Sin je star 13 mesecev. Že od rojstva imava probleme s prehranjevanjem. 2 meseca sem ga dojila, vendar je dojenje vztrajno zavračal. Kos em si ga dala k prsim je jokal in se zvijal. Mislila sem da bo mogoče bolje s stekleničko. Nikakor!
Z možem sva izgubljala živce, ko se je isto dogajalo s stekleničko. Piti je hotel samo sok. Da sva ga pripravila do pitja smo imeli prave zabave, pa še tedaj je z muko spil 50-100 ml mleka. potem je pil mleko samo še v spanju. Zdravniki so naju kregali, vendar drugače ni šlo. Ob prehodu na gosto hrano je bilo še huje. Otok je premalo pridobival na teži. Si lahko kdo sploh predstavlja moje trpljenje, ko mi je pediatrinja rekla, da ima otrok verjetno nervozo na mene in zato noče jesti! To ne more biti res! saj ni hotel jesti od nikor od domačih. Potem je kar naprej zboleval, ko pa je bil 10 dni v bolnici je začel bolj jest. Ne vem kaj so delali tam, da je jedel. Tudi doma je potem nekaj mesecev kar dobro jedel. Pred 2 mesecema pa so se problemi zopet pojavili. So dnevi, ko poje samo kakšen jogurt in sadež. Res ne vem kaj naj storim.
Kakšen nasvet?

Draga Meta, nisi nam razlozila, kaj je jedel tvoj sin.Kaksno mleko in na koliko casa.Ves, otroci so zelo razlicni in medtem, ko nekateri ze v porodnisnici jedo po 120ml ( videno ), drugi popapajo komaj 30ml, pa se to z muko.Sedaj se z kolicinami ne ubadamo prevec, ker so otroci vecino dojeni in tako nimamo pregleda nad popito kolicino mleka.Jaz pravim, da je to v redu, saj imamo starsi vcasih napacno predstavo, koliko nas otrok MORA pojesti oz. popiti, njegovi volji pa nihce ne prisluhne.Tudi mi smo se pri prvem sinu nenehno trudili z popito kolicino mleka, ker je bil dojen tri mesece, dalje pa je jedel po steklenici.Pri drugem pa je popolnoma drugace.Ker sem ga dojila, nisem nikoli mogla vedeti, koliko je popil.Se sedaj, ko je star dve leti, je zelo dober primerek vztrajnosti.Pri vsakem obroku bo pojedel toliko, kot bo ON hotel in ne koliko bomo MI hoteli.Pri nas taksne kot je : “daj, samo se eno zlicko, pa nic vec ” sploh ne obstajajo.Sele sedaj smo zaceli sprejemati tako prvega , kot drugega otroka taksna ,kot sta.Koliko bo pa vsak pojedel, pa odlocita sama.Vcasih res na mojo zalost, saj vecji pri sestih in pol letih poje cetrt zemljice, pa pol banane, pa tri zlice juhe, pa dve zlici riza.Potem je pa blazno sit.Kolicine za popenit.Seveda po nase, on pa je cisto zadovoljen.Zato , draga Meta, nikar se ne dajte zmesti pediatrom, saj tudi oni niso pojedli vsega znanja tega sveta, kot nam hocejo vcasih vsiliti.Tudi mojemu starejsemu nenehno pisejo tezo, ces, da je podhranjen, pa sploh ni.Ce pa bi imel prevec kg, potem pa spet ne bi bilo vse v redu.Z malce potrpljenja in veliko dobre volje vam bo uspelo prisluhniti vasemu otroku in na dan potegniti najbolj zanimive ideje, kaj in koliko ponuditi vasemu otroku.

Lp Mojca

Hvala Mojca. Dali ste mi misliti. Pravzaprav nisem nikoli pomislila, da moj otrok mogoče sam “ve” koliko naj poje. Poskusila bom po njegovem. Itak je vseeno ali borbe za mizo ali ne – poje isto Hvala.

Si poskusila Pikovit?
Moja hči je sicer normalno jedla, vendar pa je bila zadnje mesece veliko bolna. Sedaj sem ji začela dodajati Pikovit, in je res začela bolje jesti.

Tudi moj starejši sin poje zelo malo in tudi prehrana, ki si jo je izbral ni ravno pestra. Tako je že od drugega leta, star pa je 7 let. Po posvetu s pediatrinjo pa sem se s tem sprijaznila. Če pač en dan je le krompir, je drugi dan le košček mesa…. v tednu dni pa dobi vse kar potrebuje za normalen razvoj. Za svojo velikost in starost je normalno prehranjen in večji od večine vrstnikov. Očitno je njegova presnova takšna, da ne potrebuje veliko hrane.

