Pozdrav vsem.
Sem oče 5letne deklice. Z ženo več ne vema kaj naj naredima zato sem se odličil, da tukaj napišem problem in pridobim morebitne izkušnje staršev in kakšen nasvet od strokonjakov. Tamala je zelo bistra in zelo rada pomaga kadar kdo potrebuje pomoč. Najprej morem povedat, da je zelo pridna tako v vrtcu kakor tudi ko je pri babici in dedku. Če je sama z ženo ali z mano se da z njo zelo lepo delat je poslušna in naredi tisto kaj se ji reče oz se tudi sama zna lepo igrati. Do sem je vse lepo in prav. Problem nastane kadar smo vsi skupaj doma. Saj ko smo vsi skupaj takrat začne ona kričat, skakat in je zelo naporno jo pripravit do tega, da se malo umiri in lahko z njo kaj počneš. To je za naju zelo utrujajoče sploh vikendi in prazniki. Saj kadar se začnema z ženo kaj pogovarjat npr. kaj bomo čez dan delali oz kuhali in podobne vsakdanje stvari se mala začne dret “nehajta se pogovarjat” ko pa ji rečeš da se morema to pogovorit ona odvrne nazaj zelo glasno in burčno “pusti me na miru”! To prihaja do te meje, da na koncu že jaz dvignem glaz na hčerko. In to mi ni po volji. Saj moje mnenje je, da se na otroka ne dere še manj pa pretepa oz. kot jih večina rada reče da daš “vzgojno po riti”. To zame ni vzgoja. Res je da kot starš moraš avtoritetno kdaj kako rečt pomeni da znižaš ton in razločno poveš kaj je potrebno storit oz tudi kadar otroka skregaš.
Zdaj me pa zanima dragi starši če je oz če ima kdo podobno iskušnjo, napišite kako ste to rešli. Pravtako se obračam na strokovno pomoč kako bi se to dalo rešit. Kaj naj z ženo naredima.
Hvala vsem za predloge in nasvete.
LP

Pozdravljeni,

ta forum je namenjen odgovarjanju na vprašanja iz področja psihiatrije. In čeprav vzgoja lahko zelo vpliva na psihiačno zdravje bodočega odraslega, sami vzgojni problemi niso moje področje.
Osebno menim, da mora 5 letni otrok počasi razumeti, da določena vedenja niso sprejemljiva, otrok potrebuje varnost, varno odraslo osebo ki ga bo vodila. Otrok ne potrebuje, da je on glavni v hiši, to pri njemu vzbuja občutek, da ni varen, da noben ne skrbi za jasna pravila in strukturo. Vsak otrok potrebuje in ljubezen in disciplino. Ljubezen bo vsak otrok z veseljem sprejel, discipline pa večina otrok ne bo vesela. Tako da pričakovati, da bo otrok pristal na vaše vodenje brez upora, je nerealno. Upor bo, pri nekaterih bolj, pri nekaterih manj. Ko sprejmejo določena pravila (jih internalizirajo, postanejo del njih, samoumevna), je nekaj drugega na vrsti in tako naprej, do osamosvojitve odraslega otroka. Do takrat pa je cilj, da ga pripravimo za realno življenje. Življenje ki ne bo vedno po njegovem, v katerem bo doživljal neprijetnosti, zahteve, kritike, in se bo moral boriti za svoje mesto pod soncem. Zato otroka pripravljamo, imejte to v mislih in vam bo lažje.

Lep pozdrav,