otroci, večja je potreba po starševski bližini. Ko otrok odrašča je ta potreba manjša, nato počasi odide od doma in prične skrbeti zase; običajno se skladno s tem razvojem pokažajo tudi profesionalne priložnosti za starša – vse v pravem času. Tako po spontani, naravni poti, kjer je razvoj družine, partnerstva in otrok pred kariernim razvojem, ni potrebno veliko težkega odločanja in stresa, ker potekajo stvari usklajeno. Resda se danes čedalje pogosteje dogaja, da družinski razvoj ne more več slediti hitrosti poklicnega razvoja »tam zunaj« in je včasih že v tridesetih potrebno povleči tehtne odločitve. Važno pri tem je, da odločitev za poklicni razvoj ne pomeni nadomestila za siceršnjo življenjsko praznino. Zato še enkrat, za usklajevanje je potrebna iskrenost do sebe ter resna in resnična izkušnja, ki omogoča občutek za realno in stvarno.

Srečno!