Popolnoma se strinjam z Mojco. Tudi otroci vedo kdaj so siti in siliti jih res nima smisla (če seveda niso zdravstveno ogrožani, podhranjeni ….)

LP

Špela

Lepo pozdravljena!

Naj ti povem, da nisi edina, ki si se sekirala zaradi tega ker otrok noče jesti. Sama imam hčerko, ki bo avgusta stara dve leti. Rodila se je težka 4 kg, potem pa so se začeli problemi, otrok ni pridobival na teži, hodili sva na kontrole k pediatru vsak teden. Pa tehtanje pred obrokom, pa po obroku…. groza. Po enem mesecu mi je pediatrinja predlagala glede na to, ker ni hotela jesti ne pri prsih, ne po steklenički, naj poskusim z žličko. Toda ta mala se je tudi tega na vse pretege branila, vendar smo nekaj mleka tako le spravili vanjo. Tudi pri gosti hrani je bilo enako, muke in muke, pa jok in stok mene in otroka. Na teži seveda ni pridobivala, je pa bila zelo živahna. Potem pa se je zgodil čudež, ko je napolnila eno leto je otrok nenadoma začel jesti in to jesti, jesti in jesti. Sedaj neprestano nekaj je, čeprav se ji nič dosti ne opazi, pri enem letu in pol je imela 10 kg (malo premalo sicer), ampak jaz sem srečna ko vidim, da sedaj rada je. Tudi v vrtcu mi pravijo, da je čisto vse kar imajo za jesti, da z njo ni problemov, ker so otroci drugače kar izbirčni. Moram ti povedati, da mi je še sedaj groza, ko se spomnim, kaj vse sva z možem pretrpela v njenem prvem letu, ampak imava sedaj prav veliko veselja, ko z veseljem priteče k mizi in izbira hrano, ki bo jo jedla.

Pri nas se je vse srečno izteklo, upam, da se bo tudi pri tebi. Jaz mislim, da se bo vse uredilo in da če boste otroka preveč silili ne bo pravega učinka (prej nasprotni).

Vso srečo z vašim nadobudnežem!

pozdravljene!

tudi mene zelo skrbi za mojega sinka in sicer tut on noče jesti. take probleme imamo že od malega. odkar semo začeli z govsto hrano, skoraj vedno poje premalo in kadar sva imela pregled pri pediatrinji je rekla da ima premalo kg. sama sem že čisto obupana in ne vem več kaj naj naredim. edino kar še mara je aptamil, pa še tega ne poje veliko naenkrat. star je 10,5m, spije pa 120 do 150 aptamila. zjutraj še kaj poje kako sadje ali malo jogurta, popoldne ko pa je kosilo pa so vedno problemi. 3 ali 4 žličke lepo poje, potem pa začne hrano odrivat, tuli, če mi že rata da spravi v usta pa potem vse pljune ven. res ne vem več kaj naj naredim, da bo raje jedel. ko sva bila pri 9m na pregledu, je imel 73cm in 8600 je bil težek, nakar mi je pediatrinja rekla da ima 1,5kg premalo. zaenkrat je zdrav in vse,ima veliko energije ko je pokonci, res pa je da tut pridejo kaki dnevi ko bi samo spal, skrbi pa me tudi da ne bo zbolel ker skoraj nič ne poje, samo mleko. aja, naj še povem da tudi piti ne mara, sem že vse probala, pa se vsemu upira. naredi požirek ali 2 in ko vidi da ni mleko, porine stran. na dan spije pribl. pol deci, včasih, če je res dober dan pa deci tekočine, še to mu vsilim. če ima katera kak predlog kaj naj naredim, naj mi prosim pomaga, sama sem že čisto obupana.

darya, vrži v iskalnik to temo, sem jaz kar nekajkrat pisala o tej problematiki.Če praviš, da najraje pije mleko in da je res pod mejo s težo(čeprav ta meja je …saj veš, pač povprečje) potem mu v mleko probaj kaj dat noter, recimo grez, čokolino, ali pa mu naredi pol mleka, pol smetane, pa bo tudi tako pridobil kakšno kalorijo, seveda ne sme biti pregosto, ker najbrž ne bo hotel.Predvsem pa, če je zdrav, živahen in ni shiran ampak zgolj suh…pusti ga, bo že, z leti se take zadeve izboljšujejo.Vem, da ti je to težko sprejeti vendar probaj se čim manj obremenjevati z naraščanjem teže in količino hrane.Moj mlajši bi za kosilo najraje jedel skledico zelene solate, in ja, je pač bolj pri suhih, ampak je živahen, brbljavček in če vsak dan poje “kaj pametnega” se mu v 1 tednu verjetno izravna.Moja pediatrinja pa je rekla, da s skledico solate ni nič narobe in me tudi s težo ne obremenjuje.Ne da se ga pa zamotit z ničemer, ko enkrat reče konec je pač konec.S starejšim sem pa tudi mela bogat nabor prehranjevalnih bojev…sedaj pri skoraj 4l je vse(počasi in kadar je pač lačen), je pa daleč od neke debelosti:))
LP, D

No tudi jaz imam velike probleme z neješčo hčerko. Stara je 11. mesecev in ima komaj 7.700g in velika 73 cm. Mi ne bomo imeli nikoli 8kg pri dopolnjenih 12 mesecih…, tako da DARYA, ni take krize pri tvojem sinčku, ki ima pri 9. mesecih 8600g in 73 cm. Tudi naša je zelo malo pila čez dan, tam pol deci do deci, potem pa je kar sama od sebe začela več piti, tako da sedaj spije tudi po 3 dcl čaja čez dan, sokov in drugega ne mara. Probleme imam tudi s prehrano, za zajtrk poje komaj par žličk, potem se začne jok in stok, njen in moj. Kosilo – iz 150g, smo prišli na 80-90g, sadja ne mara, tako da sem že čisto brez idej kaj naj ji še ponudim za malico, večerja smo pa tam spet nekje 90g. Potem pa še zvečer v spanju tam okrog 100ml mleka in to je to. Je pa res da ji v hrano (tistih nekaj žličk) zamešam vse živo od sirčkov ali sladke ali kisle smetane, masla, olja, itd. samo da je hrana čimbolj kalorična. Sem hodila okrog pediatrov, pa na gastro v Pediatrično, naredili so ji že vse žive preiskave od testiranj na alergije in celiakijo do gastroskopije pri 3,5 mesecih, ampak odkrili niso nič, razen GERB-a zato je tudi na Ranitalu 2x dnevno, in tudi pravega vzroka za odklanjanje hrane ne vejo. Sedaj je spet v fazi odklanjana hrane, tako da se vsak obrok konča z njenim in mojim jokom, ne vem več kaj narediti!!! Upam, da bo čimprej prerasla to zadevo in bo začela “normalno” jesti, vsaj brez upiranja in jokanja.

Očitno nas je kar nekaj takih z neješčimi otroki in vem in razumem vse od vas kako vam je…

Lep večer!

Mame, a ste probale s homeopatijo?
Ena od možnosti, pač…, jo pa toplo priporočam.
LP, D

Jaz sem tudi dala čez muke kristusove z dvojčicama, ki od prvega meseca nista jedli. ne bom govorila o mojih tehnikah in metodah, ki sem jih uporabljala, da sem se izgnila hospitalizacijam zaradi podhranjenosti, ker sem se že izpela (če pa kakšno zanima, me najde pod Lilipu ali Lilipu1 na tem forumu, še bolj na forumu Pediatrija). In ne, se nisem sprijaznila, da pač take so, da bodo drobne (ker ena možnost je tudi, saj je moževa familija vsa suhcena) – OK, to bi bilo lahko, samo ne pri dojenčkih, kjer majčkeno zaloge tud mora biti, ker sicer je ob bolezni takoj štala zaradi dehidracije (vem, ker zaradi tega smo pa bili v bolnici). Pa ne samo to, pri eni od dvojčic se je zaradi tako slabe ješčosti še rast ustavila (no, to smo premagali). Ker punce, je razlika, če otrok je in je suh (s tem je vse v redu) ali če ne je in je zaradi tega suh.

In potem če gledam dandanašnje otroke – me kar zvije, ko vidim po videzu anoreksične predšolske in šolske punčke. Mislite, da je vse v genetiki? Dvomim, včasih tega ni bilo, pa so bili geni enaki. zame je to le slab izgovor. Ne vem, kakšna vsesplošna kriza je v današnjih otrocih, dojenčkih, ker teh težav s hrano je vse več. Kaj je z dojenčki, ne ve nihče. Pri večjih pa opažam tako nezdrave vzorce, da je joj. Npr. namesto da bi otroka zjutraj nahranili, ko se zbudi ob 7.00, mu dajo zajtrk šele ob 10.00 (se je hvalila ena mamica na sosednjem forumu) – moje do takrat že tretjič jejo, potem polnioztrnate štručke, pa posnet jogurt, pa ne sploh cel jogurt, ampak polovičko, pa osnova obroka je zelenjava, malo še OH, maščobe pa le kapljico (no, od tega se otrok ne redi, temveč hujša)… Otroku je treba hrano ponudit, redno ob uri, za mizo. Ne ga spraševat ali je lačen, ali bi jedel – starejša je stara 3 leta, pa če bi njo čakala, da izrazi lakoto?! Seveda ne silit. In če gre za neješčega otroka, ponujajte hrano, za katero veste, da jo kolikor toliko je. Za zdravo hrano bo časa kasneje. No, tole bom pa vseeno povedala. Nečakinja je že od rojstav drobna, da je joj. Zdaj stara 9 let, pa jo je sama kost in koža. Nobenega reda pri hrani (za mizo ji ni bilo nikoli treba sedet), bonbončki, čokolladice vedno na dosegu rok, zajtrka nikoli, vedno le spraševanje ali bi kaj jedal (seveda ni nikoli pritdila), mamo so iz šole že vekrta klicali, ker otrok absolutno nič ne je, ona pa le skomigne, saj je zdrava. Pa je bila pred dvema letoma pri meni, starejšo sem ravno hranila z banano. pa sem še njej ponudila, češ boš banano. je le skomignila z rameni. pa sem ji eno vseeno kar v roke porinila, otrok jo je v dvem grizih pojedel. dala sem ji še eno, tudi to je pojedla. Ok, boste rekle, nič posebnega, toda… čez kak mesec sem bila pri njih doma in situacija. Punca za mizo piše nalogo in prosi mamo za banano. mami ji je ne da, češ saj je ne maraš (?!) Čez nekaj časa punca zopte prosi, mama ji jo končno da, toda le en košček banane!? Tako si očitno ona prestavlja obrok. Bila sem šokirana in marsikaj mi je bilo jasno.

Punce, ne sprijaznite s kar s tem. če otrok je in je suh, potem ga pustite pri miru. če pa ne je, potem tudi bistvenih hranil, vitaminov, esencialnih maščob, beljakovin ne bo dovolj vnesel vase, vsaj ne dovolj za normalen razvoj. Posledice pa tudi ne bodo vidne takoj, po pravilu se pomankanje vnosa pokaže šele v odrasli dobi.

Aja, punci bosta čez mesec in pol stari dve leti. In jesta, normalno, ena sploh, druga sicer s še vedno veliko mojega truda. In končno sta zaradi tega tudi začeli rasti. Nekaj je pomagala tudi homeopatija, levji delež pa predpisujem sebi, ker sem vztrajala.

Brez zamere, ker sem bila tako dolga.

Lilipu zelo napisano, vendar težava v tem, da kljub temu, da moraliziraš kako drugi vidijo obroke in kako njihovi otroci jejo ob 10. itd in da ti delaš ravno obratno – so tvoje deklice še vedno podhranjene. Ergo – niti ti očitno ne ravnaš prav. Morda bi druga stran tebi očitala da jih stalno siliš in zato ne jejo, kot ti njim očitaš, da jim odtegujejo hrano. To ne moreš tako rečt.

Pa še komentar o nečakinji in banani ter moja izkušnja iz otroštva. Ko sem bila majhna, doma nisem hotela piti mleka. Pila sem ga samo pri sosedi, kjer je bilo takoooo zeloooo dobro. Ker ona je namreč imela en piskerček in tam not je pogrela mleko in meni je bilo edino tam dobro mleko.

Kasneje sem izvedela, da je moja mama v obupu na skrivaj prinesla domov piskrček in mi not pogrevala mleko. Ki ga nisem pila. Tudi ko mi je pokazala, da je piskrček od sosede na štedilniku, ga nisem pila.

Soseda mi je pred nekaj leti podarila ta piskrček in še vedno si pogrevam v njem mleku in nasmiham ob spominu. Pri sosedi je bil takrat namreč en luštkan fantek v varstvu in jaz sem bila rada v njegovi družbi. Vedno pomislim nanj, ko pijem mleko 🙂

raje, nisem moralizirala in nič slabega mislila. Samo par skrajnosti sem dala (glede na izkušnje). Glede na lastne izkušnje bom zadnja, ki bom s prstom kazala na kogarkoli, če ne vem, kaj je zadaj, ker lahko je tudi bolezen ali karkoli. Želelela sem le povedati, da se ne vdati prehitro.

Glede nečakinje je zadeva precej resna in ne gre le za princip kot pri večini otrok, bolj me pri zadevi bode v oči dejstvo, da njeno mati zadeva ne skrbi popolnoma nič, otrok pa je zdaj že fizično šibek zaradi nehranjenja.

Moji dve sta bili podhranjeni, nista več in imata za telesno višino normalno težo. In ne, ju ne silim, nikoli nisem, resda pa uporabila tisoč in en trik takrat, ko je bilo to potrebno. Zdaj hrano dam ob uri na mizo, če jejo, jejo, če ne, jih dam od mize stran, ne prepričuje, nič. V 90% pridejo nazaj same (pač posledica vsega truda nazaj je dandanašnje izsiljevanje s hrano), če ne jim čez eno uro ponovno ponudim isto hrano(ne pa silim). Če tako gledam, zadnje pol leta ni noben preskočila obrok (bolezni seveda izvzete). Jaz sem za svoje pojmovanje vsaj to bitko dobila. kaj še bo, pa ne vem.

pozdravljene….imam enak problem…..sin je star skoraj tri leta….v vrtcu, vsaj tako mi povejo ,da je vse , doma pa nc ali skoraj nc…..se full matrava z možem ,da bi pojedel majhne količine hrane….ker se bojimo,da ne bo imel posledic potem (ne vem kakšne so posledice na razvoj kosti ),če mu bo primanjkovalo osnovnih vitaminov.
To je res prava muka

Tudi z mojim otrokom smo imeli do vstopa v vrtec (13 mesecev) silne težave s hranjenjem. Jedel je sicer vse, a le po žličko ali dve. Kuhala sem cele menije z milijoni hodi, a ni nič pomagalo. Večino sem vrgla stran. Da ne govorim, kako sva bila oba z otrokom vsakičslabe volje ob kosilu. Potem pa sem se sprijaznila s tem, da mu pač ne paše. Jedel je edino vanilijeve jogurte od Zelene doline, ki imajo tudi več maščobe (7%) kot normalni jogurti (3,2%). Kasneje sem ugotovila sem, da ima najraje juhe (v trdi obliki nič), enolončnice, čorbe in podobno in sem mu vsak dan začela kuhati juhe. In je jedel. Midva z možem pa sva začela jesti pred njim ogromno sadja tako, da naju je opazoval, a mu ga nisva nikoli ponudila. Kar naeknrat je izrazil željo, da bi začel sprobavati še on: tako zdaj je celo jabolko (nikoli mu ne režem, miksam ali lupim), hruško, obožuje maline, borovnice, banane in vse ostalo… a mora biti v naravni, neobdelani obliki. Je in paca z žlico, uporablja celo vilice, skratka hoče jesti tisto in na tak način kot midva z možem. Ugotovila sem, da otroci zelo radi oponašajo starše in zato je vse dobro kar jeva midva. Pa še moj mož se sedaj bolj zdravo prehranjuje. Zdaj je pa tako ješč fant, da je kaj (16 mesecev).

Pozdravljeni,

mi lahko prosim svetujete, če je moja skrb odveč. Imam sinčka, ki bo 2.3.2011 star 4 mesece in ima 5940g. Porodna teža je bila 2700g. Opažam, da od kar je bil prvič obvezno cepljen (star 3.mesece), ne poje več mleka kolikor ga je pred cepljenjem. Zdaj ima 5-6 obrokov, lačen postane na 3-4 ure in poje na obrok različno, enkrat 150 ml, drugič pa samo 50 ml. Nevem zakaj. Kaka na 2 dni in ima že od rojstva probleme. Imel je tako trdo blato, da mi je pediatrinja dala sirup Lactecon. Zdaj je boljše, ampak še zmeraj ga matra v trebuščku. Naj povem, da smo imeli do 3 mesecev res hude krčke.

Babica ga je prišla vagat 18.2.2011 in je pridobil 470g, tako da ima zdaj 6370g.

Prosim za nasvet. Hvala!

Jaz sem se potolažila, ko je zdravnica rekla, da dokler je živahna in “normalno” zdrava, bolje ve, kot jaz, koliko rabi.

Glej, da bo tisto, kar poje, res res dobre kvalitete, zdrave maščobe, sadje in zelenjava. Pa čim manj linotov, nutel in podobnega praznega cukra.
Imeli smo predavanje na to temo glede telesno prizadetih otrok, ki se ne gibljejo – v smislu, rabijo veliko manj kalorij, pa enako količino hranil (vitamini, minerali…) kot ostali otroci. Tu je pa isto – ne glede na to, da poje manj, mora v hrani dobit vse, kar potrebuje.